Štiri podobe iz Kijeva, ob začetku leta 2019, preden je šlo iz dima v ogenj.



Izbire, pred katere so postavljeni prebivalci Kijeva, so nemogoče. Ukrajinske oblasti so jih po eni strani opozorile, naj se izogibajo oknom in balkonom, po drugi strani pa so med meščane razdelili vsaj 18.000 pušk. Kijev je mesto imperijalnega konflikta, notranjih nasprotij in kompleksnosti. Kompleksne so tudi kijevske podobe: malice lačni zaposleni se stiskajo pred slavno »Kyivsko perepichko«, anarhistične »food not bombs« akcije so preslišane, medtem ko se lokalni najstniki bašejo z Obama-burgerji, ukrajinske babuse cvrejo piroške in jokajo za vse stare in nove prezgodnje smrti. Na Majdanu so zaenkrat še nastlane rože, svečke, uokvirjene fotografije padlih, opeke, zaščitne čelade. Na majdanskih rdečih divjih kostanjih so z žeblji pribite jokave pesmi in molitve; tudi ostanki barikad so nakopičeni v koreografiji improviziranih spomenikov na tlakovani ploščadi. Kompleksni so tudi prebivalci mesta. A pravzaprav bi lahko bili prebivalci katerega koli drugega mesta, ki se znajde med kladivom in nakovalom.

Prvo dejanje – brezplačna tura

Januar 2019. Ura je poldne, nihče ne sluti, da bodo kmalu cvilile sirene. »Free tour« gospodična se postavi pred skupino mimoidočih tujcev in jih popelje navzdol po ulici. Urbano pripoved začne pri trgu, ki je skozi leta fantomsko menjaval imena: Trg konjev, Lenina, Hitlerja, Stalina, in navsezadnje – Trg Evrope. Nadaljuje do centra »Globus«, kjer tujcem kaže trgovine in navdušeno ploska z rokami: »Tudi pri nas lahko kupite vse! Ukrajina je Evropa! Pojdite, pojdite v šoping, vas tu počakam!« Zmedeni tujci se na njeno ogorčenje ne premaknejo, a nič zato. Hite jih popelje skozi skrita vrata v skriti podhod in v skrito dvigalo, v »Zadnjo barikado«, najbolj ukrajinsko od vseh ukrajinskih restavracij, kjer deklarira, da je hrana »vsa ukrajinska« in so vse kelnarce »stoodstotne Ukrajinke«. Razstavljene so spominske plošče stoodstotno mrtvih, v pleksisteklu se svetijo čelade, uniforme, puške in obleke padlih; v okvirjih se šopirijo granitne kocke, ki jih je nekoč, ne tako dolgo nazaj, metala jezna raja. Nihče ni lačen. Poklapana gospodična na tej točki konča svoj delovni dan in vsi se razidejo. Nekaj ur za sirenami odjeknejo eksplozije.

Drugo dejanje – žurnalistka in njen mož

Nekaj ulic stran se zbegana skupinica tujcev zbere v objemu opečnatih prostorov bivše sovjetske tovarne Izoljacija, prenovljene v kulturni center, kakopak. Kulturniki so sicer delovali v tovarni v Donbasu, ki so jo 9. junija 2014 zasegle milice Ljudske republike Doneck, da bi tam shranjevale »humanitarno pomoč«, ki je prihajala iz Rusije, obenem pa je tudi mučilnica za politične zapornike. Izoljacija je evakuirala svojo ekipo in od takrat delujejo v omenjeni tovarni v Kijevu, skozi vrata katere naenkrat stopi rdečelasa kodrava nosečnica, ki se na hitro predstavi. Bivša študentka filma je v noči 24. novembra 2013 v naglici odhitela iz svojega študentskega doma in s svojo kamero snemala liberalni blitzkrieg. Od tedaj ni več filmarka, temveč žurnalistka: zgrabi kamero, zgrabi trenutek – slava Ukrajini!

