DemoKino: Virtualna biopolitična agora: Terapevtsko kloniranje?

DemoKino: Virtualna biopolitična agora: Terapevtsko kloniranje?

Oddaja
9. 5. 2013 - 11.15

Ogledaj si tudi filmček in glasuj v Virtualni biopolitični agori

Več o projektu DemoKino: http://www.aksioma.org/demokino/

***

Nenehno mi roji po glavi ta zadeva s kloniranjem. Radiohead so temu posvetili célo ploščo. Dobra je.

Stvar je seveda precej vznemirljiva. Kolikor jaz razumem, je vprašanje kloniranja človeka najbolj senzacionalno, ni pa tudi najbolj aktualno in morda tudi ne najbolj etično vprašljivo. Človeka morda ne bodo nikoli klonirali, medtem ko terapevtsko kloniranje že povsem konkretno raziskujejo. Pri terapevtskem kloniranju imamo opravka s temi nenavadnimi rečmi, ki se jim reče "zarodne celice".

Tule, shranil sem tale članek [varianta: to revijo], v katerem je lepo pojasnjeno, kaj so zarodne celice. Zdi se, da je problem sledeč: na področju znanstvenih raziskav največ obeta tehnika, pri kateri se s kloniranjem somatske celice pacienta ustvari zarodek, iz katerega se potem pridobi zarodne celice, ki se jih lahko uporabi za zdravljenje bolezni tega pacienta.

Podobno kot v knjigi Spares Marshalla Smitha, precej temačnem znanstvenofantastičnem romanu, v katerem se bogataši dajejo klonirati, potem pa imajo klone zaprte v boksih, kot živali, in jih uporabijo, ko si morajo zamenjati jetra, ledvice ali kak drug organ, ki jim je propadel. Kloni kot skladišča nadomestnih organov, skratka. Seveda gre za fikcijo; upam, da ne bo nikoli prišlo do česa takega, toda princip pri zarodnih celicah je podoben. Nikoli se ne doseže stopnje, ko bi se razvil človek, niti plod ne, ker se poseg opravi že na zarodku, v zelo zgodnji fazi. A tudi te celice igrajo vlogo nekakšnih "nadomestnih celic".

Tako je to: zarodne celice so celice, ki imajo po eni strani sposobnost, da se dolgo razmnožujejo, ne da bi se diferencirale, to je, ne da bi postale specializirane (živčne, mišične, krvne celice); po drugi strani pa se v določenih pogojih razvijejo v diferencirane celice (torej živčne, mišične in tako dalje).
In prav te celice se lahko uporabi za zdravljenje posebnih bolezni, ki so posledica genetskih napak, saj se zato, ker so ustvarjene umetno, njihov genski zapis lahko popravi, in ko jih vstavimo v telo, zamenjajo bolne celice. Tu na primer piše, da je ena od bolezni, ki bi jih lahko zdravili na ta način, amiotrofična lateralna skleroza, pri kateri so prizadeti samo nevroni, ki uravnavajo gibanje. Bolezen povzroči smrt v približno treh do petih letih po pojavitvi. Na svetu je več kot 350.000 ljudi s to boleznijo in vsako leto jih umre okrog 100.000. Kaže pa, da bi se na ta način lahko zdravilo tudi sladkorno, Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen.
Torej: obstajajo odrasle zarodne celice, ki jih poznamo že kakih trideset let in se nahajajo v kostnem mozgu, možganih in krvi popkovine, ter embrionalne zarodne celice, ki so jih odkrili nedavno in se nahajajo v zarodkih. Raziskave na slednjih so se začele šele pred kratkim, tako da se ne ve natančno, kako delujejo, toda mnogi znanstveniki so prepričani, da bi se lahko izkazale za zelo koristne. In tu pridemo do problema, saj je za pridobivanje teh celic potrebno ustvariti človeški zarodek z eno od danes dostopnih tehnik kloniranja ali pa uporabiti enega od odvečnih zarodkov ustvarjenih pri postopkih umetne oploditve; nato je treba zarodek razviti do stopnje blastociste (torej med 14 in 18 dnevi življenja), nato pa iz notranje celične mase vzeti zarodne celice, s čimer se seveda zarodek uniči.

Zagovorniki stališča, da je treba imeti zarodek za človeško bitje že od trenutka, ko semenčica oplodi jajčece ali ko jedro druge celice zamenja jedro jajčeca, nasprotujejo vsakršnim raziskavam na embrionalnih zarodnih celicah in torej tudi vsem vrstam terapevtskega kloniranja. Po njihovem mnenju ni razlike med kloniranjem za zdravstvene ali za razmnoževalne namene, saj gre pri obeh za živa bitja; še več, terapevtsko kloniranje je še toliko bolj kruto, saj predvideva uničenje zarodka.
Drugi pa trdijo, da zarodek vsaj do 18. dneva življenja ni v nobenem pogledu človeško bitje, saj nima razvitega niti živčnega sistema. Ti torej menijo, da ni nič narobe z raziskovanjem embrionalnih zarodnih celic, saj lahko te raziskave v prihodnosti pripeljejo do uspešnega zdravljenja težkih bolezni in so torej v interesu celotnega človeštva. Ter da se dežela, ki onemogoča te raziskave, obsoja na to, da bo zaostala tako na znanstveni kot človeški ravni.

Gre za dve različni pojmovanji življenja, družbe in svobode. Zatorej bo na vprašanje, ali je prav ali ne dovoliti terapevtsko kloniranje in raziskave embrionalnih zarodnih celic, kot ponavadi vsak odgovoril v skladu s svojimi moralnimi in družbenimi nazori.

***

Naloži si strip: http://www.aksioma.org/demokino/photocomics.html

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness