Kolumb in njegovi sopotniki so svojo družbo, v srednjem veku relativno izolirano od drugih, dojemali kot samoumevno in univerzalno človeško družbo. Ob stiku z ameriškimi domačini se je, kot opiše Jože Vogrinc v delu Transverzala: fragmenti historičnega materializma, takšna koncepcija zamajala, a ne na način, da bi Evropejci v družbah domačinov videli drugačno družbeno ureditev od svoje; nasprotno, pri domačinih so zaznali zgolj odsotnost poznanega. Tako so denimo opazili, da so številne značilnosti njihovega družbenega reda pri domačinih umanjkale. A drugačnega načina organiziranja niso mogli misliti kot drugačen družbeni sistem - lastnega so namreč imeli za univerzalnega -, temveč kot pomanjkanje družbenosti same. Kmalu so denimo sklenili, da domačini niso poznali lastnine, ker niso poznali denarja, zemljiške lastnine in lastninskih odnosov dedovanja, kot so bili v veljavi v starem svetu. Pa vendar je sistem lastnine obstajal tudi pri staroselcih, le da ga prišleki niso bili zmožni misliti. Podobno se jim je kazalo, da staroselci ne poznajo vladarja, kljub temu da so vedeli, da imajo poglavarja, imenovanega cacique. A ta ni ustrezal značilnostim evropskega vladarja, prav tako je umanjkala politična ureditev na širši geografski ravni, administracija, vazalski odnosi in podobno.

Ker so torej prišleki pri staroselcih zaznavali pomanjkanje družbenosti, so jih vpisali v polje narave: če njihova ureditev nima družbene narave, pomeni, da je naravna. Človeška narava je sedaj postala tisto, s čimer je bilo mogoče misliti to, kar se je prišlekom kazalo kot odsotnost družbenosti. S tem se je obenem zamajala samoumevnost njihove lastne družbene ureditve kot univerzalne, saj je ta v miselnem okviru človeške narave postala zgolj ena od njenih možnih realizacij. Tako se je šele takrat lahko odprlo vprašanje družbenosti lastne družbe, ki tedaj ni mogla biti več nekaj samoumevnega. V tokratnem Repetitiu bomo natančneje in s konkretnimi opisi pričevanj Kolumba in njegovih sopotnikov prikazali dialektiko stika med prišleki in domačini, ki je izhajala iz opisanega procesa koncepcije narave in družbenosti. Za Evropejce samoumevna predstava o univerzalnosti lastne družbe je tekom interakcij z domačini vodila do stalnih nesporazumov in napačnih razumevanj situacij.

Kolumb se je na potovanja odpravil z določenimi pričakovanji, ki so tako kot njegova kulturna tradicija v veliki meri pogojevala njegove interpretacije videnega in doživetega. Tzvetan Todorov v knjigi Osvojitev Amerike: vprašanje drugega zapiše, da je bil Kolumb po svojem mišljenju še povsem srednjeveški človek. Moramo se torej distancirati od anahronističnih podob Kolumba kot razsvetljenega racionalista, zagledanega v napredek in nova odkritja. Kot je bilo za njegov čas samoumevno, je Kolumb izhajal iz antične in krščanske epistemologije in doživetja s svojih potovanj gledal skozi njuno prizmo. To pomeni, da se je za razumevanje nepoznanih ali tujih pojavov, krajev ali ljudi samoumevno naslonil bodisi na Biblijo ali antične pisce bodisi na pojave, ki so se mu zdeli podobni in jih je že poznal. Denimo, sprva je domačine večkrat primerjal s prebivalci Kanarskih otokov, ki jih je bil poprej že srečal. Tako je denimo v svojem dnevniku opisal tri sirene, ki naj bi jih videl, kako so se dvigale iz morja, in se čudil, kako niso prav nič lepe, kot jih ljudje ponavadi opisujejo, temveč imajo moške poteze na obrazih. Verjetno je šlo za morske krave.

Podobno je dežele Novega sveta vpisoval v biblični kontekst raja na zemlji, v katerem ljudje niso omadeževani z izvirnim grehom, nimajo sramu pred goloto in podobno. To se denimo najbolj kaže v opisih njegovega tretjega potovanja, ko je prispel v zaliv v današnji Venezueli in je bil prepričan, da je četvero rek, ki se izliva vanj, četvero bibličnih rek: Nil, Evfrat, Tigris in Ganges. Predvsem pa so mu odkritje raja na zemlji potrjevali ljudje, ki naj bi bili tukaj, citiramo, “bolj beli oziroma manj črni kot drugod, z dolgimi ravnimi lasmi”. Bili naj bi bolj inteligentni in pogumni. Tedaj je Kolumb sklenil, da svet ni okrogel, kot je sprva mislil, ampak ima obliko hruške oziroma je njegovo središče dvignjeno kot bradavica na ženski dojki in na njem je raj. Za zalivom se je namreč vzpenjal grič.

Podobno univerzalno so Kolumb in njegovi spremljevalci pojmovali jezik. Takrat seveda zavesti o arbitrarnosti znaka in označevalca ni bilo, jezik pa je veljal za nekaj, kar izraža pravo bistvo tistega, kar označuje. Takšno dojemanje je denimo kmalu po pristanku prišlekov privedlo do nesporazuma med njimi in domačini. Ko so slednji Kolumbu povedali, da na sosednjih otokih živijo Cariba, torej Karibci, ljudožerski prebivalci Karibov, je bil prepričan, da zgolj popačeno izgovarjajo besedo caniba, torej kanovi ljudje. Kolumb je namreč menil, da bo kmalu našel velikega kana, ki ga je na svojih potovanjih opisoval Marco Polo, ne upoštevajoč, da je od Polovih opisov minilo že dvesto let in kana tudi na Kitajskem ni bilo več. Obenem pa si je pripovedovanje domačinov razlagal, kot da imajo ti Cariba pasje glave - can namreč v španščini pomeni pes - a je bil prepričan, da mu o tem lažejo.

Kolumb torej ni mogel razumeti, da gre za popolnoma drug jezik, čeprav je priznal, da se med seboj ne razumejo. A to ni čudno: jeziki, ki jih je poznal iz Evrope, so kljub svoji drugačnosti vsebovali enake korene besed, torej jih je lahko imel za isti univerzalni jezik ne glede na morebitno težavnost sporazumevanja. Podobno nezmožnost misliti, da obstaja povsem drugačen jezik, odraža Kolumbova praksa, da je na vsakem otoku, na katerega je prispel, razglasil, da je sedaj last španskih monarhov Izabele in Ferdinanda, prebivalci na njem pa njuni podaniki. Zadovoljno je zapisal, da prebivalci, ki so ga pri tem poslušali, temu niso prav nič nasprotovali. Tako kot smo zgoraj zapisali, da so prišleki v domačinih videli zgolj odsotnost lastne družbenosti, ne pa drugačne pozitivne družbene ureditve, lahko rečemo sedaj za jezik: Kolumb je bodisi interpretiral slišano na podlagi lastnega jezika bodisi je menil, da domačini ne znajo govoriti. Tako jih je nekaj odpeljal s sabo v Španijo, da bi se, citiramo, “naučili govoriti”.

Obenem je kljub nerazumevanju Kolumb pogosto interpretiral besede in znake domačinov in si domišljal, da jih razume, pogosto na podlagi svojih pričakovanj in želja. Tako naj bi mu po njegovem mnenju domačini razlagali, da so na Kubi velike ladje s trgovci z začimbami in zlatom, da so kanovi ljudje blizu in podobno. Njegove želje niso diktirale le interpretacije sporočil domačinov, temveč tudi flore in favne. Povsod je denimo videl dokaze za to, da so dežele, v katere je prispel, zelo bogate, da je v rekah polno zlata, v vosku, ki ga je našel, je videl dokaz za to, da je v bližini še veliko drugih dragocenih stvari, ker, citiramo, “brez dima tudi ni ognja”, papige so mu predstavljale znamenje bogate dežele, saj so papige poznali tudi na Vzhodu. V zapisih o tem, da mu domačini stalno pripovedujejo o zlatu, ki naj bi se v obilici nahajalo na okoliških otokih, lahko tako po eni strani vidimo Kolumbovo napačno interpretacijo sporočil, po drugi strani pa je mogoče, da so mu staroselci to v resnici govorili, da bi se ga znebili, ko so ugotovili, da bo plul za zlatom.

Napačne interpretacije komunikacije so se vrstile. Kolumb je denimo nekega dne opazil, da domačini od daleč opazujejo ladjo, a se ji ne upajo približati. Zato je ukazal možem, naj začnejo plesati in bobnati po tamburinu, ker je menil, da jih bo to pritegnilo in si jo bodo prišli pobliže pogledat. A domačini so se prestrašili in nanje začeli streljati z loki. Tovrstne situacije, ki so izvirale iz nesporazuma, so postopoma vodile v negativne oziroma sovražne predstave o domačinih in spremenile odnos, ki so ga do njih imeli prišleki.

Sprva je Kolumb tudi domačine doživljal, kot si je želel oziroma kot je pričakoval na podlagi Biblije: vsi so bili dobri in so ga sprejemali z odprtimi rokami. Opisal jih je kot najlepše ljudi na svetu, vsi po vrsti naj bi imeli lepe postave. Obenem naj bi bili to, citiramo, “najboljši ljudje na svetu in najbolj krotki”, nikjer naj še ne bi videl ljudi, ki bi bili “tako dobrega srca”, ni verjel, da bi bili kje “boljši ljudje ali boljša zemlja”. S tem je mimogrede v isti koš vrgel domačine in zemljo, kar že kaže, da jih razume predvsem v registru narave.

Ne le, da naj bi bili staroselci najlepši in najboljši, tudi najbolj darežljivi naj bi bili, saj so Špancem dajali vse, kar so imeli, in so bili v zameno veseli česarkoli, kar so jim dali Španci, pa če so bile to še tako malo vredne stvari. “Dal sem jim veliko drugih malo vrednih stvari, s katerimi so imeli veliko veselje,” zapiše Kolumb. A domačine je zopet opisal v registru narave kot živali: “Celo polomljene kose obročev s sodov so jemali, nam pa dajali, kar so imeli, kakor neumne živali.” Predvsem pa mu je njihova “golota” predstavljala odsotnost kulture. Zopet si je pri tem najprej pomagal z Biblijo in menil, da gre za nekakšen raj na zemlji, ker so ljudje brezsramno goli. “Ti ljudje so zelo krotki in boječi, goli, kot sem že rekel, brez orožja in brez zakonov.” Obenem pa je ves čas upal - in si tako razlagal pripovedi domačinov - da nedaleč živijo bolj oblečeni in torej bolj civilizirani ljudje, podložniki velikega kana.

Todorov poudari, da je Kolumb v domačinih sprva prepoznaval krščanske poteze in menil, da imajo ustrezne predispozicije za krščanstvo. “Ti ljudje ne pripadajo nobeni sekti in niso malikovalci, ampak so zelo krotki in niti ne vedo, kaj je zlo, ne znajo se pobijati med seboj. […] Hitro so pripravljeni zmoliti vsako molitev, brž ko jih katero naučimo, in se pokrižajo. Zato se morata Vajini visokosti odločiti, da jih naredita kristjane,” piše Kolumb monarhoma. “Svoje bližnje ljubijo kakor same sebe.” Kolumb se ni zavedal, da domačinom pač nič ne pomeni, če se pokrižajo, kot so jih naučili Španci, da ne razumejo pomena, ki ga imajo določeni simboli in obredi pri kristjanih. Te je pač dojemal kot univerzalno veljavne.

Idealiziranje staroselcev kot nedolžnih, dobrih in ustrežljivih ter njihov vpis v register narave Špancem ni preprečil oziroma jim je ravno omogočil, da so jih lahko videli kot neenakopravne sogovorce oziroma so jih podvrgli oblastnemu razmerju. Če namreč niso kristjani, a so ljudje z dušo, je naloga Špancev pokristjanjevanje. Če so ljudje, a nimajo družbenosti, je naloga Špancev nadvlada in podvrženje njihovi oblasti in njihovi družbenosti. Sicer pa se takšna pozitivna podoba ni ohranila stalno in se ni aplicirala na vse domačine. Iz negativnih izkušenj, denimo spopadov, nesporazumov in podobno, so se kmalu utrdile negativne predstave o nekaterih staroselskih skupnostih. Ljudožerski Karibčani so denimo sprožali zgražanje in gnus Špancev. Tem so Tainoji, ljudstvo na Hispanioli, razlagali, da ljudožerci z okoliških otokov niso miroljubni, da stalno napadajo, moške ujetnike pojedo, ženske imajo zaprte, da jim rojevajo otroke, ki jih nato tudi pojedo, dečke pa kastrirajo in jih pojedo, ko zrastejo.

Tudi ko so prišleki domačine dojemali kot zavržene in zlobne, so jih v enaki meri vpisali v polje narave kot “dobre” domačine. Doktor Chanca, zdravnik iz Kolumbove odprave, je denimo zapisal: “Ti ljudje so tako podobni živalim, da nimajo niti toliko pameti, da bi si izbrali ustrezen prostor za bivanje; tisti, ki prebivajo na obali, si zgradijo najbolj nesrečne kolibe, kot si jih lahko predstavljamo, in vse hiše so tako prekrite s travo in vlago, da se čudim njihovemu načinu življenja.”

Že na drugem potovanju je bil v Evropejce tudi o prej “dobrih” domačinih zasejan dvom, ko je Kolumbova odprava prispela na kraj, kjer so pri prvem potovanju pustili manjše število sopotnikov. Ti so namreč vsi pomrli, in kot so jim povedali domačini, so nekateri umrli zaradi bolezni, ostale pa je pobilo drugo pleme, ki je ranilo tudi poglavarja “dobrega” plemena Guacamarija. Španci so po poročanjih doktorja Chance sumili kar Guacamarijevo pleme. Kolumbov prijatelj in sopotnik Michele de Cuneo sicer o istem dogodku poroča nekoliko drugače: da naj bi jih tukajšnji staroselci z Guacamarijem na čelu sprejeli vsi v solzah in jim povedali, da je 3 tisoč vojščakov drugega plemena vdrlo in pobilo vse Špance in nekaj njih in da so jim Španci takoj verjeli.

Ne glede na to, ali so Španci domačine videli kot dobre ali hudobne, so jih obravnavali izkoriščevalsko in jih, kot rečeno, niso imeli za enakovredne. V epizodi po brodolomu na četrtem potovanju je Kolumb denimo poslal odpravo v kanuju od Jamajke do Santa Dominga, kjer naj bi poiskala pomoč. Veslati so morali staroselci, in ko je v kanuju začelo zmanjkovati pitne vode, opis Cunea nakazuje, da je staroselcem niso dali pogosto piti, zato so ti omedlevali od vročine in žeje. Takšen odnos se denimo izraža v Kolumbovem pisanju: “Pripeljali so sedem glav žensk, deklic in odraslih, ter tri otroke,” kot da bi šlo za živino. Velikokrat so nekatere domačine ugrabili, da bi jih poslali domov kot primerke za razkazovanje na dvoru. Michele de Cuneo opisuje, da so pred koncem druge odprave zajeli 1600 staroselcev, jih 550 vkrcali na ladje, da bi jih peljali v Španijo, “za ostale pa so razglasili, da jih vsak, kdorkoli bi hotel, lahko vzame, kolikor jih potrebuje”. Na poti je potem okoli 200 teh staroselcev umrlo in so jih zmetali v morje, pa tudi drugi niso živeli dosti dlje, kar je rodilo novo prepričanje med Evropejci, da domorodci živijo le malo časa.

Podobno kot že omenjeno, so prišleki menili, da domačini ne poznajo zasebne lastnine, saj “s tem, kar ima eden, razpolagajo vsi, zlasti z živili”. Ker so domačini tudi od Špancev kdaj “ukradli” kaj, kar jim je ugajalo, je Kolumb uvedel kazni z odrezanjem nosa in ušes, ki jih je težko prikriti in ostanejo vsem na očeh. Podvrženje domačinov lastninskim odnosom prišlekov je bil tako še eden od primerov “kultiviranja” ljudi, ki naj pred tem ne bi imeli družbenosti. Obenem ko je Kolumb domačine označeval za tatove in kradljivce, sam ni imel težav vzeti iz poljubne staroselske vasi česarkoli, kar si je zaželel ali potreboval. Pogosto se je njegova odprava ustavila na kakšnem otoku, tamkajšnji domačini so se razbežali, njegova posadka pa si je postregla s hrano in izdelki iz njihovih zapuščenih koč. Pa tudi ženske so si velikokrat vzeli, ne da bi to razumeli kot kakorkoli nespodobnega. Tega nikakor ni mogoče razumeti kot dvoličnost ali sprenevedanje Špancev, temveč nasprotno: ker gre za oblastno razmerje, je lahko edino legitimno špansko pojmovanje lastnine, kar pomeni, da lastninski odnosi domačinov v očeh Evropejcev pač predstavljajo zgolj manko teh in si torej Evropejci lahko legitimno poljubno postrežejo.

Kot rečeno, se je prišlekom tudi kazalo, da domačini nimajo vladarja, čeprav so kmalu razpoznali oblastne in hierarhične odnose znotraj njihovih skupnosti. V tem kontekstu je denimo poveden zasmehovalni odnos do domačinov doktorja Chance, ko navade nekega plemena opiše sledeče: “Ko se želijo okrasiti, se tako moški kot ženske pobarvajo, nekateri črno, drugi belo in različnih barv, na tako različne načine, da je učinek smešen; pobrijejo si dele glav, na drugih delih pa nosijo dolge čope ali spletene lase, ki imajo neznansko absurden videz: na kratko, karkoli bi v naši deželi imeli za značilnosti norca, je tu dojeto kot najvišji izraz ugleda.” Čeprav je torej prepoznal, da je barvanje telesa družbeni simbol veljave in moči, je nanj gledal znotraj družbenega reda Evropejcev, kjer je to predstavljalo norčevstvo.

Podobno razumevanje se je odražalo na polju religije. Kot rečeno, so Evropejci domačine sprva razumeli kot idealne bodoče kristjane, saj naj bi že živeli po načelih Biblije in se z veseljem pokrižali. A ta podoba “dobrega” domačina se je kmalu prevesila, ko je tudi na tem področju prišlo do nesporazumov. Kolikor so domačini govorili, da želijo postati kristjani, kot si je to razlagal Chanca, pa zato niso nič manj opravljali svojih prejšnjih obredov oziroma, z besedami Chance, “malikovali”. Chanco je to tako jezilo, da je nekoč kipce, ki so jih častili, vrgel v ogenj, kar je domačine spravilo v jok. Ko jih je vprašal, kaj te figure predstavljajo, so rekli, da prihajajo z nebes, tako kot vse, kar so prinesli Španci.

O navadah in verovanjih domačinov je poročal tudi član odprave Ramon Pané, ki mu je Kolumb ukazal, naj ostane med njimi, se nauči njihovega jezika in preuči njihove navade in verovanja. V poročilu je Pané opisal različne običaje in prepričanja, ki jih je vselej označil za izmišljije in zavajanja vračev, ki naj bi zavestno lagali ljudem. Medtem ko sprva v izjavah Kolumba beremo, da staroselci niso pripadali nobeni sekti in niso malikovali ter da naj bi bili brez vere - kar torej ni krščanska vera, ne more biti vera - so z vpisom domačinov v polje narave ti postali idealni kristjani - le še pokristjaniti se morajo. Nato pa se je skozi konkretne odnose podrejanja in nesporazumov ta podoba prevesila v podobo večnih malikovalcev, ki nikoli ne bodo zadosti kristjani.

Sklenimo. Stik prišlekov in domačinov ni bil stik dveh enakovrednih entitet, ki vstopata v interakcijo kot sogovorca. Vselej je bil odnos dominacije, ki je konstrukcije drugosti domačinov narekoval skozi samoumevno dojemanje univerzalnosti družbe prišlekov, z vidika katere se je lahko družba domačinov kazala zgolj kot negacija in ne kot pozitivna drugačna družbena ureditev. Seveda enako lahko rečemo za staroselce, ki so na prišleke gledali skozi prizmo lastne družbe, a ker so bili v razmerju moči v podrejeni vlogi, so bili prišleki tisti, ki so narekovali odnose med obojimi. “Dobri” in “hudobni” domačini so bili kot taki označeni na podlagi njihovega odnosa s prišleki, kot se je izkazal skozi posamezne situacije, nesporazume in napačne interpretacije. Univerzalnost družbenosti prišlekov v nasprotju z domnevnim naravnim stanjem domačinov je v očeh prvih dajala legitimnost njihovi dominaciji.