»Ali nismo konec koncev vsi mi le bolj ali manj ljubezenska pisma iz tujine?« sem pomislil na nadmorski višini tristo šestinsedemdeset metrov, na kateri me lahko bela Ljubljana samo vzame v usta. Tako rekoč ob letu osorej na istem mestu podobni občutki, kot ko sem lani pisal Kosilo nekega molja o Jesihovi zbirki Namreč. Nad mestom. Lahko bi rekli, da gre za mestece in hkrati za prestolnico. Še zmeraj mi daje misliti Deleuzovo humorno »mesto, kjer ima mesto le še mesto«. Ljubljana. Mesto pogrešanja. Telo in srčna ból, razcepljena vsenaokoli. Orlov vrh. Plečnikove šance. Batičev spomenik kmečkim uporom. Pogled z grajskega griča. V vetru plapola zastava v beli in obledelo zeleni; slednja me spominja na slike Marie Lassnig; Körpergefühl. Malo nižje Lutkarska pot, ki povezuje gledališče z Lutkovnim muzejem. Skodelica kave. Od kavnega zrna do espressa. Ušesa mi šamara eksperimentalni newyorški band Gray iz konca sedemdesetih, katerega član je bil na neki točki tudi glumac, režiser plus vse ostalo: Vincent Gallo.

Ljubljanatomija ... 

V poglavju z naslovom »Modena, Rim, Firence in Benetke« romana Vdova Basquiat je Jennifer Clement, prva ženska, ki je bila v njegovi skoraj stoletni zgodovini do leta 2021 na čelu mednarodnega PEN-a, zapisala:

»Enkrat v Benetkah Jean-Michel reče, da že dva tedna ni poslušal Charlieja Parkerja. Reče, da bo znorel, če ne bo slišal Charlieja Parkerja. Reče, da mora slišat muziko, ker drugače ne bo mogel več dihat. Reče, da je Italija taka kot Združene države ali vse druge: v nobenem muzeju na slikah ni črnih ljudi.

'Zato slikam,' reče. 'Da bojo črnci v muzejih.'«

In evo Jean-Michela circa dobrih štirideset let kasneje – i to baš – za vse nas »bečke konjušare« – v bližnji dunajski Albertini, kjer je bila do 8. januarja na ogled Basquiat: Retrospektiva. Odlična priložnost, da se človek za tri dni losa svojega mesta, prestolnice, češ, »Bježi ća od te žene ... I to taj tren!« No, ali pa ji tako pride še bližje? Skratka, Basquiat, ki še danes ne visi v nobeni galeriji Združenega kraljestva. Basquiat, »če še kdo zarima njegovo ime, ga čaka klofuta,« je na višku njegove znova obujene popularnosti svaril pokojni raper Sean Price. Basquiat, o katerem Suzanne Mallouk – ki jo je Diego Cortez, kurator vplivnega post-punk art showa New York/New Wave, zaradi katerega je Jean-Michel zaslovel, razglasil za njegovo muzo – v že omenjeni poetični biografiji Jennifer Clement, reče: 

»Bolj kot karkoli drugega sta ga privlačili inteligenca in bolečina. Zelo so ga privlačili ljudje, ki so tiho nosili nekakšno notranjo bolečino, tako kot on, in ljubil je ljudi, ki so bili neponovljivi, ki so imeli svoj pogled na stvari.«

Odločitvi, da bi me Basquiat v oči, pa tudi preostale organe, zbodel v živo, ter bi tako v povsem novi luči dojel reklo, da mora tisti, ki gre na Dunaj, pustiti trebuh zunaj, pa je močno botroval predvsem naslednji Suzannin stavek iz kultnega memoarja, za katerega prevod v slovenščino je zaslužen Tomaž Šalamun, z Jennifer Clement sta bila namreč velika prijatelja: 

»Vse, kar je počel, je bilo napad na rasizem, in zato sem ga ljubila.«

Anatomija človeškega telesa Henrya Graya, ki jo osemletni Jean-Michel dobi od mame v dar za kratkočasenje v bolnišnici, v kateri je, potem ko ga je zbil avto, za mesec dni obležal polomljen in z notranjimi poškodbami ‒ odstraniti so mu morali vranico. Grayeva knjiga postane, kot piše Olivia Liang, »njegov temeljni tekst in talisman«, ki mu je v neskončen navdih in brezčasna referenca. Kot bi ga nomen est omen avtorjevega priimka ves čas opominjal na »sivo cono nerazločljivosti« življenja, ki naj jo z umetnostjo secira. Lopatica, ena od dveh glavnih kosti ramenskega sklepa, čreva ... Živo bitje, zreducirano samo na črte, čiste linije. Zanimajo ga tudi v elegantne slikovne simbole zakodirani kompleksni pomeni vesolja – jamske poslikave, hieroglifi ter nenazadnje opozorilna znamenja …

Z ruzakom pod uro na štacijonu – kot včasih. Tiny Dancer, jaz in »ta vlak, ki tiho pelje« tja v tri dni … Namesto Čukov na poti nek našopirjen wannabe jastreb ter labodi sredi lužastega polja - in to cela jata!!! Se komplet svet ves čas samo seli? V vagonu galamijo hrvaške veverice … »Reci neko riječ!« Uganite, kateri samostalnik ženskega spola je pljunil navijaški malinovec iz prve? Tudi nazaj grede sva srečala iste veverice. »Možeš se razvalit!« In gladko se je tamali čez štir zice!