… Nekaj mesecev pozneje, ko si je Rusija priključila Krim, si je nemudoma nadela neprebojni jopič, vzela v roke kamero in šla posneti konflikt, ki je prerasel v vojno z več kot 10.000 mrtvimi. Snemala je podnevi in ponoči, popivala z vojaki, ki so jo vzeli za svojo, in iz meseca v mesec ostajala na fronti dlje. Gledamo njene posnetke. V njih opisuje nekaj, kar se je zgodilo mnogim: kako je z vsakim dnem bolj prepričana, da je to njen boj, da mora odložiti kamero in se oprijeti puške. Naenkrat zapre laptop, ugasne projektor in v prostor stopi njen mož, gospod francoski poročevalec za »Le Figaro« v času konflikta. Ta pove zgodbo do konca, zgodba pa je pravzaprav ultimat: »Ljubav ali fronta. Kamera ali puška«. Rdečelasa žurnalistka se nato nasmehne in poboža po trebuhu. S tantra-mantro »To ni najina vojna«, sta spočela otroka, v Donbasu pa se je začelo obstreljevanje, ki se je razlezlo po celi državi.

 

Tretje dejanje – neonacisti v galeriji

Daleč stran od šankov domačih beznic in njihovih poceni žganic ter veliko bližje omenjenemu kulturnemu centru se nahaja majhna, siva in dolgočasna galerija. V njej se poleg raje gužvajo hipsterji, kustosi, dizajnerji in ostale zahodno-sponzorirane institucije. Tujcem kažejo posnetke, kako se je nedavna otvoritev razstave sprevrgla v pretep z lokalnimi neonacisti, ki vdirajo v galerije in nadlegujejo folk. Ukrajina je prepredena s skupinami paramilic, ki urijo po gozdovih in izvajajo pogrome v romskih naseljih, kujejo slogane o krvi in časti in jim ne diši ne Evropa [ali  ZDA, ali NATO], ne Rusija. Mnogim se je uspelo integrirati v gospodarsko in politično srce Ukrajine – v firme, neprofitne organizacije in državne strukture. Tako so milice do sedaj poleg Romov, galerij in lgbt skupnosti sproščeno napadale tudi protifašistične demonstracije, seje mestnega sveta, medije in tuje študente. Nad nasiljem v Ukrajini tako nihče zares nima monopola: evroameriško, antimigrantsko, rusko, antirusko, demokratično in v izobilju – nasilje je enakopravno razdeljeno med vsemi.

 

Četrto dejanje – biolog, zaposlen pri vojski

Dim se dviguje z ulic Kijeva. Zadnje kijevsko srečanje, možak v adidas prevleki in vojaških škornjih, okrašen z močno prešvicanim čelom. Začne s svojo biografijo. Človek je akademik, spoštovan biolog, ki je vrsto let delal na univerzi. Nekega dne ga je ob gledanju poročil preprosto prešinila ideja, da bo bolj uporaben, če pusti službo in prime za puško. Za razliko od rdečelase žurnalistke to tudi stori. Pripoveduje o fronti, o bistrini uma, ki ga zadene, ko izstreli naboj iz puške, o adrenalinu, ki preplavi njegovo telo, ko ubije človeka. O, ta vrhunec, ki je veliko več kot orgazmičen, o biološka eksplozija medtem ko strelja. O, električni impulzi, ki mu napajajo žile med pogledom krvi. Nič na svetu ne more zamenjati tega edinstvenega občutka, ki človeka zbudi iz zombijevske kome, zaradi katerega se počuti bolj živega kot kadarkoli – občutek usodnega klimaksa, ko komu povzročimo smrt. »Ni nič boljšega na svetu«, pravi, »niti rojstvo otroka, niti seks ne moreta parirati temu občutku«, zatrjuje. Biolog nadaljuje o tem, kako je biologija znanost vseh znanosti, edina pristna znanost. »Kakšna psihologija!« se sam razkuri. »Psihologija ni znanost, to je nebuloza, zabloda, moralizatorska farsa, ki nam krati užitek in nas okrade življenja, ko se vseskozi nekaj trudi razumevati«. Gospod akademik, profesor, biolog in poklicni vojak nato nadaljuje s svojo biografijo in zaključi s tem, da se bo uradno pridružil vojski in zaposlil kot strokovnjak za izdelavo biološkega orožja. Kako je že … »Herojem slava?«