Reportažni feljton iz Züricha: Dovolj!

Oddaja
14. 2. 2022 - 13.30

 

Od šestega do dvanajstega septembra lani je potekala druga edicija »Enough!« – v prevodu – Dovolj! – akcijskih dnevov migrantskega boja in antirasističnega upora v Zürichu. Dogodki so bili razpršeni povsod po mestu, ki se lahko pohvali z več kot ducatom skvotov in nepremičninskim trgom, ki ni obsceno obremenjen z virusom Airbnb. Razlog za to je preprost: gre za mesto bankirjev in zlata, mesto z najboljšo kakovostjo življenja na svetu, ki je pretežko za denarnico povprečnega Ryanair turista. Mesto brez turistov pa je vseeno polno migrantov – tako družbeno in razredno privilegiranih, ki jih imenujejo »expats«, kot tudi neprivilegiranih, ki prihajajo iz vojnih in ekonomsko uničenih regij sveta.

 

Züriška nepremičninska politika dopušča skvotanje praznih stanovanj in v primeru konflikta zakonsko nalaga lastniku, da sodišču dokaže, da je nepremičnino uporabljal. Dokler tega ne stori, se smatra, da je bila ta prazna in se jo pusti skvoterjem. Druga veja mestne nepremičninsko-stanovanjske politike ponuja nepremičnine prebivalcem z nižjimi dohodki za zelo nizko najemnino. Predvsem so to privatne in občinske hiše, ki so predvidene za rušenje ali prenovo in so vpisane v poseben občinski register. Tretja veja je kvota socialnih stanovanj: vsak investitor, ki hoče graditi luksuzna ali standardna stanovanja, podpiše, da bo 20–25 odstotkov zgrajenih stanovanj namenjenih socialni oziroma človeku-dostojni rabi. Najlepše mesto na svetu v balkanski Švici se ima veliko za naučiti od originala. Dokler se ne nauči, smo le podpovprečna podalpska praznota. 

 

Od dogodkov, ki so potekali v zaskvotanih in v-rabo-danih stavbah, so še najbolj izstopali pogovori s pomorskimi aktivisti Watch The Med - Alarmphone, luškimi delavci C.A.L.P. in eritrejskimi migrantskimi aktivisti. Dneve je popestril tudi anti-Frontex protest, ki se ga je udeležilo več kot dva tisoč ljudi in na katerem so »nevtralni« in neevropski Švicarji še kako kritizirali lastno ne-nevtralnost in vpletenost v mejni režim EU, ki ga sestavljajo centri za tujce, deportacijski centri, slabe azilne politike in financiranja militarizacije meja.

 

Dogodkov se je udeležila tudi domača Infokolpa v okviru transnacionale neobhodnih avtonomnih bojev EAST – Essential Autonomous Struggles Transnational, v kateri so združene samoorganizirane skupine iz Gruzije, Italije, Turčije, Maroka, Južne Amerike in Balkana. 

 

Začelo se je z eritrejskim filmskim večerom, na katerem je gospodična z Amnesty International predstavila švicarski model tako imenovanega upravljanja z migracijami, osnovanega na deportacijah. Migranti se morajo precej namučiti, da pridejo do alpskega raja, saj jih mi, bratje Hrvati in še kakšen Fronteksov vojaški policist za povrh s posvečeno vnemo oviramo v teh namenih. Tisti, ki do cilja vendarle uspešno prispejo, pa so na ulicah podložni rasni profilizaciji, katere rezultat je pogosto ćuza, tej pa, v primeru meddržavnega dogovora, sledi deportacija. Zaradi tega jih večina sedi na mestni plaži ob reki, strmeč v tla z glavo med rokami. Švica sicer tehnično ima nekakšen preživetveni sistem za migrante, ki omogoča ljudem nastanitev v barakah in osem frankov dnevno, s čimer si v Zürichu človek lahko privošči zgolj kruh in jajca.

