RADART #11: RADADAR: SUPREMATIZEM::FINALIZEM

V okviru RADART-a št. 11 prenašamo umetniški dogodek FINALIZEM Dragana Živadinova ob 100. obletnici besedila SUPREMATIZEM Kazimirja Maleviča.

V torek, 15. 12. 2020, točno ob 17.00, v MSUM in na valovih Radia Študent!

KLIK ZA VIDEOSTREAM

RADART # 11: RADADAR ::

https://www.facebook.com/events/2705266986392180

FINALIZEM | Vektorial: Dragan Živadinov | Vizualni vektoriral: Dunja Zupančič | Informatrica: TjaEša Ribizel | Vektor I.: Blaž Šef | Vektor II.: Maruša Majer | Vektor III.: Tina Resman | Vokalizacija I.: David Farčnik (KFF) | Vokalizacija II.: Matej Kurinčič (KFF) | Vokalizacija III.: Miha Mihaljčič (KFF) | Vokalizacija IV.: Juš Šoltes (KFF) | Vizualno procesiranje: Gregor Mesec | Zvočni vektor: Aljoša Živadinov Zupančič | Vizualni vektor: Miha Turšič | 3D vektor: Luka Frelih | Produkcija: DELAK | Koprodukcija: OSMO/ZA, KSEVT, +MSUM, Ljubljana

Če je vsaka oblika izraz čiste utilitaristične popolnosti, potem suprematistična oblika ni nič drugega kot znak dokončne utilitaristične moči konkretnega sveta prihodnosti.

Ta oblika odraža dinamično stanje in kakor kaže letalu pot v vesolje, vendar ne z uporabo motorja in nerodnih, obupno skonstruiranih strojev, marveč s harmoničnim vključevanjem oblike v naravno delovanje, upoštevaje medsebojni magnetizem, da lahko potem novo obliko sestavljajo vsi elementi naravnih sil, obliko, ki zato ne bo terjala motorjev, kril, koles, goriva, povedano drugače: njeno telo, ki bo tvorilo celoto, ne bo sestavljeno iz raznolikih organizmov.

Lahko bi rekli, da bo suprematistični stroj monoliten, brez omejitev. Njegovi vzvodi bodo izdelani iz vseh elementov, podobno kot zemeljska obla, ki vsebuje življenje v svoji popolnosti, da se bo vsako suprematistično telo vključilo v naravno organizacijo in oblikovalo nov satelit; nujno je le odkriti vzajemne odnose med dvema telesoma, ki drvita skozi vesolje.

Zemlja in Luna – med njima lahko zgradimo povsem opremljen, nov suprematistični satelit, ki si bo sam začrtal svojo pot po orbiti.

Če pozorno opazujemo suprematistične oblike v gibanju, lahko sklepamo, da je najbližjo pot do nekega planeta mogoče prepotovati samo s spiralnim gibanjem medprostorskih suprematističnih satelitov, ki bodo od enega do drugega planeta potovali v ravni črti, sestavljeni iz takšnih obročev. Pri delu s Suprematizmom sem odkril, da njegove oblike nimajo nič skupnega s tehnologijo na zemeljskem površju.

Vsi tehnični organizmi so pravzaprav zgolj majhni sateliti – ves živi svet je pripravljen, da poleti v vesolje in tam zavzame svoje mesto. Zakaj vsak izmed teh satelitov je opremljen z razumom in zmožen živeti lastno življenje.

FINALIZEM

15. decembra leta 1920 se je zaključil sedemletni razvojni interval umetniškega stila: suprematizem. S tem dnem se je dokončno vzpostavila ena najpomembnejših stilnih formacij XX. stoletja. Umetnik in teoretik umetnosti Kazimir Severinovič Malevič je na ta dan v Vitebsku dokončal svoj tekst z naslovom Suprematizem.

Malevičevo teoretsko besedilo Suprematizem me določa od mojega prvega dne življenja v umetnosti. Ta datum imenujem v teoretskem razpravljanju o stilnih formacijah: finalistična koordinata. Knjiga z naslovom Suprematizem je na 124 straneh sistematično razložila suprematističen način mišljenja s pomočjo risb. V njej sta se združili dve generalni ideji, ki sta se ves čas Malevičeve umetniške biografije vzporedno razvijali:

Prva, geometrično abstraktna linija, ki je splošno sprejeta tako v strokovni kot v zainteresirani javnosti.

Druga, tehnokozmistična, metafizična linija, ki je za postgravitacijske umetnike ključna, pa je izhajala iz manj znane in redkeje izpostavljene tehno strukture, izhajajoče iz kozmistične filozofije Nikolaja Fjodroviča Fjodorova in Konstantnina Edvardoviča Ciolkovskega. Svoj smisel je dobila šele po petdesetih letih, z nastopom računalniške umetnosti; tehnologija je manifestacija metafizike na planetu Zemlja.

Lahko si mislite, kako vznemirjen sem bil, ko sem leta 1980 v beograjski izdaji knjige Malevič / Suprematizem – brezpredmetno prvič prebral finalistično besedilo z naslovom Suprematizem, napisano 15. decembra 1920.

Umetnostni zgodovinar dr. Aleksander Flaker me je že leta 1983 opozoril, naj se bojim suprematistične dekorativnosti, ki je bolj nevarna od vsakega brutalnega realizma. Od takrat naprej sem postal pozoren na Flakerjev refleks. Logično je bilo, da sem začel slediti Malevičevo metafizično tehnokozmistično linijo.

Tega istega leta, 1983, me je do skrajnosti vznemirila razstava, ki je bila postavljena v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu. Na njej sem prvič videl delni pregled antimimetične sovjetske umetnosti. Vsebovala je izjemne avtorje, med njimi so bila takšna imena, kot so Tatlin, Kandinski, Popova, Gončarova, Rodčenko in seveda Malevič. Med mnogimi pomembnimi umetninami je bil razstavljen kozmistični načrt, ki združuje tako abstraktno-geometrično kot tehnokozmistično metafizično linijo: Supremus št. 56. Zame celo bolj pomembna od razstave Umetnost Oktobrske epohe pa je bila retrospektivna razstava Kazimirja Maleviča, ravno tako postavljena v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu leta 1989. Kuriral jo je Tihomir Milovac. Že takrat sem na retrospektivni razstavi pogrešal – tehnokozmistične metafizične umetnine. Zame jih še ni bilo na spregled, čeprav sem za njihov obstoj že nekaj časa vedel, tako iz katalogov kot iz teoretskih knjig. Čakal sem jih, da mi bodo prišle naproti.

Prelomno brošuro Suprematizem iz leta 1920 sem prvič dobil v roke leta 1992!

In zdaj preskok k postgravitacijski umetnosti, ki izhaja iz metafizične tehnokozmistične linije:

Z Dunjo Zupančič sva vstopila v svet kozmizma in kozmokinetike ter telelogije leta 1995. V novem tisočletju se nam je pridružil Miha Turšič s svojim tehno jezikom. Našo umetnost smo leta 2002 poimenovali: postgravitacijska umetnost. Po letu 2005 se je vse pospešilo do neslutenih razsežnosti.

Digresija: Od 5. maja leta 1995, pa vse do današnjega dne, nas je v naših umetniških naporih spremljal pariški časopis Liberation. Konec digresije.

Zgodovinske podpore postgravitacijske umetnosti so se nam organizirale v čvrsto izhodišče. Malevičevi tehnokozmistični, metafizični liniji suprematizma – Ilija Čašnik, Lazar Khidekel in Konstantin Rodzestvensky – so se pridružil še Černigoj – Stepančičev konstruktivizem, v finalu pa še računalniški Informatrix Edvarda Zajca. Tisočletje se je lahko začelo!

Da bi razumeli moje zavračanje postmodernizma – združevanje nezdružljivega – in moje vztrajno iskanje originala, petdesetletne gledališke predstave Noordung:: 1995–2045, bom v nekaj stavkih zapisal misel o moji mladostniški retrogardistični umetnosti v Neue Slowenische Kunst: v skupini smo se delili na dva dela, na večinskega, Duchampovskega, in manjšinskega, Malevičevskega.

Tako v času retrogardizma kot v času postgravitacijske umetnosti z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem sem vedno izhajal iz Malevičevih tehnokozmističnih, metafizičnih pozicij.

Treba je opozoriti še na dejstvo, da je Melevič v zadnjem delu svojega življenja, vse do famoznega pogreba, zapustil tehnokozmistično linijo.

In še to: imejte zavest, da je na Maleviča močno vplivala logika aerofotografije, ki se je razvijala vzporedno z letalstvom.

Tehnokozmističen segment suprematizma, Kazimir Maljevič: »Če je vsaka oblika izraz čiste utilitaristične popolnosti, potem suprematistična oblika ni nič drugega kot znak dokončne utilitaristične moči konkretnega sveta prihodnosti. Ta oblika odraža dinamično stanje in kakor kaže letalu pot v vesolje, vendar ne z uporabo motorja in nerodnih, obupno skonstruiranih strojev, marveč s harmoničnim vključevanjem oblike v naravno delovanje, upoštevaje medsebojni magnetizem, da lahko potem novo obliko sestavljajo vsi elementi naravnih sil, obliko, ki zato ne bo terjala motorjev, kril, koles, goriva; povedano drugače: njeno telo, ki bo tvorilo celoto, ne bo sestavljeno iz raznolikih organizmov. Lahko bi rekli, da bo suprematistični stroj monoliten, brez omejitev. Njegovi vzvodi bodo izdelani iz vseh elementov, podobno kot zemeljska obla, ki vsebuje življenje v svoji popolnosti, da se bo vsako suprematistično telo vključilo v naravno organizacijo in oblikovalo nov satelit; nujno je le odkriti vzajemne odnose med dvema telesoma, ki drvita skozi vesolje. Zemlja in Luna – med njima lahko zgradimo povsem opremljen, nov suprematistični satelit, ki si bo sam začrtal svojo pot po orbiti. Če pozorno opazujemo suprematistične oblike v gibanju, lahko sklepamo, da je najbližjo pot do nekega planeta mogoče prepotovati samo s spiralnim gibanjem medprotorskih suprematističnih satelitov, ki bodo od enega do drugega planeta potovali v ravni črti, sestavljeni iz takšnih obročev. Pri delu s Suprematizmom sem odkril, da njegove oblike nimajo nič skupnega s tehnologijo na zemeljskem površju. Vsi tehnični organizmi so pravzaprav zgolj majhni sateliti – ves živi svet je pripravljen, da poleti v vesolje in tam zavzame svoje mesto. Zakaj vsak izmed teh satelitov je opremljen z razumom in zmožen živeti lastno življenje.«

15. decembra 2020 bomo praznovali stoto obletnico nastanka ključnega teoretskega besedila umetnosti XX. stoletja. Nekateri gledališki umetniki režirajo Shakespearja, nekateri Becketta, sam uprizarjam petdesetletno gledališko predstavo s teksom Kazimirja Maljeviča – Suprematizem. Postgravitacijski finalizem se bo iztekel 2. maja leta 2045. Naj bo tako!                                                                                                                                                                                             

                                                                                                                    Dragan Živadinov