V New York se lahko odpraviš brez vsega svojega imetja, obrneš nov list in začneš povsem novo življenje. Seveda lahko v megalomanskem mestu kupiš čisto vse, tudi z budgetom 1000 ali manj dolarjev se lahko postaviš na noge. Si se preselil v mesto in nimaš dovolj denarja, da bi stanovanje tudi opremil? Tudi za to se najdejo primerne rešitve – zagotovo je kdo izmed tvojih someščanov med smeti na ulici odložil tudi skoraj nov set šalc in skled. Če pa bi potrebovali tudi večje kose pohištva, kot so kavč, stoli, kavna mizica ali morda klavir, se da tudi to precej hitro pridobiti zastonj. Ulice New Yorka so kar dobro založene s skoraj novim odpadnim materialom. Ob ogromnih kupih vreč s smetmi se nemalokrat pojavi tudi skoraj nova kredenca ali fotelj, ki je svoj status pripadnosti v luksuznem stanovanju prej izgubil zaradi napačne barve kot pa zaradi obrabljenosti. Vsi prebivalci mesta pač ne potrebujejo tistih nekaj dolarjev, ki bi jih lahko prinesel star predalnik.

V Ameriki je skoraj vsak prepričan, da lahko postane milijonar. Da so prav Združene države, dežela, kjer se v bolnico raje zapeljemo s taksijem, kot da bi plačevali 15.000 dolarjev za rešilca, tisti kraj, kjer naj bi uresničili vse svoje sanje, se sliši kot parodija. Pa vendar je ta na videz preživeta ideja še kako prisotna v srcih mnogih Američanov, ki bodo, kljub temu da so v Ameriki, zatrjevali, da so državljani najboljše države na svetu. Če povprečna slovenska letna bruto plača znaša nekaj več kot 20.000 evrov, je povprečna plača v New Yorku skoraj trikrat višja. Seveda povprečna plača ni in ne more biti merilo standarda bivanja, saj lahko govorimo tudi o skoraj štiri do devetkrat višjih najemninah in prebivalcih Queensa, Bronxa in Brooklyna, ki opravljajo tri službe, da si jo lahko privoščijo. Sanje o tem, da lahko vsak postane milijonar, ostanejo zgolj to – sanje. Delavski razred poganja mašinerijo celotnega mesta. So tisti, ki upravljajo z vlaki podzemne. Tisti, ki nas ob vstopu v restavracijo pozdravijo z »Hi, how are you?« in v trgovini vprašajo »Sweetie, do you need a bag?«. So vozniki uberja, ki imajo v prtljažniku pospravljen otroški sedež. So tiha večina, ki zagotavlja nemoteno življenje v mestu za tiste, ki se jim ne zdi nič takega, če v dnevu za hrano, prevoz in občasen nakup porabijo najmanj 100 dolarjev.

Udobno nameščeni srednji razred o vprašanju, kako preživeti s tremi podplačanimi službami, ne razmišlja. Vsaki dve leti kupijo novo puhovko, ki njihova prsa okiti z napisom The North Face, vsako sezono novo torbico, ki nosi logo te ali one firme. Prav tako se jim ne zdi nič pretiranega, če svojega prvorojenca sprehajajo v vozičku, ki stane več kot rabljen avto, ali pa svojemu kosmatincu nudijo dnevno oskrbo v obliki varuške. Pride tudi dan, ko bi se želeli izogniti prenatrpani podzemni. Zato v aplikaciji Uber vtipkajo želeni naslov in se brez pomisleka, da je vožnja, ki stane 30 dolarjev, morda predraga, usedejo v avto. Vendar ko govorimo o res bogatih Američanih, ne govorimo o tistih, ki si lahko vsak mesec privoščijo najmanj 500-dolarski splurge. Niti o tistih, ki imajo v varčevalnih in drugih skladih shranjenih več tisoč dolarjev.

Če že srednji meščanski razred diši po zelencih bolj, kot smo vajeni, ne smemo pozabiti na ultra bogate, ki so v mestu skoraj edini z lastnim stanovanjem ali dvema. Največ milijarderjev sicer živi v Kaliforniji, vendar je New York z nekaj več kot stotimi na drugem mestu. Ne smemo pa pozabiti niti na kar 7,5-% milijonarsko populacijo. Življenje najbogatejšega sloja je zavito v tančico misterioznosti. Gradijo na svoji podobi nadljudi – v javnosti niso zaznani, razen ko svoje ime obesijo na novi javni spomenik ali umetnino, za katero so prispevali tisti milijon, ki je pač zmanjkal v mestnem proračunu. V New Yorku na pločniku ne bomo imeli možnosti, da se usedemo na klopco. Te so postavljene zgolj v parkih in na redkih zares javnih površinah, pa še tam lahko vsako klopco krasi ime donatorja. Zares bogati ljudje pač ne vedo več, kam bi dali svoj denar – zato se včasih odločijo, da bodo dobrohotni financerji javnosti. Vlagajo v najnovejše bolnice, gledališča, muzeje, pač vso infrastrukturo, za katero smo vajeni, da je sicer javna. V nekaterih primerih celo je – zgolj dodaten milijon ali dva v javno dobrobit prispevajo zasebniki.

Če imaš par odvečnih milijonov in želiš, da je tvoj otrok vpisan na prestižno univerzo, pa ni najbolj nadarjen – ni panike, univerzi doniraš teh par milijonov za nove študentske domove, tvoj otrok pa bo sprejet. Pa še tvoje ime bo krasilo prekrasne spalne objekte kampusa! Če želite svetu pokazati, da ste, kljub temu da ste milijarder, čisto okej človek, ki želi poskrbeti za dobrobit svoje skupnosti, namenite svoj denar muzeju. Zagotovo boste tako pridobili renome, da ste kultiviran človek, ki skrbi za svetovno zgodovino. Pa še vaše ime bo v muzeju! Če vam je pa res dolgčas, lahko z zadostno količino prispevanega premoženja postanete član upravnega odbora katerega izmed muzejev ali galerij v mestu. Tako boste res pustili svoj pečat. V svetu navadnih smrtnikov bo vidno le vaše ime na steni galerije, ki jih bo opominjalo, da ste prav vi tisti, ki ste zaslužni za to, da si oni lahko ogledujejo slike v galeriji.

V Ameriki dejstvo, da imaš denar, pomeni, da imaš moč odločanja. Ljudstvo na vsakem koraku opominjajo, da sveta okoli njih ne bi bilo brez dobrohotnih bogatunov, ki omogočajo investicije v javni prostor po svoji dobri volji. Priimkov Rockefeller, Lauder, Vanderbilt, Lehman in Sackler med dobrohotniki, ki so zgradili Ameriko, ne moremo spregledati. Temu primerno si njihovi potomci po zaslugi svoje krvne linije lastijo zastopstva v upravi mnogih kulturnih institucij – ali pa vsaj krilo Metropolitanskega muzeja, ki nosi njihovo ime. Tvoje ime pa se ne pojavi zgolj na stenah soban – tudi pod kakšnim okrasnim šopkom lahko uzreš ime kakšne starejše članice klanov, ki vsak teden ustanovi donira nov ekstravaganten šopek. Če postaneš svetu kulture prepoznaven po donacijah, niti ni pomembno, od kod izvira tvoj denar. Sacklerji so bili še do nedavnega eni najbolj cenjenih zavoljo svoje kulturne filantropije. Pa čeprav so vodilni dobavitelji močnih protibolečinskih tablet, ki so podkurile ameriško opioidno krizo. Njihovo ime šele zdaj, po večletnih pritiskih protestnikov, postopoma izginja iz muzejev. Vse to je oproščeno, če se le izkažeš za dobrega milijonarja, ki mu je mar še za kaj drugega kot lastno imetje.

Svinjsko bogatih tako ne vidimo, čeprav so nam njihova imena dobro znana. Vzpostavljajo se kot čuvaji dobrega imena mesta, kot tisti, ki bi jim morala biti prodajalka v Starbucksu hvaležna, saj prav zanjo vzdržujejo visoko raven kulture in preostale javne infrastrukture. Njihovo ime mora biti bolje poznano kot znamke, ki jih imajo v lasti – le tako bodo dobri državljani vedeli, kdo jim omogoča luksuzne dobrine, kot so bolnica, univerza, muzej in osnovna šola. Zibelka kapitalizma, ki je New York, ponuja popoln vpogled v razredno diskrepanco. Mesto samo je kliše – pa ne romantični. Če smo na takšno mesto še zmožni gledati skozi rožnata očala, potem ko smo v njem prebili več kot 2 dni, se bodo ta snela v trenutku, ko se bomo sprehodili mimo tri dni starih kupov smeti, ki gnijejo na ulici in čakajo na odvoz. Še malo pa bodo na smetišče odnesli tudi vsako trohico upanja na boljši jutri v srcih tistih, ki so v tej deželi prisiljeni živeti brez kakšnega milijončka na lagerju.

______________

Foto: Kristina Krajnc