Situacija je naslednja:

Situacija je naslednja:

Mnenje, kolumna ali komentar
18. 2. 2019 - 13.00

V prejšnjih Pismih iz tujine smo pisali o uprizoritvi Common Ground v režiji Yael Ronen in produkciji Gledališča Maksima Gorkega Berlin, ki tematizira vojne v nekdanji Jugoslaviji v 90-ih letih in v izjemno multikulturno raznoliki zasedbi zasleduje potencial »skupnega jezika« ter problemsko obdeluje nianse krivde, pozabe, povojne travme in stereotipov. 

O uprizoritvi "Common Ground" (Gledališče Maksima Gorkega, Berlin)
 / 13. 2. 2019

Tokrat nadaljujemo z dokumentarno uprizoritvijo The Situation iste režiserke in gledališča, ki se usmerja v kontekst Bližnjega vzhoda. Tamkajšnji konflikti so izrazito vplivali na biografije igralk in igralcev, ki so se zaradi vojne in porazne prihodnosti v svojih državah preselili v Berlin. Predstava prav tako prek osebnih zgodb izrisuje širšo politično situacijo in s tem naslavlja ključne komponente aktualnega časa. Gre za preizpraševanje enega izmed novih nacionalizmov, ki dandanes z vidika Evrope »nevarnost« Drugega preusmerja v materialistični odnos superiorne Evrope do Bližnjega vzhoda. Neonacionalizem oziroma novi nacionalizem je nov tip nacionalizma, ki je v Evropi vzcvetel po letu 2010. Povezan je z različnimi pozicijami moči in političnimi ideologijami, kot so desničarski populizem, antiglobalizacija, protekcionizem, protimigracijske sile in evroskepticizem.

Večina uprizoritev Yael Ronen kaže tendenco k redukciji scenskih elementov, saj prvenstvena vloga na prizorišču načelno pripada izvedbi in igralskemu telesu, ki je zaradi specifičnosti kulturno-narodnostnih korenin ali izstopajoče zaznamovanosti življenja že samo po sebi inherentna zgodba. Intenzivnost njihovega načina bivanja šele omogoča prodor v takšno naracijo, da predzgodba - »realno« življenje - nastopa kot grobi material, ki se s prehodom na oder, v fikcijo, četudi dokumentarno, najprej senzibilizira, nato zaostri in kritično kontekstualizira.

Kolektivni snovalni žanrski princip izvajanja temelji na besedilu, ki nastaja sproti ob procesu, pri tem pa je dramatičnost v najširšem pomenu skoncentrirana v dramaturgiji pripovedovanja, medtem ko je sama dinamika igre načrtno znižana na že skoraj nekakšno ne-igro, na učinek vsakdanjega, neponarejenega. Ta nam »lastna in poznana« vedenjska forma ustvari specifičen stik avditorija in odra, ki ne igra toliko na učinek identifikacije, temveč želi razpreti kanale verjetja. To ravnovesje je seveda dobro premišljeno, saj lahko reprezentacija vsakršnih travm, ki jim umetno dodajamo nepotreben volumen, namesto da bi jih skrčili na bistveno srž, uide svoji lastni namenskosti. V tokratnem primeru je efekt vstavljen tudi v jezikovnem lomljenju, izgubljanju v prevodu ter cikličnem vrtinčenju med hebrejščino, arabščino, nemščino in angleščino.

Uprizoritev The Situation je strukturno zelo jasno razrezana na več prizorov, simbolno jih lahko beremo tudi kot lekcije o imigrantskem življenju v Berlinu, ki – če za hip sestopimo v produkcijsko optiko – naslavlja tako tujce kot domačine. Ker se večina izogiba konkretnim opredelitvam o političnih situacijah na Bližnjem vzhodu in arabskih deželah, se je v govorico vsakdana globoko zasadila nadpomenska, a tudi abstraktna fraza, da gre za »situacijo«. V zadnjih letih naj bi se v Berlin preselilo približno trideset tisoč Izraelk in Izraelcev ter pet tisoč Sirk in Sircev. Na obrobju prestolnice je nastalo mesto znotraj mesta, Bezirk Neukölln, kjer poleg njih med drugim živijo tudi nemški Palestinci in Libanonci. V tujem mestu so si torej nekdaj konfliktne dežele ustvarile "enoten" teritorij.

