Potopis iz predprazničnega BTCja

Potopis iz predprazničnega BTCja

Mnenje, kolumna ali komentar
5. 12. 2012 - 13.00

POTOPIS IZ PREDPRAZNIČNEGA BTCja
 

Tokrat vam pišemo iz prav posebne dežele, iz enega izmed poslednjih ozemelj suverenosti in avtonomije na Zemlji. Pišemo vam iz tujine v vseh pomenih te besede. Pišemo vam iz BTC cityja.
 

Ko smo po dolgem potovanju prispeli do te državice -na dan naše odprave je namreč močno snežilo, zato je javni prevoz potreboval celo uro, da nas je prepeljal iz centra do Novih Jarš- ko smo torej prispeli v BTC, se nam je pokazal kot samo mesto svobode. Pri prebivalstvu smo opazili neverjetno sproščenost in osvobojenost vseh tradicij.  Zgleda, kot da v svojem obnašanju niso zaznamovani z nobeno fiksno idejo medčloveških odnosov – vsak posameznik deluje v korist svojega telesa, pri čemer ga ne obremenjuje nobena teža tradicije.  V tem smislu smo v BTCju videli izjemen dosežek rušenja malikov preteklosti. 
 

Opazili smo tudi, da ljudje v BTCju niso tako zelo apatični, kot so običajno po Sloveniji.  Medtem ko se ljudje po mestu sprehajajo brez kakršnegakoli zanimanja za druge ljudi, njihove odnose in ostale reči, se po BTCju ljudje sprehajajo z navdušenjem in iskreno izražajo privlačnost do objektov, ki so jim na voljo.
 

Osvobojenost od fiksacij dobrega smo ponovno opazilii, ko smo se hoteli po napornih sprehodih skozi mogočne hale ustaviti na kavi. V vsakem, čisto vsakem mestu, ki smo ga do zdej obiskali na naših popotovanjih, so med ljudstvi krožila prepričanja katere kavarne so boljše za obisk. V BTCju pa so osvobojeni takšnih vrednotenj in vsi priznavajo, da se takšne stvari spreminjajo in da ni dobro statično določati nekaj, kar se nenehno menja.
 

Zato smo se ustavili v tisti kavarni, katere ime nas je najbolj privlačilo. Takoj smo hoteli preveriti osvobojenost pravil tamkajšnjega prebivalstva, ki nas je do zdaj navdušila. To smo storili tako, da smo naredili nekaj, kar je drugače v Ljubljani prepovedano in zelo pogosto sankcionirano. Ustvarili in porabili smo zvitek načeloma prepovedane zeleno rjave snovi specifičnega vonja in izgleda. Po naših izkušnjah bi nas skoraj kjerkoli v Sloveniji ob takem obnašanju napodili ali vsaj opozorili na to, da tega ne tolerirajo. V BTCju pa je vse drugače. Najprej se nam je zdelo, da zaznavamo nekakšno neodobravanje osebe, ki je bila očitno stalni prebivalec tega lokala, poznana tudi pod imenom natakarica in katere vloga je prenašati okoli izdeleke ter v zameno pobirati denar, ki naj bi ekvivaliral vrednost izdelkov. Kljub začetni nejevolji, ki jo je ta oseba izražala na svojem obličju, je takoj, ko je prišla z nami v stik spremenila svoj odnos in nam namenila nasmejan pozdrav in par prijaznih besed spobude pri izbiri izdelka iz njihove ponudbe. Proti zvitku ni imela nič. To nas je vse zelo zmedlo, kasneje pa so nam razložili v čem je stvar.
 

Med našimi prvimi opažanji v BTCju je bila tudi izjemno rigidna delitev prebivalstva. Tu obstajata le dva vidna sloja. Stalni prebivalci so skrbniki lokalov in trgovin imenovani prodajalci. Predvidevali smo, da so to tudi lastniki teh objektov, pa se je izkazalo da temu ni tako. Drugi sloj prebivalstva pa predstavljajo obiskovalci imenovani kupci oziroma potrošniki. Zanimivo se nam je zdelo, da je edina vloga potrošnikov ta, da so potrošniki. Nihče jih ne ocenjuje po njihovi rasi, družbenem statusu ali spolu. Dokler imajo vrečko v roki, so zaželjen del družbe. Za prvo skupino prebivalstva pa je znana izredno specifična mimika obraza, ki je po nekem konsenzu nenehno nasmejana. Težko bi bilo tudi spregledati, da je večina prodajalcev ženskega spola.
 

