Vožnja s taksijem od letališča Ataturk do hotela v Leventu severno od starega centra je trajala skoraj 40 minut - promet v Istanbulu je, milo rečeno, vseskozi v stanju totalnega kaosa in prav na robu kolapsa. Soseska, v kateri se nahaja hotel, je precej verna, tolikanj sem se bil pozanimal, nisem pa prav točno vedel kaj to pomeni, dokler mi natakar v kebab restavraciji nasproti hotela ni povedal, da piva tu okoli pač ne bom dobil.

Vidno zmeden se zvečer odpravim v stari center. Hagia Sofija, Veliki bazar in podobne velike znamenitosti. Končam v Bešiktašu, ki je od hotela oddaljen le slabih nekaj kilometrov: ob morju se vijejo preštevilne uličice, polne pubov, barov, klubov in beznic vseh vrst - četrt po mojem okusu, torej. Bil bi izredno naiven, če bi pričakoval, da bo mesto s 15 milijoni prebivalcev popolnoma homogeno, a vendar se zdi, kot da obstajata dva Istanbula, dogmatičen, tradicionalističen del in moderni, če ne celo postmoderni Istanbul, mesto dekadence. Ironično je, da je ravno starodavni mestni center najbolj moderen v smislu kulture in definitivno spada v drugo kategorijo.

Po mestu videvam plakate predsednika Erdogana. Prav Erdogan v zadnjih nekaj letih daje vtis, da se Turčija vrača v fundamentalistične čase Otomanskega imperija, čase pred Ataturkovo revolucijo, ki je Turčiji začrtala pot sekularnosti in modernosti. Preprost ekonomski primer: čeprav so hrana in cigareti v Turčiji za Slovenca bizarno poceni, stane pivo še vedno približno toliko, kot bi zanj odšteli na Petkovškovem nabrežju. Natakar mi pojasni, da je Erdogan uvedel nov davek na alkohol. Imamo torej priložnost spremljati regresijo države, ki je svoj čas slovela kot ena izmed najmodernejših muslimanskih?

Mislim, da so takšni zaključki mimo. Prvo kot prvo je zares naivno govoriti o raznih regresijah, kajti to predvideva nek uveljavljen, pravilen, napreden red civilizacije, ki ponavadi ustreza modelu zahodne Evrope. Toda še bolj pomembno se zdi, da se v turški družbi v resnici ni zgodilo nič takšnega, da danes niso nič bolj verni, kot so bili včasih. Turki mi razlagajo, da je bila religija v dolgih obdobjih od Ataturka dalje in med vsemi vojaškimi udari sama napadana, kar je morda povzročilo neko fatomorgano modernosti, četudi se še najbolj sekularni Turki držijo mnogih verskih obredov.

Večina Turkov je, če narišemo neko grobo skalo od dekadentnega ateista do fundamentalističnega islamista, nekje vmes. Ogromno žensk se ne pokriva, pa še vseeno molijo. Ogromno ljudi pije alkohol, a ne jedo svinjine oziroma se slednji odpovedo za bajram. Kot omenjeno, obstajajo v četrtih, kot je Bešiktaš, klubi, katerih modus operandi ni nič kaj drugačen od povprečnega evropskega kluba.

Ta dvojnost, ki jo živi večina ljudi, se zdi povezana s kaotičnostjo mesta: promet, ki ves čas stoji, nepreštevne množice stojnic s poulično prehrano, neznanski vrvež. Vse našteto poskrbi za statistično gotovost, da bo obiskovalec mesta naletel na praktično karkoli: od psy trance klubov do globoko vernih muslimanov. Posledično sta drugačnost in odstopanje od norm vsaj deloma normalizirana, hkrati pa verska tradicija mnogim predstavlja nekakšno sidrišče identitete - mali ritual, ki ne pomeni nič posebnega, dokler ga nekdo ne skuša odvzeti.

Turška družba potrebuje nekakšno ravnovesje oziroma si ga vsaj želi, se mi zdi. Ženskam, ki bi oblekle hijab, npr. dolgo časa ni bil dovoljen vstop na mnoge univerze, pripovedujejo turški znanci. V preteklih obdobjih je ta sekularnost, ki je bila mnogim ljudem malodane vsiljena, sicer poskrbela, da gre dandanes turška mladež brez problema na pivo, se pa mnogim dozdeva, da sta ogrožena njihova religija in način življenja.

Ravno to je poanta zadnjih nekaj let Erdoganove vladavine. Erdogan svoj politični kapital vleče ravno od ljudi, ki se jim zdi, da sta bila napadena njihova vera in način življenja. Ko torej govorimo o Turčiji in raznih radikalizacijah, moramo vedeti, da v bistvu ne gre za nikakršen ideološki obrat k strožjemu pojmovanju islama. Erdogan razne obdavčitve alkohola uporablja predvsem kot konsolidacijo moči skozi nabiranje političnih točk, hkrati pa mu obrat k veri omogoča lep izgovor za pridobivanje večjega vpliva in nadzora.

Oboje mu uspeva in svojo moč tudi pokaže. Turška znanka mi potarna, medtem ko me vodi do trajekta, ki povezuje Evropo in Azijo, da je bila ena izmed obalnih palač, mimo katere hodiva, včasih odprta za javnost in izvrstna bližnjica do trajekta. Pred kratkim se je Erdogan odločil, da bo imel tam pisarno, in palača je dobila ograjo ter oboroženo varstvo. Podobno se je zgodilo z eno izmed najstarejših železniških postaj v Istanbulu. Po ukazih vodje bo sedaj postala hotel. Vseeno pa tovrstni ekscesi pomenijo predvsem politično napenjanje mišic, nikakor pa kulturne spremembe.

Istanbul je zame utelešenje življenja: je čisto življenje. V petek zvečer je center mesta - računajmo z velikostjo celotne ljubljane - živ pozno v noč. Po ulicah mesta se sprehajajo zapuščeni psi, ki pa so čipirani, cepljeni in dobro prehranjeni. Kadarkoli in kjerkoli se da dobiti kaj dobrega za pod zob, povsod se kuhata turški čaj in kava. Ko Evropejci govorimo o muslimanskih kulturah, pogosto zapademo v križarske orise temačnih in krutih družb. Turčija takšna - vsaj kar se Istanbula tiče, drugam me še ni zaneslo - pač ni.

Turčija je v resnici še vedno zelo sekularna. Če na Hrvaškem cerkvena poroka šteje enako kot civilna, v Turčiji temu denimo ni tako: obred pred imamom ne velja nič, mora biti opravljen tudi pri državnemu notarju. Tudi v okolišu mojega hotela, ki naj bi bil hudo tradicionalističen, se večina žensk sprehaja nepokrita. Turki ob petkih konzumirajo zgledne količine alkohola, sploh je popularna njihova velika znamka Efez, sam priporočam nefiltrirano varianto.

Ta sekularnost se, kot je videti, v kratkem ne bo spremenila. Erdogan sicer ima strukturno in politično moč, toda v vsaki trgovini, šoli, ali pač na kateremkoli podobnem mestu še vedno visi portret Ataturka in ideja sekularne turške države. Obrati k avtoritarnosti zadnjih nekaj let so torej bolj povezani z idejo novodobnega vodje Erdogana kot z religiozno dogmo. Istanbul je lep, prelep. Divji in kaotičen. In hkrati ima dva obraza, ki pa večidel ostajata dovolj harmonična, da dobi mesto vsaj malo koherence v vseplošnem kaosu bosporskega petnajstmilijonskega mravljišča.