V Albertini pa takole: umazane newyorške ulice iz osemdesetih na prostranih zidovih belega zapora. Basquiat se nanje umešča kot Ojdip na mamo. Dejstvo, da so se njegova dela znašla tu, na Dunaju, je polno ironije, s ščepcem – s Freudovim kokainom namešanega – humorja. Raztelešenje! Basquiatove glavne teme so: »kraljevskost, heroičnost in ulica« ... Kako slednja nadomešča odsotnega očeta, lepo ponazorijo Vast Airovi verzi:

»Boy meets world, of course his pops is gone / What you figga? / That chalky outline on the ground is a father figure? / So he steps to the next stencil, that's a hustler / Infested with money and diamond cluster.«

Četudi policisti Basquiatovega odsotnega očeta niso obrisali s kredo, je takih obrisov na ulici videl dovolj, da so postali nepogrešljivi del njegovih kompozicij. Obiskovalci retrospektive se za prvim vogalom zaletijo v sveti tris iz leta 1981: Irony of a Negro Policeman, La Hara in Warrior. Basquiat se poigrava s črto, ki je videti, kot bi prišla izpod prstov travmatiziranega otroka. Karikatura! Pa ponavljajoči se portoriški slengovski pljunek na isti poklic, ki ga opravlja belec – ter bojevnik med njima. Platna namesto ulic, intenzivne barve kot neko življenje, ki gre onkraj vsakršne meje, ovite v rezalno žico. Natanko tako je treba razumeti vse muzeje, ki so ali bodo kadarkoli razstavljali Basquiata. Trnje so te njegove črte, ob katerih se človek vpraša, ali so njegovo srce in možgani na pravem mestu? »Azbest, New York; peligroso, griot, Rim in katran« so besede, na katere se je »obesu«. Čudno sadje in še bolj čudna tihožitja. Jaz, ti in barva; barve, ki jih ni strah prav ničesar; hudičevo dobra nebesa. Na stežaj odprta usta namesto ene od postaj podzemne železnice, ki kaže zobe in katere načrt je hkrati videti kot trnova krona; »Wo bin ich?« se vpraša v nemščini, na platnu, ki bi ga težko ločili od sličice stripa ... 

Vprašal sem se, kako gre Basquiatevemu črnemu, ki je protagonist vseh njegovih slik, v boju z ekskluzivno umetniško uporabo najbolj dovršene črne barve Vantablack, ki vpija kar šestindevetdeset posto svetlobe in jo je leta 2016 za blazne pare odkupil Anish Kapoor? Ali je to bolj na strani, kot pravi Annie Le Brun, Kapoorjeve umetniške uveljavitve, neločljivo povezane z njegovo ekonomsko uveljavitvijo, ali naslednjega zapisa dunajskega slikarja Egona Schieleja: 

»Slikam svetlobo, ki prihaja iz teles.«

Ali profi suverene poteze ali otročje čičke čačke – ali izbruhi nakopičene jeze ali zgolj možnost, da bi bilo lahko drugače? Po mojem Basquiatova shizo-figura, ki pogosto spominja na načrt metroja ali zemljevid, beži med evolucijske veje ali na rodoslovno drevo; ali pa zgolj na javor, gaber, brezo; dohiteva črno-belo zebro, s katero bo nafutral Nietzschejevega leva. Vrača nas »v svet občutljivosti in materialnosti telesa, ki danes najbolj manjkata v tistem delu sodobne umetnosti, ki mu vladata denar in digitalizacija«. Gre za ples razstavljenih teles, ki tako sama s seboj ohranjajo varno razdaljo; breakdance vizualne poezije na jazzy hip hop beat; dis-tanz med uličarjem in belo likovno elito, ki to razmerje jemlje precej bolj zlahka kot Basquiat. Ta se je dal na pol, še danes se pred nami razčetveri in tako dalje v veri v ta svet, v katerem pač moramo »biti-skupaj« ... Z njim postajamo molekule njegove slike, naslovljene Joy. Črna prihodnost postaja ženska. Upanje. Užitek ... Tek što nije ta naš svet en sam velik atelje, v katerem vsi mi slikamo na četrto peresce detelje. To je trenutek, ko se ti zazdi, da ni nobenega smisla brez tiste stene, na kateri bo ta nekoč visela.

Cink bela, javorjevo seme in njena dlan.