Foto: Ute Langkafel

V primerjavi s predstavo Common Ground in njeno rekontekstualizacijo vojn v nekdanji Jugoslaviji v 90. letih je The Situation veliko bolj razdrobljena, tudi atomizirana v posamičnih zgodbah; kar like druži, ni »skupna« preteklost, ampak zlasti vzajemna, skrajno kompleksna sedanjost, tranzicija iz Palestine, Sirije, Izraela in Kazahstana v novo okolje. Kliše se lahko preseže samo s klišejem, režiserka jedro dogajanja zato umesti v jezikovni tečaj nemščine za začetnike. Inštruktor optimistično vztraja pri vzdušju dobrodošlice, a se hkrati zaveda lastne preobremenjenosti do preteklih kriznih dogodkov njegovih »učencev in učenk«. Absolutno preseči drugost se izkaže za nemogoče. Čeprav gre v prvi vrsti za učenje nemščine, gre v samem bistvu predvsem za preizpraševanje funkcije in moči jezikov samih po sebi, njihove identitetne esence in morebitne družbene konfliktnosti.

Zakaj se Izraelka/Judinja preseli v Berlin; zato, ker strela naj ne bi nikoli dvakrat udarila na isto mesto. V ciničnem podtonu vseeno pove, da jo podobe holokavsta spremljajo povsod. Ko se pelje v polnem vlaku, ko se prha, gre v savno, obleče pižamo, ko vidi, kako pico vtaknejo v peč. Možu Palestincu pravi, naj ne kriči, ko je jezen, ker s tem potrjuje stereotip. A Evropejci ne vpijejo, ko so jezni? Ne, oni takrat govorijo skozi zobe.

Prebrisan sirski prodajalec poslastic s humusom je prepričan, da se na vojno lahko navadiš, če si pameten. In da je tri in pol leta v enem od najnevarnejših sirskih mest Deir El – Zor preživel izključno zaradi tihotapljenja različnih dobrin, čeravno bi po izračunu lahko v okoliščinah umrl vsaj petkrat na dan. Njegova berlinska prodajalna na kolesu je ilegalna, za uradno prodajo bi potreboval okoli trideset dokumentov. Sicer pa se za priseljenca čez čas izkaže tudi učitelj nemščine Stefan, sicer Sergej iz Kazahstana, ki je v Berlin prišel še kot otrok in se označi kot »mojstrovino integracije«. Prek njegove zgodbe časovno zletimo nazaj v nekdanje krizne "situacije" s Sovjetsko zvezo in njegovim lokalnim gangsterskim očetom, ki pa je v Nemčiji nato počasi postal povsem zgleden državljan, k čemur je pripomogla tudi njegova nova služba čistilca v klavnici.

Če se Stefan/Sergej še nekaj časa naslaja nad lastnimi spomini na idealni socializem, ga strezni pedagoški zdrs, ko tečajnikom in tečajnicam poda nalogo uporabe preteklika, kar vodi v popoln medosebni interpretativni kaos o politiki, religijah in vojnah na Bližnjem vzhodu. Potem predlaga prihodnjik; ta je šele problematičen. Za edino rešitev se izkaže – pogojnik. Kolaž različnih migrantskih zgodb v drugem planu vselej ponuja vpogled v politiko birokracije, nestrpnost okolja in eksistencialne negotovosti. Pa tudi dvolične trenutke, kot je na primer angažiranje tujih igralcev, ki pa nato ves čas zasedajo tipizirane vloge. In spoznanje, da se v Berlinu nihče ne meni, kdo je, od kod prihaja, kakšna je njegova spolna usmerjenost. Tam pač nikogar ne zanima nič o njem. Dobesedno.

The Situation se navzven kaže kot upočasnjen trenutek in naključno srečališče množice raznolikih oseb in njihovih zgodb, a njena snov razpira občutljiva polja medkulturnosti, kjer formula poenotene učinkovitosti ne obstaja. V resnici gre vedno za prafaktorski skupek, zapleten babilonski stolp religij, povojnih stanj in tradicije, ki so zelo pogosto ponotranjeni, navzoči mimo zavesti. Vstopiti globoko v psiho pa je šele začetek mučnega ozaveščanja.

Ker so na prvem mestu osebne zaznave posamičnih likov in njihovih zasebnih portretov, konotacija širše družbene kritike rezonira šele posredno, a hkrati izkazuje svojo neizbežno vpletenost v sleherno polje intimnega. »Ko realnost postane film, moraš ugotoviti, kakšen žanr je, če hočeš preživeti«. Človek se navadi tudi največje groze, a vprašanje je tudi, kako potem človekovo odpornost ločiti od neobčutljivosti.

 

(Fotografija iz uprizoritve: Ute Langkafel)

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness