Če je McLuhan v šestdesetih letih dvajsetega stoletja govoril o medijskih tehnologijah kot o človeških podaljških, lahko danes rečemo, da v sedanji visokotehnološki softverski družbi človek na nek način začenja ponotranjati tehnologijo. Govorimo torej o tehnologiji, ki ni več  mehanična, ampak softverska, ki prek paradigme vmesnika v določenem smislu že prestopa v paradigmo bio. Pri tem seveda moramo imeti v mislih razširjeni koncept tehnologije oz. tehnike,[1] kot se ta javlja recimo v delih Martina Heideggerja, Vilema Flusserja ali Walterja Benjamina, kjer tehnika ni razumljena inštrumentalistično, ampak kot način bivanja subjekta, njegovo eksistencialno-tehnološko obstajanje in postajanje v svetu.

O vsem tem smo se pogovarjali z Janezom Strehovcem pred Galerijo Alkatraz. Piše se leto 2011. Platforma RADAR je pravkar ustanovljena.

***

TEHNODISPOZITIV

S pojmom dispozitiv, ki se pri njemu prvič pojavi nekje po letu 1970, skuša Foucault zaobjeti dva široka in heterogena polja, ki vsakič skozi medsebojno razmerje strukturirata realnost, vendar sta nezvedljiva drugo na drugega: tisto izrekljivo ni nikoli v tem kar vidimo; in obratno: tisto kar vidimo ni nikoli v tem kar izrečemo . Za besede in reči torej ne obstaja nikakršen skupni medij, nikakršen objektivni pogled od zunaj, ampak je tisto kar jih drži skupaj vselej le strukturiranje njihovega razmerja v okviru vednostno-oblastnih mehanizmov določenega dispozitiva. Drugače povedano, dispozitiv je neko polje sil, nek »heterogeni skupek diskurzivnih strategij in neke nediskurzivne organizacije vidljivosti«,[1] ki omogoča ustvarjanje točno določenih epistemoloških polj oz. točno določene procese subjektivacije.Površno branje Foucaulta bi lahko nekoga privedlo do zaključka, da z besedo dispozitiv Foucault označuje le velike dispozitive oblasti kot so norišnica, klinika, zapor, šola, policija, cerkev, tovarna, pravni ukrepi, seksualnost itn., vendar – kot opozarja Agamben v svojem tekstu »Kaj je dispozitiv? – pojem dispozitiva lahko zaobjame »dobesedno vse kar ima zmožnost ujeti, usmerjati, oblikovati, nadzorovati in zagotavljati geste, vedenja, mnenja in diskurze živih bitij.«[2] Tako on kot dispozitive navaja tudi pisalo, pisavo, literaturo, filozofijo, kmetijstvo, cigareto, plovbo, računalnike, mobilni telefon (kot ultimativni dispozitiv) in na koncu tudi sam jezik, kot morda najstarejši izmed vseh dispozitivov.V NADALJEVANJU LAHKO TUDI PREBERETE TRANSKRIPT POGOVORAAgamben v omenjenem tekstu celo predlaga splošno delitev vsega obstoječega na dve veliki skupini: prvo skupino tvorijo živa bitja (ali substance), drugo pa so dispozitivi, v katere so prva vselej ujeta. Po tej splošni delitvi vsega obstoječega na dve veliki skupini, pa uvaja Agamben še tretjo: »Vmes med obema pa je še tretja skupina, skupina subjektov. Subjekt imenujem to, kar je rezultat razmerja med živimi bitji in dispozitivi.«[3] Subjekt je torej rezultat, učinek dispozitivov, a je hkrati tudi njihov pogoj (saj ne bi bil mobilni telefon nikakršen dispozitiv, ampak navadna mrtva reč, če ne bi bilo subjektov, ki prek njega komunicirajo). Tako recimo »kino kot dispozitiv subjekt konstruira, a tudi vključuje […]: subjekt je učinek in pogoj hkrati.«[4]Vsaka tehnologija torej »predpisuje« določeni dispozitiv. Pa vendar tako kot pri subjektu, tudi pri tehnologiji in dispozitivu naletimo na problem kokoši in jajca. Določena tehnologija namreč lahko nastane samo v okviru dispozitiva, ki jo omogoča: »Foucault pokaže, kako puška kot orožje v tem smislu obstaja šele v okviru ‘ustroja, čigar princip ni več gibljiva ali negibljiva masa, temveč geometrija deljivih in sestavljivih segmentov’. Tehnologija je torej družbena, preden postane tehnična.« »To je Foucaultova veza s sodobnima zgodovinarjema: glede palice za kopanje… itn., Braudel pravi, da je ‘orodje posledica in ne vzrok’. Grede orožja grške pehote, Detienne pravi, da je ‘tehnika na nek način znotraj socialnega in mentalnega’.«[5] To, da je tehnologija posledica in ne vzrok, pa v tem smislu nikakor ne pomeni, da so tehnologije nastale po nekakšnem družbenem načrtu, v skladu z nekakšnimi družbenimi pričakovanji, glede na oblike družbene organizacije itn., saj bi to pomenilo, da je tehnika ločena od družbenega. Deleuzova/Foucaultova poanta pa je prav v tem, da sta tehnika in tehnologija globoko in primarno družbeni, celo mentalni, in da nas prav določene tehnike in tehnologije, ki jih »predpisujejo« določeni dispozitivi, delajo za to, kar smo. Skratka, dispozitiv je »imanenten vzrok« določene tehnologije.[6]Dispozitiv ni enostavno neka mrtva reč, skupek predpisov in navodil za uporabo – je neka časovna struktura, nek temporalni, dinamični proces – je dogodek v katerega je subjekt »ujet«. Natančneje, kot opozarja Deleuze, subjekta sta najmanj dva oz. trije: tisti, ki je (tisti, ki ga več ni), in tisti, ki bo ravnokar postal.: »Pripadamo dispozitivom in delujemo znotraj njih. Novost nekega dispozitiva v razmerju do predhodnih bomo imenovali njegova aktualnost, naša aktualnost. Novo, to je aktualno. Aktualno ni tisto, kar smo mi, temveč prej tisto, kar postajamo, kar bomo ravnokar postali, se pravi Drugi, naše postajanje-drugi. V vsakem dispozitivu je treba razlikovati med tistim, kar smo (tistim, kar več nismo), in tistim kar bomo ravnokar postali: delež zgodovine in delež aktualnega.«[7]Ko govorimo o dispozitivih, je v tem smislu mogoče bolje, da govorimo o procesih oziroma – kot predlaga Deleuze – o črtah subjektivacije, kot o subjektih. To med drugim pomeni tudi, da je vsakemu dispozitivu imanentna določena zgodovinska formacija oz. določen zgodovinski paket instrumentalnih in interpretativnih ravnanj, ki na nek način »programira« možne procese subjektivacije. To »programiranje« pa se seveda ne izvaja s pomočjo nekakšnega čipa, ki se enostavno implantira direktno v cogito – nismo v znanstveni fantastiki – ampak, kot je to neponovljivo jasno in detajlno pokazal Foucault, zgodovinski procesi discipliniranja subjekta se vedno izvajajo prek telesa in skozi telo.

Bojan Anđelković, SUBJEKT IN TEHNOLOGIJA: TEHNOSUBJEKT

[1] Prim. Dolar, Kralju odsekati glavo, Krtina, 2009, 28.

[2] Agamben, “Kaj je dispozitiv?”, Problemi 2007, 23.

[3] Prav tam.

[4] Melita Zajc, Tehnologije in družbe, ISH, 2000, 125.

[5] Deleuze, Fuko, Knjigarnica Zorana Stojanovića, 1989, 45.

[6] »Kaj tukaj pomeni imanenten vzrok? To je vzrok, ki se uresničuje v svoji posledici, ki se staplja z svojo posledico, ki se opaža v svoji posledici. Ali bolj natančno, imanentni vzrok je vzrok, ki ga posledica uresniči, zedini in izdvoji.« Prav tam, 42.

[7] Deleuze, “Kaj je dispozitiv?” Problemi, 2007. 11-12.

Transkript pogovora z dr. Janezom Strehovcem, sprašuje Bojan Anđelković.

Bojan Anđelković: Še vedno se nahajamo v dispozitivu odprte umetniško-teoretske radijske eksperimentalne platforme RADAR. Natančneje, nahajam se pred galerijo Alkatraz, z menoj je dr. Janez Strehovec. Dober dan. Janez Strehovec: Dober večer. Lepa hvala za vabilo.BA: Kot napovedano, bo pogovor potekal o tehnologiji kot dispozitivu. Gospod Strehovec je bil moj somentor in večino vprašanj se bo v bistvu nanašalo na teze iz moje magistrske naloge. Če začnem s prvim vprašanjem, Foucaultov pojem dispozitiva je v zadnjem času popularen, nekateri ga uporabljajo bolj drugi manj smiselno. Se pravi, pri dispozitivu gre za heterogen skupek diskurzivnih in nediskurzivnih polj, za neko polje sil. Večina meni, da gre pri dispozitivu samo za velike dispozitive kot so zapor, šola, norišnica … Vendar Agamben postavi tezo, da je dispozitiv lahko vse, kar ima zmožnost »ujeti, usmerjati, oblikovati, nadzorovati in zagotavljati geste, vedenja, mnenja in diskurze živih bitij«. Kot primer ultimativnega dispozitiva navaja mobilni telefon. Zanima me, ali lahko na tehnologijo na splošno in na posamezne sodobne tehnologije lahko gledamo kot na sodobne dispozitive?JZ: Dispozitiv je dejansko lahko nek zelo uporaben koncept znotraj poststrukturalistične filozofije in tudi drugod, v sodobni estetiki in umetnosti teoriji recimo. Gre za več pogledov na jedro dispozitiva, zame je tu nedvomno bistven dispozitiv v smislu nekega stroja, konstelacije, ki je v odnosu z neko tehnologijo in posameznikom. Tehnologija posameznika prenaša v nek odnos s tehnologijo, ki je zanj danes bistven. Tehnologija je danes predvsem kulturni fenomen  odnosu s tehnologijo, je mesto neke bistvene kulturacije. Ta osnovna matrica biti v svetu, in drveti zanj pri Heideggru ali »being in the world« po angleško, vse to se danes dogaja skozi tisti dispozitiv, skozi katerega je posameznik nagovorjen ali izzvan s strani tehnologije. V tem odnosu do tehnologije je posameznik vedno bolj kreativen. Seveda je to dvosmeren, kibernetski odnos: tehnologija spreminja posameznika in posameznik spreminja tehnologijo. Tu ne gre več za več istih posameznikev, temveč so tu kiborgi, hibridni posamezniki, ni več iste umetniške produkcije, ampak hibridna produkcija umetniških platform, v katerih gredo z roko v roki stroji in ljudje.Tisti dispozitv, ki mene danes zanima, je to čemur pravim »nomadski kokpit«. Pri tem gre za posameznika, obdanega z zasloni, ki jih kontrolira v realnem času in, ki vplivajo na njegov dejanski položaj, njegovo gibanje in nadzorovanje okolja. Posameznik se giblje v tem fizičnem svetu, govori ta jezik, hkrati pa vedno bolj govori tudi jezik strojev. Dopušča, da strojni jezik modificira jezik ljudi. Hkrati s fizičnim gibanjem gleda na zaslonske naprave, monitorje, zaslončke na mobilnikih, dlančnikih, iPad-ih in podobnih zverinicah. To podatkovno izkustvo in izkustvo fizičnega prostora se ves čas prepletata. Današnji dispozitiv je dispozitiv posameznika v povečani ali oplemeniteni resničnosti, »amended reality« po angleško, v kateri gre za stalno prežemanje realnega z virtualnim in podatkovnim ter spet podatkovnega, v katerega vdira realno kot ga poznamo.BA: Če se navežem na osemdeseta in Viriloja, ki govori o »zadnjem vozilu«. Torej posamezniku, priklopljenem na vse te naprave in če se bo izklopil bo, paradoksalno, vse te informacije zamudil. Do danes se je omenjena situacija spremenila.JZ: Dejansko smo spet v vozilu, ki ni več zadnje, ampak postaja prvo in prvobitno vozilo. To je posameznik, ki je lahko stalno v gibanju in v tem gibanju je opravilen ter opravlja razne funkcije. Lahko nadzoruje svoje posle na borzi, svoje politične opcije, oddaja in sprejema razne informacije iz centrov moči ali alternativnih središč moči. Hkrati mu na tej poti ni potrebno več sedeti in se javni prostor se skrajno individualizira. Njegova pot od točke A proti točki B postaja funkcija podatkov, ki jih sprejema preko telefona, navigatorjev in podobnih naprav. Namesto k načrtovani točki B ali C, bo šel k točki D ali k točki F, točko B bo lahko povsem izpustil glede na podatke, prejete v realnem prostoru. Skratka, povečana resničnost posameznika vleče v nek svet stalnih interakcij z napravami in stalnemu upoštevanju povratne zanke, pač »feedbacka«.BA: V nekem smislu so teorije kiberpanka in projekt kiberpunka iz osemdesetih, ki so zatrjevale, da bomo nekoč zapustili svoja telesa in se prepustili virtualnim prostorom, padle v vodo. Nismo šli nikamor, tukaj smo, virtualnost je prišla k nam in nas skozi softverska orodja v nekem smislu oblikuje kot subjekte.JZ: Zagotovo. Tu nastopi vrsta opaznih sprememb v smeri t.i. »customization« oz. prilagajanja tehnologije posameznikovim preferencam. Ne smemo si delati utvar, gre za stranski učinek vojaške tehnologije, katere prva abeceda je bila na delu pri likvidaciji Bin Ladna ali pri brutalnostih in nesramnostih, denimo pri napadih na Gazo. V tem primeru gre za tehnologijo, ki je derivat skrajno umazanega posla. Vendarle ta stranski učinek meri na izdelavo naprav, ki so dejansko uporabne in koristne za posameznika.Omenili ste idealizacijo tehnologije v kiberpunkovskih romanih, ki jih srečamo recimo v romanu Neuromancer ali v filmu Matrica ter kasnejših filmih. To so izredne zanimive stvari, kajti dispozitiv tehnologije nas dejansko usmerja k nečemu, kar bi se po srbsko ali hrvaško reklo »brisani prostor«. Gre za neko čistino, v kateri je človek v odnosu s temi igračami, hkrati pa si ob tem zastavlja neka bistvena vprašanja. To je zame jedro dispozitiva; ne le v tem smislu, da gre za suženjski odnos do te tehnike. Znotraj tega odnosa lahko posameznik tudi razmišlja, išče neke ustvarjalne protiodgovore, zavzema kritično stališče. Skratka, najti mora neko mero, do katere se bo pustil zapeljati tehnologijam v nekem pozitivističnem smislu kot nam ga diktirajo multinacionalke ter v kolikšni meri bo izstopil. Edino v tem vidim možnost alternativnih medijev, taktičnih medijev in aktivistične umetnosti, ki skušajo najti neke protiodgovore.BA: V tem smislu je McLuhan v šestdesetih govoril o medijskih tehnologijah kot o človekovih podaljških. Ali lahko za današnji čas trdimo, da se s pomočjo softverskih orodij zbližujeta tehnično in tehnološko?  Tehnično v smislu operativnega instrumentarija in tehnologija kot komunikacijsko orodje. Po drugi strani sam subjekt in tehnologija s pomočjo softvera vplivata na zavest, na katero lahko gledamo kot na nek vmesnik. Obstajajo namreč tehnologije, ki odčitavajo tisto, kar zaznajo druge tehnologije, ki nadomeščajo človeško oko ali uho.JZ: Danes se med seboj pogovarjajo stroji, tudi percipirajo drug drugega. Dejansko gre za totalno zmagoslavje kibernetike, ko se sprejemanje odločitev ali zaznavanje prenaša na stroje, ki se pogovarjajo z drugimi stroji. Ti lahko zaznavajo in pošiljajo »feedback« na tistih frekvencah, ki jih posameznik ne zazna. Toda ob vseh teh strojih je tu na delu še nek drug stroj, dejansko je to softver, ki prevzema komando oziroma, kot bi rekel Manovich, »leze pod kožo«. Ne samo, da leze pod kožo, ampak tudi dejansko spreminja zavest. Softver spreminja način kako razmišljamo, kako predstavimo in rešujemo problem. Softver se odziva na ukaze in ti jeziki ukazov se širijo v sfere zavesti. Ravno tekst ali jezik me zanimata v današnjih pogojih tehnokulturne in kibernetske konstelacije. Vidimo, da gre za nek mcdonaldizacijo: softver se vedno bolj reducira na hitre ukaze, na vedno bolj mašinski jezik. Takšen jezik je všečen, vse mora biti skrajno zgoščeno, v kratkih odstavkih. Mera za kratke tekste je v ZDA t.i. »elevator pitch«, torej toliko kot traja vožnja z dvigalom, od 20 do 30 sekund. Tovrstna redukcija so v mnogočem učinek softvera. Pomislimo samo na Powerpoint, to navidezno prijazno in ljubko orodje, ki je v resnici skrajno zahrbtno. Vse informacije reducira na niz všečnih podob, pravtako izvajalec predstavitev predstavi zgolj končne zaključke in svoj všečen performans. Temu lahko rečemo powerpointilistično mišljenje, ki abstrahira od bogastva neke bolj filozofsko zastavljenega problema in njegovega reševanja. Ravno tako nasilna orodja so brskalniki, ki nam predpišejo kako moramo vstopati na svetovni splet, ipd. Skratka, softver ni neko pomagalo, ampak tudi generativni in militantni dejavnik, ki ima blazno velik vpliv na zavest, organizacijo kulturnih vsebin, način mišljenja in percepcijo.BA: Rečeno lahko povežemo s tisto, kar je Deleuze poimenoval kot agramatične strukture. Njegova teorija pravi, da je človek zasužnjil življenje, delo in jezik, v prihodnosti pa naj bi se človek osvobodil oziroma predrugačil. Ali pač tudi ne. V svoji knjigi o Foucaultu Deleuze navaja kako so v klasicističnem dispozitivu sile v človeku prihajale v razmerje s silami neskončnega, torej v formi boga, ne človeka. S Kantovim kopernikanskim obratom pridemo do konstitutivno končnega, kjer se življenje, delo in jezik nekako razdrobijo v lingvistiko, politično ekonomijo in biologijo, ki pred tem kot znanosti niso obstajale. V naslednji formaciji prihodnosti naj bi po Deleuzu sile v človeku prišle v razmerje s silami neomejeno neskončnega. Pri tem neomejeno končno definira vsako situacijo sile, pri kateri število določenih elementov napravi neskončno število kombinacij. Če premislimo za kakšen operativni mehanizem gre pri tem, lahko zatrdimo, da gre za remiks. Manovich označi remiks za osnovni kulturni in estetski princip našega časa, ki se razvije s pomočjo tehnoloških orodij. Gre za paradigmo, ki se razširi v osemdestih letih in eksplodira po celotnem družbenem polju. Kakšno je vaše mnenje o remiksu kot paradigmi in dispozitivu? Ali ima remiks za subjekte kakšen ontološki potencial?JZ: Remiks je dejansko ena ključnih kulturnih paradigm današnjega časa. Blizu je predvsem internetu, ki je nek globalen hipermedij, saj internet omogoča zbiranje digitalnih vsebin, s katerimi je mogoče manipulirati. Remiks je bil omogočen s pomočjo softvera, čeprav obsedenost z montažo opazimo že v ozadju mnogih zgodovinskih avantgard, a so dejansko šele generacije pametnih strojev omogočile remiksanje.BA: Na tem mestu Manovich ločuje med pojmoma montažo in »compositing«. Za razliko od montaže pomeni »compositing« nalaganje slojev drugega za drugim.JZ: Tako je, ravno ta paradigma remiksa postaja oboje. Ima ontološko, antropološko in estetsko funkcijo. Vrsta novih kulturnih vsebin in nov način organizacije nastajajo s pomočjo teh remiksov. Predpostavlja vrsto hibridizacije, odpira vmesne prostore in vmesne čase. Dispozitiv, ki ga omenjate ni le nek prostor, ampak meni v vsej svoji dogodkovnosti predstavlja še »event« oziroma srečevanje posameznika s tehnologijo v časovni razsežnosti. Remiksajo se tudi časi, čas namreč pravtako postaja kulturni obrazec, ki vstopa v ta pogon ali mašino. Sama umetnosti se odziva na remikse, iz njih jemlje navdih, jih kritično analizira, denimo remiksa s portala Youtube ali ostalih socialnih omrežjih.BA: Manovich hkrati v najnovejši knjigi omenja, da je remiks osnovni operativni mehanizem kapitalizma. Rečeno z Deleuzovo idejo o deteritorializaciji in reteritorializaciji: če kapital deteritorializira tokove in jih potem na novo reteritorializira, lahko v tem primeru govorimo o operaciji remiksa. Kapital in tehnologija sta bila torej že od nekdaj povezana. Danes, ko so s pomočjo Facebooka in ostalih orodij izvajajo določeni procesi subjektivacije, so dispozitivi že določeni s kapitalom. Vendarle je tehnologija odvisna tudi od režimov uporabe, lahko je tudi osvobajujoča. Si v prihodnosti lahko predstavljamo osvoboditev tehnologije od kapitala, čeprav danes velike industrije, kot je avtomobilska, ne dovoljujejo remiksabilnosti in modularnosti, recimo, pri rezervnih delih?JZ: Tam, kjer je nevarnost, je tudi rešitev, je pisal filozof in pisec Biti in časa. Tehnologija ni samo grdi raček, je tudi platforma, v katero posegamo vsi, ki v njej iščemo kritične in osvobajujoče potenciale. Remiksi odpirajo te vmesne prostore in čase in hkrati individualizirane poti skozi te labirinte tehnologije in totalne pomešanosti resničnosti, znanih iz podatkovnih resničnosti. Na tem mestu je zanimiv pogled Walterja Benjamina in njegovi teoriji o mesijanskih potencialih tehnike: denimo metafora o lunaparkih kot sanatorijih človeka iz prihodnosti. Metafora o lunaparku mu služi kot ideja o počlovečeni obliki tehnike, pravtako modularna tehnika remiskov odpira te možnosti, vendar nisem blazen optimist, saj obstaja nadzor poti razvoja s strani multinacionalk, ki si same izbirajo sovražnika. Močan pa si takrat, kadar si sam izbereš sovražnika. Sam ne verjamem več v neke radikalne ali mesijanske naboje pri razvoju tehnologije.BA: Trenutno se nahajamo na odprti radijski eksperimentalni platformi RADAR. Ko nekako govorimo o radiu v navezavi na nove medije, se nam vedno pojavlja ena in ista podoba: Manovich podobo radijskega medija povezuje s filmom Dzige Vertova Mož s kamero. Vertov je leto dni pozneje sicer posnel še film z naslovom Entuziazem: Simfonija Donbasa, ki je zasnovan na zvoku in s tega stališča bi bil zanimiv Manovichev vpogled na medij radia s stališča tega filma. Kako pomemben je zvok za  novomedijski koncept danes, ko se govori predvsem o tisku in vizualnih medijih? Zdi se, da danes proizvedmo več hrupa kot kdajkoli prej.JZ: Zanimiv je že sam medij, preko katerega komunicirava prav zdajle. Zame je radio nek protomedij, nek začetni medij na področju oddajanja elektromagnetnih valov in izkoriščanja tega spektra na določenih frekvencah. Za razliko od radia, je internet nekakšen hipermedij ali nadmedij in deluje kot globalna platforma, ki si sposoja, ali bolje rečeno, krade od drugih medijev ter spravlja te značilnosti v globalni pogon. Danes ni več vprašanje, ali imam rad zvok, fotografijo ali video, ne pa interneta. To ne pomeni več ničesar, vse te vsebine so dostopne na internetu, ki deluje kot globalni medij, čeprav sam pravzaprav ni proizvedel nikakršne posebne estetike. Gre zgolj za estetiko mozaika, portala, spletne strani. V primerjavi z zvokom to ni pretresljivo revolucionarno, razen v primeru distribucijskih potencialov. Po drugi strani, so podobe črno-bele fotografije ali televizijske analogne slike v mnogo čem bogatejše kot internetske podobe.Ideja radia je blizu ideji radarja, temu prvemu sodobnemu orodju na področju bojevanja, ki se širi na področje elektromagnetnih valov. Bistvo radarja ni v tem, da lociraš sovražni avion ali objekt, gre za tudi za vodenje izstrelka s pomočjo elektromagnetnih valov. V skladu s tem vedno bolj delujemo na relaciji dvosmernega odnosa oddajnik-sprejemnik, vedno bolj pomemben postaja odnos s »feedbackom« oziroma povratno zanko. Na tem mestu je radio s prenosom zvoka in dvosmerno komunikacijo opravil zelo pomembno vlogo. Pomislimo na Brechtov tekst o radiu kot komunikacijskem aparatu, ki je že takrat genialno zastavil idejo radia na osnovi njegove lastne enostavnosti. Z enim samim obratom ga je namreč mogoče spremeniti iz sprejemnega medija v medij oddajanja. S temi zmožnostmi medija smo blizu sodobni vlogi medijev in njihovi večsmerni, večkanalni komunikaciji.Glede Dziga Vertova in njegovih eksperimentih z zvokom: njegova prva kulturna vsebina, ki je zapadla v postopku montaže, je bilo delo z zvokom. Še preden sta Vertov in Eisenstein začela s filmsko montažo, sta začela eksperimentirati z montažo zvočnih vsebin. Vrsto potencialov in subtilnih kulturnih vsebin je najprej moč najti v zvočno kodiranih vsebinah, ne vizualnih. Hkrati je tudi zvok razprostrt v prostoru, dobiva prostorsko in časovno sintakso hkrati ter nas uvaja v novo ontologijo valovanja in nadzorovanja prostor, tudi remiksanja v njem.BA: Ali lahko z novimi mediji definiramo stare medije, kot je pravil McLuhan? (Že pred Brecthom, je pri Vertovu ali Hlebnikovu radio koncipiran kot komunikacijski model, celo v obliki zvočno-vizualne komunikacije.) Gre morda pri internetu in novih medijih za reinvencijo radia? Za primer lahko vzamemo slovenske avtorje, Marka Peljhana in Marka Košnika, ki sta se predstavila na današnji platformi. Peljhanov projekt Makrolab recimo v celoti sloni na radijski tehnologiji …JZ: Vrsta umetnikov, tudi slovenskih, se v določenem pogledu vračajo k radiu. Medij radia jim služi za subtilna iskanja in čisto eksperimentalen odnos do zvoka, ki je v čisti obliki in ni okrnjen z vizualizacijo. Danes se v dobi vizualnih medijev skuša zvok vizualizirati, z vidžejstvom denimo, kar ima gotovo svoj raison. Stvari z vizualiziranjem profaniziramo, a subtilna percepcija je tista, ki najde nekaj v zvoku, njegovih modulacijah in dragocenem ustvarjalnem potencialu. Po drugi strani je internet dragocen kot globalna platforma za distribucijo teh radijskih vsebin in hkrati omogoča njihovo digitalno hrambo.V povezavi s subjektom in dispozitivom: ne gre toliko za kreacijo genijev ali subjektov, temveč za kreacijo, ki nastaja na umetniških platformah. Te platforme so neke kompleksne mreže strojev, podatkovnih bank, kiborgov in, seveda, subjektov, umetnikov in teoretikov .V teh interakcijah postajajo platforme rojstno mesto in katalizator novih kulturno-umetniških oblik.BA: Gospod Strehovec, hvala za vaš čas in udeležbo na tem pogovoru.JZ: Hvala vam.