 

A tamkajšnji Eritrejci imajo še najboljši položaj. Za švicarsko politiko Eritreja uradno predstavlja nevarno državo, kar je dobro, ker zaradi te kategorizacije več kot 80 odstotkov ljudi dobi azil. Primerjajmo to s Slovenijo, ki si zatiska oči pred tem, da eritrejski vladni režim upravlja delovna taborišča, v katerih so ljudje pod 24-urno vojaško stražo in umirajo zaradi toplotnega udara. A vseeno ima tudi njihova tamkajšnja diaspora – ena večjih v Evropi – precejšnje politične probleme. Eritrejski migranti, ki so v državo prispeli v osemdesetih, žal podpirajo vladajoči represivni diktatorski režim, zaradi česar se slabo razumejo z migranti trenutnega »novega vala«, ki od totalitarnega režima bežijo čim dlje stran. Kakorkoli, dan so zaključili samoorganizirani eritrejski aktivisti, ki so v Švici ustvarili svoj medij in srečevalnico, kjer v odgovor na dezinformacije režima, ki krožijo po svetu, objavljajo redka resnična pričevanja o stanju v domači državi.

 

Pogosto se poudarja, da morajo »ti ljudje rešiti svoj problem na domačih tleh, namesto da hodijo v Evropo«. Za začetek pa bi jim lahko dotične evropske vlade in podjetja nehali povzročati probleme tam daleč, doma. Ključni gostje, ki so to temo prevprašali, so bili genovski pristaniški delavci iz avtonomnega kolektiva Collettivo Autonomo Lavoratori Portuali, ki blokirajo in bojkotirajo ladijske kontejnerje, polne orožja iz Evrope, namenjenega, recimo, Izraelu za pokol Palestincev, Turčiji za pokol Kurdov ali Savdcem za pokole v Jemnu. Odkrivajo in javno izpostavljajo države in podjetja, odgovorne za proizvodnjo, trženje in transport orožja na tuja ozemlja, kjer je na tisoče ljudi ubitih, posiljenih, prisiljenih pobegniti ali umreti od lakote. Poleg detektiranja in preusmerjanja orožja njihovo politično delovanje zajemajo tudi delavske stavke proti militarizaciji s sloganom: »Blokirajmo vojne materiale – odprimo pristanišča za begunce!«. Zaradi tega so šikanirani in odpuščeni, policija pa jih obtožuje »zločinskega združevanja«, ker smo v EU, kjer se antimilitaristično delovanje očitno smatra za kriminalno aktivnost.

 

V genovskem pristanišču obstaja dolga tradicija bojev proti vojni in diktaturam. Delavci so bojkotirali ameriške ladje med vietnamsko vojno in čilski baker v času Pinocheta ter podpirali španske tovariše v času Franca in grške v času polkovnikov. Trenutno zbirajo donacije za nakup protiplinskih mask za podporo borcem v Kurdistanu, kjer turška vojska uporablja kemično orožje proti kurdskemu prebivalstvu. To je primer, ko državi, podjetjem in milicam izvoz orožja prinaša dobičke, medtem pa delavci ter neravnodušne in necinične osebe do lastne vpletenosti v ta proces prevzamejo nadzor nad storitvami ali izdelki, ki jih nihče drug ne problematizira. 

 

Tretji dan smo končali z nemško organizacijo žensk v eksilu, katere članice so nam spregovorile o varnih hišah, ki so jih same vzpostavile, o svojem avtobusu in prijaznem šoferju, ki jih vozi po politično feministični turi po nemški deželi. Na tej turi se srečujejo z migrantkami in jih opolnomočajo: podpirajo jih pri iskanju služb, obvladovanju jezika in politizaciji. 

 

Srečanj je bilo še mnogo. Za cel teden se je po mestu razpočil lokalni züriški balonček aktivistov in aktivistk, ob polnem programu in natančni organizaciji pa se je vsekakor postavilo vprašanje – od kod denar za vse to. Hja, če se švicarskega oazno-davčnega sistema lahko okoristijo bankirji in tajkuni – se ga lahko tudi aktivisti.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

El pueblo unido, jamás será vencido!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.