Ko po eni uri vožnje iz prestolnice pri Divači padeš z avtoceste, se pred tabo razpre zelena tekstura gričev in globeli. Medtem ko avto prisesan na cesto sledi topografiji terena, se ti nad glavo plete mreža ravnih linij daljnovoda, katerih koordinatno središče je transformatorska postaja v Divači. V dialogu naravne in kulturne krajine se odpre kraška pokrajina, da bi se ti nato zopet izmuznila kot ponikalnica.

Na Krasu sva se z boljšo polovico znašla, da bi za oddih od vsakdanjega vrveža in real-ekonomije porabila počivavčerje. A kot je potarnala svakinja, je z vavčerji hudič, ker se v Sloveniji odpočit pač ne da. Na jezeru bliz Triglava plavajo supi, s katerimi urbana in suburbana populacija po podobi svoje dnevne sobe kolonizira Bohinj. Z obalo je še huje. Kras nama je na prvi pogled deloval avtohtono samosvoj. A ko stopiš do bankomata ali v trgovino, se nenadoma znajdeš v razmerah, identičnih ljubljanskim predmestjem - kot da bi se v večjih zaselkih prostor ukrivil in oblikoval portal do večne suburbanije. Tiste dežele, kjer domorodci ne jedo kraške košte ali pašte, temveč jim oštarije ponujajo le univerzalne jedi bivših gospodarjev: dunajske šnicle in leskovački žar. Ampak pašto bo že znal kdo skuhat, si človek misli, dokler v restavraciji, ki še najbolj spominja na Nove Fužine leta 1995, sicer pa je namenjena tranzitnim tovornjakarjem, ne gleda v centimetru olja plavajočega umotvora.

Pa popizdiš. Pa greš v Trst. Po pašto in smog. Domorodnemu Ljubljančanu je Trst kot sveža kri v žile. Mesto, ki ustreza v male možgane vtisnjeni ideji mesta. Mesto, ki ni zokificirana tortica. Mesto, kjer robniki ograj razpadajo in se fasade luščijo. Mesto, kjer ne gradijo treh vila blokov v vsaki ulici. Mesto, kjer promet stalno brni mimo z oblački izpušnih plinov, pa vseeno vidiš le en nabuhel SUV v celem dnevu. Mesto, kjer se izgubljaš po nerentabilnih malih trgovinah z obupno izrabo tlorisa. Dolgčas blago pronica skozi pore in daje vedeti, da ni panike. Maš cajt. Najdeš tudi pašto. Ni superlativna, je pa po reglcih. Ugotoviš, da bo treba spremeniti strategijo in najti pore, skozi katere bi se Kras odprl. Tako nekako kot pod fašističnim Trstom leži habsburški Trst, pod njim pa srednjeveško naselje na hribu svetega Justa. Tako kot pod romansko katedralo svetega Justa biva cerkev, posvečena devici Mariji, ki jo je Just prevzel iz stranske kapelice. In kot so pod njima rimski ostanki in pod njimi kraška vzpetina. Ali ni pravi Kras pod Krasom? V ponikalnicah, špiljah in podzemnih rekah.

Iskanje avtohtonosti je nevaren šport, saj jo iščejo tudi vsi ostali turisti, s tako ustvarjenim ekonomskim tokom pa se lokaliteta preobrazi v podobo večne suburbije. Zato preskočiva Škocjanske jame in se usmeriva k jami Vilenica blizu Lipice. Glasen član Jamarskega društva Sežana, ki zabava domače obiskovalce, je dober znak. "Kaj je ta katalog jam v tvoji roki? Enajst turističnih jam v njem, pa ni Vilenice? Kdo je to izdal?" V Sloveniji je 22 turističnih jam, sem hitro podučen, torej jam, ki jih lahko obiščemo brez jamarskega izpita. Vilenica pa ni le še ena turistična jama, Vilenica je prva turistična jama, med stopanjem po 500 stopnicah globoko v kraška nedrja ponosno poudari drugi vodič. “To je najstarejša turistična jama v Evropi. Za svet ne vemo, ker Kitajci lahko vedno trdijo, da imajo kaj starejšega." No, odvrnem, ampak ni nujno, da so tiste jame turistične. “Veste, kaj je definicija turistične jame? Da nekomu plačaš, da te pelje vanjo!" No, saj, jama, kjer daruješ kozličke, ne šteje, zaključim.

