"Dober večer Slovenija, kjerkoli že si, če si ali nisi.

Tole je Radar. Radar je potovanje v neznano. Orjentacija pa je odbojna radiacija.



V živo poslušate performans Nevena Korde z naslovom Vrnitev. V živo iz galerije Alkatraz v, vse bolj, Rekreacijsko kulturnem centru Metelkova Mesto. Neven Korda je umetnik na polju performativnih in projiciranih umetnosti. Raziskuje, prakticira, beleži čisto umetnost. Ima 100 % čisto video prakso in vizualista Barbata Kanaka. Ustvarja umetne situacije, ki rabijo živo interakcijo telesa, glasa, zvoka in videa, ter računalniško posredovanje.



V formalnem smislu je cilj instalacije VRNITEV razstaviti pojem „video“ na fizične realnosti, ki ga tvorijo: zajem svetlobnih informacij, pretvorba teh v električni signal, manipulacija s konkretnimi oblikami video signala, vrnitev v svetlobno informacijo. Elektronsko sliko lahko gledamo s predmeti, ki jo prikazujejo 'na sebi', tako da slika sama sveti proti gledalcu, ali s predmeti, ki izžarevajo svetlobo in sliko prepoznamo v odboju z zaslona. Formalni ustvarjalec takšnega prostora ni fizični volumen temveč svetloba, ki se jo vidi na virih, v zraku, ekranih in na odsevnih predmetih. Ambient VRNITVE ekstremno poudarja barvo in obliko, kot svoje prvinske sestavine.



Neven Korda je avtor z raznoliko video izkušnjo. Z videom se je srečal v začetku osemdesetih kot član gledališke skupine FV 112/15, katere soustanovitelj je bil. 

Je soustanovitelj FVVidea, neodvisne video produkcije, ki je realizirala več umetniških, glasbenih in dokumentarnih video projektov. 

Do konca osemdesetih je bil član skupine Borghesia, odgovoren za vizualije na performansih in koncertih ter režiser video spotov. Svoje delovanje na področju umetniške video produkcije je nadaljeval v devedesetih v tandemu z Zemiro Alajbegović. "Če so bili alternativni video filmi iz 80. izbrisani sledovi (ali simulakri nalaganja slojev izbrisanih sledov) nezavednega, postavljajo pripovedna dela iz 90. nezavedno kot fikcionalni razred možnosti motenj notranjenega izkustva: kajti kakor je telo vedno družbeno telo, tako je tudi svet spominov, sanj, fantazem že družbeno telo znotraj javnih kodov zgrešenih podob." (Mišo Šuvaković)



Prostor v katerega stopi gledalec je ena sama globalna metafora videa. Obiskovalec stopi v zelo nestabilen prostor, poln svetlobnih odbojev, rotirajočih se virov svetlobe in odbojnih površin. Prostor sestavljen (ustrojen) iz nestabilnih žarkov in senc. Cilj je, da gledalec ob vstopu v prostor razstave s svojo telesnostjo takoj postane eden od delov metafore videa in s tem tudi del končne postavitve oz. rezultata instalacije. Marsikatero stvar, ki jo je v zvezi z videom težko izreči oz. definirati, zlahka doumemo na spontan, z besedami nerazložljiv način. V tej točki se konstrukcija video instalacije VRNITEV približuje enemu od svojih temeljnih ciljev – pojmu lepega. V tem vidiku deluje VRNITEV tudi v smeri demistifikacije sodobnih tehnoloških umetnosti oz. praks.



V 90. je Neven Korda delal tudi kot video montažer, avtor TV podob, režiser in realizator. Zadnjih nekaj let se po eni strani posveča ustvarjanju umetnih situacij: formam, ki rabijo živo interakcijo videa in računalniško posredovanje, po drugi strani pa išče teme oz. strukture za nosilce pomena: nekaj kar je video, nekaj kar ni podvrženo niti zaprtim formam (film, dokumentarec, video art, net art...) niti tehnologijam (celuloid, video trak, računalnik, VR, internet...). Je na sledi nečemu kar pritrjuje, da je vendar šele izpovedana resnica sklepni del realnosti in da, v tem povednem, umetnost ni brez odgovornosti. Novi Novi filmi, Beri me za naprej, Pisma iz sedanjosti, Seme razdora, Barbato Kanak, Sidharta je Maya, Paralelni svetovi, Dva, YYY, To je to, Stranske veje, Gospod Nahtingal, Vedno ta želja, Odmevi, Klic divjine. "Umetnost, ki ne bi odpirala, ki bi ne širila polja svobode, pravzaprav ne bi imela smisla in zaradi tega so dela Nevena Korda, tako pomemben del svetovne avdiovizualne dediščine." (Melita Zajc)



Enakomerno in programirano gibanje ponavljajoč se po isti ali moteni poti (v zanki) proizvaja mnoštvo preobrazb, lepih in / ali povednih momentov v funkcionalnih strukturah. Kolaž sodobnosti, halucinanten v svojem gibanju že v svoji 'predzajeti' stvarnosti, ki je enaka gledalčevem pogledu na postavljene objekte. Z mnoštvom preobrazb v polju avtopoetike provocira, simulira, dekonstruira, parodira sodobno identiteto, njene podporne diskurze ali podporne ideologije. Vzdržuje dihotomijo analiza stvarnosti - uživanje v stvarnosti.



Postaviti medij med sebe in svet. Postaviti sebe med sanje in resničnost.

