Už Vilnia. Za reko Vilnio je bila v istoimenski litovski prestolnici leta 1998 ustanovljena avtonomna republika Užupis. Meje te neodvisne republike lahko določimo, če prevedemo njeno ime – už v litovščini namreč pomeni za, upe pa reka. Zarečje torej. Okljuk Vilnie, ki Užupis ločuje od preostalega mesta, je že dobri dve desetletji območje samouprave in ena glavnih točk množičnega turizma v mestu. Pred drugo svetovno vojno je bil Užupis pretežno judovska četrt, po ustanovitvi judovskega geta v Vilni in kasnejši sovjetski okupaciji Litve pa je postal zatočišče marginalnih skupin. Propadajoče stavbe so nato v poznem obdobju sovjetske nadvlade zaskvotali mladi umetniki. S tem je Užupis postal mesto alternativne kulturne in umetnostne produkcije ter boemstva. Ob tem kratkem kronološkem preletu se ponujajo primerjave s pokojno Avtonomno tovarno Rog ali AKC Metelkova mesto, a je podoba Užupisa bistveno drugačna.

Neodvisnost Užupisa so razglasili 1. aprila 1998 na pobudo litovskega filmarja Romasa Liliekisa, ki je tisti dan postal tudi njen predsednik. Z ustanovitvijo avtonomne republike Užupis je želel iz soseske s slabim slovesom ustvariti avtonomno cono, ki bi tam živečim umetnikom omogočila delovanje v kreativnem laboratoriju z urejenimi bivanjskimi razmerami. Iz skvota je tako nastala rezidenčna četrt, ena varnejših v mestu, ki je po besedah Užupijcev odprta za vsakogar. V republiko so se, potem ko je postala širše znana, priselili ljudje različnih narodnosti. Nekateri od njih so z razcvetom lokalne samouprave postali ministri, ambasadorji ali člani organov užupijskega parlamenta, ki vsak ponedeljek zaseda v prvem lokalu v republiki, zaradi česar je imenovan tudi barlament. Užupijski minister za kulturo in inovacije Gleb Divov, Moskovčan, ki je med drugim nastopal tudi v klubu Gromka, razloži, kako je bila republika ustanovljena.

Izjava

Užupis ima poleg zakonodajne veje oblasti tudi svojo ustavo, ki sestoji iz 41 členov. Prevedena je v več kot 50 jezikov in se na železnih ploščah v večini prevodov razprostira na južnem zidu republike. 12. člen ustave se denimo glasi: “Vsak pes ima pravico biti pes,” 27. pa: “Vsak ima pravico pomniti svoje ime.” Nameščanje železnih plošč s členi ustave v novih prevodih v Užupisu pospremijo s slavnostnimi ceremonijami, na katere povabijo ambasadorje in politične predstavnike držav. Zastava Užupisa sestoji iz dlani z luknjo, s čimer pooseblja rek: “Ne moreš imeti vsega, ne da bi se zavedal, da ne poseduješ ničesar.” Štiri različne barvne verzije zastave predstavljajo letne čase, izobesijo pa jih odvisno od vremena, ki je v Užupisu zmeraj spremenljivo, zato prednjači modra. Najprepoznavnejši simbol republike pa je verjetno kip angela na glavnem trgu. Na mestu angela je pred desetletjem stalo jajce, ki je oznanjalo rojstvo nečesa novega; tako naj bi se po užupijski legendi iz jajca rodilo novo upanje in nakazalo preporod tamkajšnjih umetnikov, ki so to simbolno poosebili v angelu.

Čez naravno mejo reke Vilnie je v Užupis moč uradno pripotovati čez užupijski most, na koncu katerega je mejni prehod. Avtonomnost republike bi nekateri označili za šalo, morda za iskanje pozornosti. Republiko so kot neodvisno vendarle prepoznali ambasadorji nekaterih uveljavljenih članic mednarodne skupnosti.

Izjava

Nenavadnost avtonomne republike v središču Vilne je postala tržni produkt, ki mestu zagotavlja večjo turistično obiskanost, a so mestne oblasti do republike po besedah Gleba Divova precej nonšalantne. Užupis je za mesto brezplačna reklama in se tudi brez dovoljenja užupijske oblasti pojavlja na turističnih produktih.

Izjava

S popularizacijo republike in vzponom njene prepoznavnosti je ta postala privlačna za ljudi, ki ne gradijo lokalne skupnosti, temveč si želijo življenja v trendovski soseski. S tem Užupis, ki sicer temelji na inkluzivnosti in odprtosti, izgublja svojo namembnost in vlogo zatočišča za umetnike, ki prej niso imeli kapacitet za ustvarjanje v ustreznih razmerah. Novi prebivalci Užupisa, ki ne želijo aktivno sodelovati v razvijanju republike, to tako oddaljujejo od njenega nekdanjega bistva.

Izjava

Republika ima tudi svojo lastno televizijsko in radijsko postajo, osnovno in srednjo šolo ter univerzo. Užupis je leta 2013 ob priložnosti poimenovanja Tibetanskega trga na severu republike med drugim obiskal tudi 14. dalajlama. Užupijski parlament je do sedaj imenoval več kot 500 ambasadorjev in častnih državljanov, ki skrbijo za mednarodno prepoznavnost in uresničevanje poslanstva republike, temelječega na pacifizmu, ki ga poudarja ustava. Svoje funkcije vsi opravljajo prostovoljno in se lahko tudi sami imenujejo na položaj. Ministrska funkcija ni obveza, temveč mesto, ki ga imenovani zasedajo, da bi ustvarjali in razvijali republiko.

Izjava

Avtonomna republika Užupis je torej svojevrsten primer samoupravljanja v nekdanji judovski četrti, nato skvotu ter kasnejši umetniški in kulturni soseski. Od koncepta avtonomnosti republiko sicer ločuje nesamozadostnost – kot mestna četrt je namreč odvisna od finančnih politik mestne oblasti in se finančno napaja tudi iz turistične potrošnje. Lahko bi jo oklicali za banana republiko, ki z vsemi pretiranimi simboli avtonomije že meji na posmeh samemu konceptu avtonomnosti. Užupis nikakor ni običajna politična tvorba in k temu tudi ne stremi – je poskus, morda tudi prototip ustanavljanja, recimo temu, subjektivno avtonomne republike, ki ji je spodletelo pri resnični avtonomnosti, a hkrati doprinaša h kulturni raznolikosti Vilne, četudi to ogrožajo po trendovstvu hlepeči priseljenci.