Beg od trenutne realne ekonomije nas vrže v zgodovinske ekonomske tokove. Lokev, vas poleg Vilenice, je bila furmanska postaja na poti med Dunajem in Trstom - mestom, ki se je prostovoljno pridružilo Habsburški monarhiji, da bi se otreslo beneške nadvlade. Status svobodnega pristanišča tudi ni škodil. V ekonomiji trgovske poti ni nenavadno, da se je nekdo leta 1633 domislil, da bi v zameno za plačilo tujce peljal v Vilenico. Jamo so si ogledovali mornarji, ki so prispeli v Trst; potniki, ki so čakali na prihod ladje; in pa seveda cesar. Zanj so vklesali danes ne več uporabljane strme stopnice, po katerih se je njihovo veličanstvo spustilo proti takrat najgloblji Vilinski dvorani. Seveda v soju bakel - poleg belih apnenčastih in s terakoto obarvanih rdečih kapnikov lahko vidimo tudi črne nanose saj treh stoletij zgodnjega turizma.

Kot vzpon je bil tudi zaton Vilenice ekonomskega izvora. Ob gradnji Južne železnice med letoma 1854 in 1857 je po besedah jamarjev župan Muha - čigar potomstvo vodi še vedno delujočo gostilno - uspešno lobiral proti temu, da bi trasa potekala čez Lokev. Tako je železnica odšla v Divačo, z njo pa tudi trgovski promet in turisti. Povrhu so tam leta 1884 odkrili Divaško jamo, sprva imenovano Divaška Vilenica. Še hujši udarec so bili leta 1818 odkriti rovi Postojnske jame in mogočno postojnsko železniško poslopje.

Zaprepadenje, ki ga obiskovalec doživi, ko sestopi skozi kraški vdor v Vilenico, domovanje vil, je težko zagrabiti. Razum lahko reče, da gre za suho jamo brez tekoče vode, ki je potemtakem starejša od okoliških jam, ki jih je izdolbla reka Reka. Ker je starejša, ima tudi večjo gostoto kapnikov. Poetični um sežanskih jamarjev se je neopisljivega lotil z metaforami, ki so se kot usedline nabirale čez desetletja - tale kapnik je kot medved, tistile je palček, tamle je želva, tole so vile, zraven je hudič, tam lokomotiva, onole pa kip svobode. V odprti igri asociacij se odpre domišljija obiskovalcev ali pa utrdi ustno izročilo. Vsekakor nežnejše do jame kot grafit, s katerim so italijanski jamarji med okupacijo markirali svoj teritorij.

Kasneje na priporočilo jamarjev poiščeva razvalino Kačiške ledenice - naravna vrtača, obdana s suhim zidom, po katerem raste bršljan, je pred dobrim stoletjem hranila v sebi 2000 ton ledu. V predhladilniških časih so podjetni lokalci pozimi razlili potoke, pridobljeni led pa poleti prodajali v Trst ribarnicam in pa ladjam, ki so tovorile hrano v Aleksandrijo. Kraška vrata v svet so vedno vodila skozi Trst - z njim ti kraji niso povezani le ekonomsko in železniško, pač pa tudi z vodo. Ko reka Reka ponikne v Škocjanskih jamah, teče kakih 60 metrov pod Vilenico, nato s tokom pod kraškim robom vzporedno obali objame pristanišče ter privre na površje kot del dva kilometra dolge Timave ob Štivanu. Nekaj se je izlije tudi v podmorskih izvirih sladke vode - recimo v Brojnici pri Nabrežini, kjer so jo avstrijski inženirji za potrebe lokomotiv s črpalkami dvigovali 414 metrov visoko do kraške planote.

Zadnji dan dopusta stojim na Socerbu - na Kraškem robu, kjer se pokrajina prelomi in razgled zajame celoten Tržaški zaliv, slovensko obalo ter Savudrijo. Čuden občutek je poskušati z očesom razbrati nevidne politične meje, ki so z vodnimi, železniškimi in ekonomskimi žilami prepleteno pokrajino razrezale na kose. Voziva se po zaselkih na italijanski strani, tu in tam je slutiti sledi medvojnega fašizma, tu in tam vidiva ostanke slovenske kulture. Recimo razpadajočo osnovno šolo; ali zamejsko, proti turškim vpadom utrjeno cerkev Repentabor in pokopališče, ki ju je meja odrezala od zaledja. Medtem ko posamezni elementi v vasi pod njo silijo na slovensko ali italijansko stran, je v dvojezični cerkvici Device Marije blažen mir. Ko vidim pod taborom kip, ki pogleduje proti Trstu, se mi zazdi, da Kras in Trst drug drugega pogrešata. Da Trst ni ne slovenski ne italijanski, pač pa pripada Krasu in njegovim ponikalnicam.