"Videz skriva realno nekega užitka, ki je v tem, da nima podobe." (Aljoša Kolenc) Namesto o mimikriji, travestiji, dozdevku, Korda govori o njihovem proizvajanju, se pravi o Loopu, Feedbacku, Plastenju: "Video ni predvsem to ali predvsem ono, ni zapis na magnetni trak, ni ena od tehnik za fotografijo, ni računalniška animacija ... Video je pač to in vse drugo: lahko vse to izdela in celo zahteva za svojo realizacijo. Video ne izhaja iz pisanih misli temveč vpliva na njih. Video je tehnika zlivanja različnih tehnik. Kot postopek zlitja, spajanja več materialno (in sploh) različnih elementov je po malem prisoten in vpliva na vse umetnosti. Video kot nematerialna, neobstoječa vez, kot nekaj česar nekoč ni bilo, prepoznamo pa ga v vsemu kar je bilo."



Objekti so postavljeni v nekakšen kolaž, halucinantni v svojem gibanju že v svoji 'predzajeti' stvarnosti oz. v gledalčevem 'direktnem' pogledu na postavljene objekte. Dobljene informacije / parametri se projecirajo na več tipov zaslonov, tako da gibalni objekti, rotirajoče se naprave, kabli, nosilci in projekcije tvorijo novo estetsko polje. Enakomerno gibanje ponavljajoče se po isti poti (v zanki) je v času trajanja nekakšen zamrznjen interval gibajoče se slike. Gibanje samo je prispodoba zamrznjenega časa. Včasih je sam objekt okrog katerega kroži kamera (pravzaprav senzor), ki zaznava svetlobo (sliko, pravzaprav nekakasno emisijo, radiacijo) objektov okrog sebe, projekcija tega senzorja samega. Takšen objekt je, metaforično rečeno, prispodoba kroženja okrog samega sebe.



Sinergičnost v metodi in presekanost tradicionalnih polj pa je otežkoča razumevanje in prepoznavanje realnosti produkcije. 

"Korda pravi: "Vedno znova se srečujem z izkušnjo, ko se zdi, kot da je video izparel v nekih opredeljenih formah kot so film, dokumentarec, televizijske podforme, instalacije, vizualije. Istočasno je omejen na tehnično in obenem se v njegov jezik (to je njegovo bistvo) podtikajo strukture (oz. je izdelan iz) strogo (izven videa) determiniranih form."

Scena, alternativna scena, družbeno kritična scena, je postopek v katerem se iz pretežno že oblikovanih, samim sebi zadostnih struktur, končnih oblik in pomenov, s potenjem, vpitjem in razgrajanjem ustvari nova celota.



"Čas se krči in razsteza. Liki in predmeti skozi pripoved spreminjajo svojo funkcijo in pomen, same podobe so razstavljene na osnovne elemente – na svetlobo, na barve, črte, točke, ki jih potem Neven Korda skozi postopek pripovedovanja oblikuje v različne konfiguracije. ... Njegova dela so izrazito nerealistična, lahko bi celo rekli, da gre za proti-realistično umetnost, kar je video od samih začetkov pravzaprav tudi bil. " (Melita Zajc)"

******

SPREMNI TEKST IDE HIRŠENFELDER K RAZSTAVI:



Cilj instalacije VRNITEV je razstaviti pojem video na fizične realnosti kot so zajem svetlobnih informacij, njihova pretvorba v električni signal, manipulacija s konkretnimi oblikami video signala in vrnitev v svetlobno informacijo. Elektronsko sliko lahko gledamo s predmeti, ki jo prikazujejo 'na sebi', tako da slika sama sveti proti gledalcu, ali s predmeti, ki izžarevajo svetlobo in sliko nato prepoznamo v odboju z zaslona. Formalni ustvarjalec takšnega prostora ni fizični volumen temveč svetloba, vidna v zraku, ekranih in naodsevnih predmetih. Ambient VRNITVE poudarja barvo in obliko kot svoji prvinski sestavini.



Prostor Galerije Alkatraz bo v ambientalni interaktivni instalaciji umetnika Nevena Korde postal nestabilen prostor, poln svetlobnih odbojev, vrtečih se virov svetlobe in odbojnih površin. Ob vstopu v ta prostor, sestavljen iz premikajočih se žarkov in senc, bo gledalec s svojo telesnostjo takoj postal eden izmed ključnih delov celotne postavitve in obenem rezultat instalacije.



Namen Nevena Korde je obiskovalca na spontan način vključiti v globalno metaforo videa in tako predstaviti oz. udejaniti dejstva, ki so v definicijah in teorijah videa bralcu težje razumljive in predstavljive. V tej točki se konstrukcija video instalacije VRNITEV približuje enemu svojih temeljnih ciljev – pojmu lepega. V tem vidiku deluje v smeri demistifikacije sodobnih tehnoloških umetnosti in praks. „Namesto kritike in pragmatizma se pred nami odkriva lepota, ki na žalost velja za preveč nejasno in pogojeno z ideološkim gledanjem. A ravno poetika in lepota sta tista učinka, ki nam omogočata, da izrazimo nekaj, kar je preveč kompleksno. Lepo je nekaj, kar lahko merimo objektivno ali subjektivno. V trenutku, ko ga zaznamo in

določimo pa je vedno subjektivno, povezano z užitkom, toploto, notranjim čutenjem, strastjo in je neke vrste sublimacija.“ 1



Umetnik pravi, da enakomerno in programirano ponavljujoče se gibanje po isti ali moteni poti proizvaja mnoštvo preobrazb, lepih in/ali povednih trenutkov v funkcionalnih strukturah. Ta kolaž sodobnosti je že v svoji 'predzajeti' stvarnosti, ki je enaka gledalčevem pogledu na postavljene objekte, halucinanten v svojem gibanju. Z mnoštvom preobrazb v polju avtopoetike pa provocira, simulira, dekonstruira in parodira sodobno

identiteto, njene podporne diskurze ter ideologije. Njegov ambient vzdržuje dihotomijo: analiza stvarnosti -uživanje v stvarnosti.