»Ali je Sarajevo, kjer je nekoč bilo?« To vprašanje si je že davno zastavil pop zvezdnik Dino Merlin in po štirinajstih dnevih bivanja v Sarajevu – ter s šestnajstimi dnevi, ki so še pred menoj – dobiva svojo relevantnost in svojo obliko. Mislim, da je odgovor lahko le sarajevski: je in ni.

Mesto je administrativno razdeljeno na kar nekaj občin in dve entiteti. Zaradi razdrobljenosti podatkov, ki izhaja iz tega dejstva, je težko kvantitativno oceniti njegovo velikost. Vzel sem si nekaj časa za pregled teh podatkov in določitev obsega mesta kot neke celovite geografske enote. Prišel sem do številke nekaj več kot 400 000 prebivalcev. Kar je, skozi resolucijo globalnega pogleda, primerljivo z Ljubljano. V tej primerljivosti pa se lažje pokažejo vse razlike.

Recimo, da je Ljubljana mesto globine, Sarajevo pa površine. Ljubljana skozi zgodovino linearno raste in ima ves čas zanemarljivo zgodovinsko vlogo. Sarajevo, na drugi strani, je bilo nekoč pomembno središče velikega imperija v Evropi in v 17. stoletju eno največjih mest na celini. Vendar je v letu 1931 imelo manj prebivalcev kot takrat. Tu je potem začetek prve svetovne vojne in najdaljše obleganje v moderni zgodovini na koncu 20. stoletja. Danes mesto tiči v obskurnosti, iz katere se vendarle, kot bom skušal pokazati, počasi izvija.

Če se v Ljubljani plasti zgodovine in vsakdanjega življenja nalagajo druga na drugo, je v Sarajevu vse odprto; fasade so prepredene s strelnimi luknjami, vulgarnost realpolitike je povsod prisotna, polemike so ostre, ne brez žalitev. Življenje mesta se v glavnem odvija v dolini, od zahoda proti vzhodu in obratno. Je pretočno in po njem se je lahko orientirati, kar mu daje posebno dinamiko ter obenem intimo metropole. Da – intimo; v metropoli veš, kje boš lahko srečal določen krog ljudi ob določeni priložnosti, metropola skrbi za to, da ljudje, ki bi radi prišli skupaj, pridejo skupaj. V skladu s temi dejavniki bi lahko naredil še eno opredelitev: Sarajevo deluje kot mala metropola, Ljubljana pa kot velika vas.

A nadaljujmo z dvojico površina-globina. Od zahoda do vzhoda se razločno razpenjajo najprej turški, potem avstro-ogrski in nazadnje še realsocialisitčni del. Nad njimi se pnejo griči, poseljeni s hišami, kar ustvarja neko koncentracijo pogleda, neko prisotnost fizičnega mesta na površini in ne skritost njegovih delov pred pogledi z ulice. Vsa ta prisotnost, vzpostavljena skozi stoletja, dela Sarajevo za raznoliko mesto. Kritike, ki gredo proti temu, niso vzdržne. Kljub spremenjeni in bolj monolitni nacionalni sestavi je Sarajevo še vedno izrazito večznačno mesto.

Če kaj o tem pove število turistov – teh je več, kot jih je bilo kadarkoli v zgodovini. Če gre za vprašanje multikulturnosti – v mestu je, še posebej v toplejših mesecih, veliko Arabcev in Turkov. Vseeno mislim, da gre strukturiranost raznolikosti brati v veliko bolj subtilnih znakih, ki se sestavljajo v značaj mesta. Greš denimo na nogometno tekmo in te varnostniki prijazno pretipajo in dajo nekaj vljudnih napotkov. Policisti pokajo vice. Potem pa naročiš pijačo in imaš pred seboj arogantnega natakarja. En taksist te nadere, da ne bo zdaj vozil, drugič se obnaša kot gostitelj. Greš v nedeljo ven, dežuje in kavarna je polna. Greš v ponedeljek ven, ne dežuje, nikjer nikogar. Razmišljaš, kaj je razlog – morda se je začela vojna in tega še ne vemo. Gostitelj potrdi, da to ni izključeno. Sarajevo je polno gest, ki so kontraintuitivne ali dvoumne. S svojo razpredeno mrežo znakov in njihovih kodov vpenja obiskovalca v stalno pozornost, ga vodi po različnih četrtih in različnih kafanah, knjigarnah, dogajanjih. Preprečuje mu udomačitev, zadržuje ga v neki očitnosti nevrastenije.

To se po malem razgubi, ko se pogovarjaš z lokalnimi liberalci. Neverjetna količina avtorasizma, neprestano pljuvanje čez mesto. Rigidno antimuslimanstvo. Neofašistični diskurz, pritiran do razvejanega žargona. »Mi smo talibanska kasaba.« Ali pa formule tipa: »Mi smo zaostali, zato ne razumemo Žižka. Žižek bi pri nas veljal za islamofoba.« Ko ta diskurz razglaša zaostalost Sarajeva, ne vidi, da razglaša svojo zaostalost, če privzamemo to teleološko metaforo ali če raje zdiferenciramo: ne vidi, da se poslužuje mitskih, perifernih diskurzivnih strategij, ki so odpadni material Evrope. A tu je še drug enoumni diskurz, ki prvega dopolnjuje oziroma obratno, diskurz islamizma, ki poziva k linčanju tistih, ki širijo liberalno vulgato, pri čemer je njihov diskurz primerljiv s tistim »zlovenskim«.

V prostoru med tema dvema glasnima manjšinama se odvija tiha dvoumnost, ki v Sarajevu dolgo traja. Forma je ista, le da napolnjena z drugo vsebino. Liberalni nasledniki socializma zaman upajo na vrnitev starih časov. Jugonostalgija v nasprotju s pričakovanjem casual slovenskega turista tu nima mesta. Pritekata arabski in turški kapital. Mesto se gradi; v načrtu je futuristična soseska Nova Ilidža za 40 000 prebivalcev in posebno turistično naselje v Trnovem. Začenjajo se evropske integracije, geopolitično je območje pod okriljem Zahoda. Zato referendumsko dogajanje in resentimentalno provociranje s strani Milorada Dodika ni več kot bizarna realpolitična folklora. Kar pomeni, da tudi tista pomisel na vojno ni realistična; kolikor pač ni realno učinkujoča fantazma, kar seveda v veliki meri je.

Zdi se, da Sarajevo še enkrat več postaja posrednik med političnima in fantazmatskima Zahodom in Vzhodom. V tihi dvoumnosti vsakdanjika se kuha neka nova prihodnost mesta, morda nov vzpon. Tudi s tega vidika gre za svojevrsten place to be; nizke cene, potencial, burno javno življenje, ki ga je bolje opazovati s strani, večznačnost in zadovoljivo kafansko ter umetniško dogajanje.

Ob vzpenjači, ki vodi do vrha blokovskega naselja Ciglane, od koder ponoči opazujem valovanje ožarčenih hiš po nagubani površini mesta, me ima, da bi tukaj ostal.