Povedali so nam, da BTC vsako leto obišče več kot 20 milijonov obiskovalcev, torej v povprečju več kot 55 tisoč potrošnikov vsak dan. Sama arhitektura BTCja nas ni navdušila. Zdi se nam, da tudi nasmehi prodajalcev  niso tako privlačni, da bi vsak dan privabili toliko ljudi. Zato predvidevamo, da kupci prihajajo iz drugačnih razlogov. Očitno zaradi nakupovanja. Tu pa smo naleteli na prvo veliko razočaranje.
 

Raziskali smo izdelke, ki privabljajo te velike mase ljudi in ostali zgroženi. V vseh halah BTCja nismo našli ene stvari, ki bi bila vredna našega nakupa. Kvantiteta ponujenih izdelkov je nepregledno visoka, kvaliteta pa obratno sorazmerno nizka. Pretreslo nas je, da je velika večina izdelkov plod dela, ki je organizirano znotraj suženjsko lastniških odnosov. Še bolj kot samo to dejstvo, pa nas je zaskrbelo navdušenje potrošnikov nad izdelki, saj je očitno izpraznjeno kakršnekoli skrbi na kakšen način je prišel ta izdelek do trgovine. Med prebivalstvom prevladuje prepričanje, da cena, ki je ime za vrednost izdelka, odraža vse najbolj bistvene lastnosti tega izdelka in daje zadostne informacije o njegovi kvaliteti. Pri tem, da sploh ne odraža dejanske uporabnosti, in to nas je intrigiralo. Šli smo poizvedovati kako je to mogoče in zvedeli, da je cena vzpostavljena preko imaginarnega prostora, v katerem se med vsemi možnimi produkti vzpostavi umeten ekvivalent. Tako izdelki dobijo svojo ceno in se spremenijo v blago.
 

To, da cena produktov ne odraža njihove dejanske vrednosti je nenadno spremenilo naše dojemanje tega prostora. Kar se nam je prej kazalo kot osvobojenost arhaičnega vrednotenja, sedaj vidimo kot popolno zaprtost v neko določeno idejo svobode. V BTCju niso svobodni ljudje, temveč izdelki, ki priznavajo le eno resnico in to je resnica trga.
Naj povedano razložim: BTC z lahkoto označimo kot mestno državico. Kajti definira ga poseben skupek pravil in zakonov, ki so se oblikovali neodvisno od kulture Ljubljane, znotraj katere je nastal. V tem oziru je BTC avtonomna cona, kjer privatni lastniki sami določajo pravila obnašanja. Ogromna površina prostorov med trgovinami nam daje videz, kot da se nahajamo na javnem mestu, vendar pa kaj hitro ugotovimo, da tu nismo zatirani z zakoni, ki drugače veljajo v javnih prostorih. To zato, ker se nahajamo na privatnem ozemlju, čigar lastnik bo toleriral vse naše izgrede, vendar le kolikor delujemo v skladu z njegovimi interesi, torej dokler ostajamo potrošniki.
 

Delovanje BTCja nič ne omejuje. Noben mit, nobena velika zgodba, nobena tradicija. Vseeno pa lahko v današnjih preprazničnih dneh opazujemo velike priprave na tradicionalno praznovanje božiča. BTC nima zadržka izkoriščata nekaj, v kar sam ne verjame. To nas lahko zmoti. Lahko pa tudi ne. Odvisno od našega okusa za načela. Kar pa nujno zmoti našo percepcijo BTCja je obsežnost prostora, ki ga zavzema. BTC se ne omejuje le na območje svojih trgovin, temveč s svojimi reklamami posega tudi v prostor, ki naj bi bil obči ali vsaj javen. V tem vidimo privatizacijo, nasilno zasedbo prostora, ki bi lahko bil namenjen čemurkoli drugem. Na tej točki se nam delovanje sil, ki to dovoljujejo, zagnusi. Z bridkim okusim se odpravimo ven iz BTCja, kamorkoli drugam. V zavesti nam odzvanja misel: kako je možen obstoj institucije, ki pod pretvezo svobode udejanja suženjstvo na globalni ravni. Ko prispemo domov, nas na ulici pričaka velik plakat, ki nam zagotavlja, da se v BTCju uresničuje to, kar si res, res želimo. Ne vemo kaj bi odgovorili na takšno neumnost, zato v jezi le uničimo absurden plakat. In si želimo, da bi živeli v družbi, kjer bi ljudje reagirali na bizarno kratenje svobode.
 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness