V današnjem Pritiskavcu se bomo posvetili igri z naslovom Cruelty Squad. Pošastni pikslasti zvarek je nastal leta 2021 pod taktirko Villeja Kallia, finskega ilustratorja in razvijalca videoiger. Kallio je za namene objave igre ustvaril svoje podjetje z imenom Consumer Softproducts, obravnavani Cruelty Squad pa je njegov prvenec, objavljen na Steamu za PC. V svojih ilustracijskih dneh je Kallio ustvarjal vsebine, ki prepletajo digitalno in mesnato v psihedeličnih podobah, in podobno bi lahko rekli za njegovo prvo igro.

Žanrsko bi igro najlažje opredelili kot mutiranega križanca retro prvoosebnih streljačin in potopitvenih simulatorjev. Slednjega lahko nadalje opredelimo kot žanr, ki igralcu začrta cilj, glede poti do tega pa mu pusti (navidezno) proste roke. V Cruelty Squadu je igralec postavljen v vlogo depresivnega, biološko avgmentiranega plačanca v hiperkapitalistični korporativni prihodnosti ali vzporedni realnosti. Kje točno, nam igra namreč ne pove. Na začetku igre protagonista kontaktira skrajno nagnusen zamaščen lik, imenovan »The CEO«, ki mu ponudi službo, da zanj pomori poslovne rivale in državne uradnike, ki v sebi nosijo kanček človeškega sočutja ali zavesti o socialni pravičnosti. Z drugimi besedami, tiste, ki še niso popolna karikatura kapitalistov, tako kot on. Šesto božjo zapoved je naš lik pripravljen prekršiti iz popolnoma razumljivega razloga – za opravljeno delo mu je obljubljeno lastniško stanovanje.

Kallio je v intervjuju za razstavni prostor LVL3 Cruelty Squad opisal kot »sadistično igro, ki je skoraj v celoti produkt zla« in se dogaja v »svetu smeti, preplavljenem s kanalizacijo.« Avtorjeve ne zgolj metaforične besede prepoznamo že v grafičnem oblikovanju igre. Svet je preplavljen s stavbami nasprotujočih si neonskih barv, sobami, zgrajenimi iz mesa, naključnimi smejočimi se obrazi na površju pohištva in podobnimi neprijetnostmi. Zabrisana ozadja spominjajo na tista iz Maria 64, objekti in liki pred igralcem pa so skrbno zgrajeni iz pomanjkljivega števila poligonov. Vizualno so igro v preteklosti primerjali z LSD: dream emulatorjem za prvi izvod Playstationa. Videz Cruelty Squada sicer deluje bolj celostno, predvsem zaradi kombinacije vizualnega z narativom, a vzporednice gotovo obstajajo. Napad na igralčeva čutila pa se ne konča pri očeh, Kallio postreže tudi z namerno nelagodno glasbeno podlago. V najboljših primerih gre za industrialni hrup, v najslabših pa le za zvoke nečesa sumljivo premočenega.

Na osrednjem meniju si lahko izberemo misijo, ki jo želimo opravljati, ali pregledamo vse možnosti nadgradnje našega morilskega protagonista. Med te opcije kakopak spada izbira raznolikega orožja in, ker smo biološko avgmentirani, tudi nehumanih alteracij našega telesa v stilu serije iger Deus Ex. Lahko recimo modificiramo svoj slepič in ga izstrelimo kot vlečno kljuko ali pa si manj subtilno izrežemo polovico možganov in namesto njih v svojo lobanjo vgradimo pištolo. Prek opravljanja misij in preprodaje raznoraznih čudnosti gradimo svoj mali finančni imperij.  

Same misije so preproste, a vse prej kot lahke. Igralcu je podana lokacija tarč, kako do njih pride, pa mu je popolnoma prepuščeno. Vsaka od poti je prepredena s številnimi sovragi, ki igralca hitro pošljejo pod rušo, če ni previden, včasih pa tudi, če je. Poleg njih srečamo še številne civiliste, ki nam prek kriptičnih monologov razkrivajo pravila sveta, v katerem se nahajamo. Nekateri monologi mimoidočih se zdijo kot interna šala, katere kontekst igralcu ni jasen, drugi se pritožujejo o vsakdanjih pisarniških opravilih, tretji opevajo sistemsko nasilje. V določenih primerih pa lahko s situacijo v svetu shajajo le z nekontroliranim kričanjem. 

Vsi civilisti se zdijo skrajno nevrotični in popolnoma hipnotizirani s strani sistema, na meji med korporativnim neoliberalizmom in verskim prepletom tehnologije, denarja in biološke mase. Igralec zaradi absurdnosti situacije in informacij civilistov tako ni nikoli prepričan ali ne sledi zares kakšni rdeči niti, ali se Kallio zgolj norčuje iz njega. V več intervjujih avtor sam na določena vprašanja o podrobnostih igre odgovori izčrpno in nam pokaže širšo sliko, na druga pa odgovori, citiramo: »To je neki bulšit, ki sem se ga takrat spomnil.«

Cruelty Squad lahko okronamo za eno od iger, v katerih vizualno in slušno popolno korelirata z elementi in občutki igranja, ti občutki pa so nekje med nelagodjem in fizično bolečino. Igra razdre vse konvencije, ki jih je igralec naučen, in aktivno deluje proti njemu. Smo navajeni, da prihranimo svoje težko prihranjene virtualne goldinarje za najdražje in večinoma najboljše nadgradnje? V Cruelty Squadu je to rekelc za pet milijonov dolarjev, ki igralca instantno razstreli, ko izgubi le eno točko življenja. Pričakujemo, da bo uporabniški vmesnik minimalen, da nam pusti dober pregled nad igro? V tem primeru le indikator življenja zavzame četrtino zaslona. Tovrstnih primerov je mnogo, igra nas izda na vsakem vogalu. A čudna reč se zgodi, ko igralec končno doume popolnoma nerazložene elemente in se na misijah začne posluževati številnih možnosti, ki mu jih igra ponuja. Sicer si je težko priznati, a morda začnemo skoraj uživati.

Težko zanikamo, da je Cruelty Squad nekonvencionalen tudi glede na parametre indie streljačin. Prvi vtis ob igri je agresivno nevrotičen in neprijeten, zato igralec morda pomisli, da je to njen cilj. A če smo se za nekaj ur pripravljeni odreči svoji razumnosti, ugotovimo, da ne gre le za eno od t. i. anti iger. Za Kallievo norostjo vsekakor tiči vsaj nekaj metode. Na eni strani lahko igralca pritegne zahtevnost, s katero se je sčasoma precej lahko sprijazniti in jo preseči z rabo številnih grozljivih avgmentacij, ki so mehanično precej zabavne. Lahko pa nas zagrabi svet in razvozlanje nemogoče zgodbe, v kateri Cruelty Squad predstavi do potankosti izprijeno vizijo kapitalizma, v kateri je tehnološki napredek človeštvo odrešil smrti in s tem tudi smisla. Vsi dialogi s civilisti igralcu naslikajo obsesijo ožetega človeštva z zadnjimi stebri, ki se jih še lahko oprimejo: željo po smrti, nasiljem, metabolizmom in neoliberalno gonjo po samoizboljšanju prek kapitala.

Kallio je v intervjuju z LVL3 obrazložil svojo fascinacijo z nasiljem, ki je v igri več kot očitna. Na eni strani nam ponuja grozljivo podobo sistemsko legalizirane sle po ubijanju in nasilju, ki jo imenuje vseprisotno ozadnje sevanje zla. Uravnoteži ga z nasiljem na estetizirani ravni, ki je po njegovih besedah skorajda olajšajoče. Element nasilja je vpletel v gnostične nazore, ki služijo kot baza svetu igre. Citiramo: »Žrtve so večinoma ljudje, ki stojijo na poti ciljem nekoga drugega. Edina oseba, ki je kaznovana, je igralec. Vesolje igre temelji na gnostični mitologiji. Vsaka zaznana kazen je naključna in izhaja iz temeljno pokvarjene ali izprijene narave sveta, ki je odrezan od svetlobe boga.«

Na koncu igre, ko pretrgujemo nešteto rib, organov in delnic, umorimo vse kapitaliste, guvernerje in njihove stražarje, ki nam stojijo na poti, nas igra pošlje na zadnjo misijo, v kateri se znajdemo v metafizični podstati sveta. Tam ubijemo misteriozno božansko bitje, katerega vloge nikoli dokončno ne izvemo, končno pa prejmemo svojo nedosegljivo nagrado – lastno nepremičnino. Ob vselitvi v hišo, pridobljeno z ubijanjem kapitalistov za kapitaliste, pa nam igra sporoči, da je podstat sveta nespremenjena, saj so protagonistova dejanja tudi v spremembi metafizičnega v skladu s prejšnjo ureditvijo. Ta je torej v svetu Cruelty Squada neuničljiva in neustavljiva, zakleti smo, da vedno hlastamo po nečem večjem.

Cruelty Squad je težko vzljubiti, težko bi rekli, da je namenjen širšim igričarskim množicam. Kljub temu pa ima na internetu precej veliko skupino oboževalcev, ki se delijo na tiste, ki uživajo v izzivu, ki ga ponuja, in tiste, ki si skušajo zracionalizirati igrino antikapitalistično pripoved kot nekaj zares prodornega. Včasih pa gre za kombinacijo obojega. Lahko trdimo, da igralec v Cruelty Squadu zares najde odurno igričarsko izkušnjo, ki ni podobna nobeni drugi. Igra kljub svoji navzven kaotični naravi zanesljivo vzdržuje namerno vzdušje na robu med šitpostom in nečim precej briljantnim.

Za svoje stanovanje je moril Vid.