S kurdskim ženskim gibanjem se nas je večina srečala pred približno petimi leti, ko so medije preplavile slike z borkami, ki so se skupaj z moškimi tovariši borile priti Islamski državi in sirskemu režimu, in ki še vedno branijo teritorij današnje Rožave. Z lanskoletnim izidom knjige Revolucija v Rožavi, ki smo jo recenzirali tudi na Radiu Študent, se je emancipacija kurdskih žensk še globlje vtisnila v naš imaginarij. Namen današnje oddaje je analiza ženskega kurdskega organiziranja, kar je v času raziskovanja predstavljalo veliko težav. Kurdi in Kurdinje namreč nimajo svoje države, iz tega razloga je tudi žensko organiziranje težko analizirati, saj je razpršeno, decentralizirano, zaradi jezikovnih in geografskih barier pa so popisi in informacije o njem tudi slabše dostopni. A jasno je, da so bile ženske, tako kot v večini svetovne zgodovine, tudi v kurdski družbi zatirane. Šele v zadnjem stoletju se pojavlja vse več feminističnih in emancipacijskih teženj, ki bi Kurdinje osvobodile patriarhalnih struktur vsakdana. 

Da bomo lažje umestile kurdsko žensko samoorganiziranje, moramo najprej poznati nekaj zgodovinskih dejstev. Kurdi in Kurdinje so namreč etnična skupina, ki se je prvotno naseljevala na območju današnjega Kurdistana. Njihov skupni jezik je kurdski, čeprav njihovi dialekti močno variirajo, njihova veroizpoved pa je po večini sunitska. Po razpadu Otomanskega imperija so bili Kurdi in Kurdinje razdeljeni na območja južne Turčije, severne Sirije, severnega Iraka in Irana. V Iraku imajo status avtonomije, na območju današnje Rožave pa skupaj z ostalimi etničnimi skupinami kot so Jazidinje, Sirjaki, Armenci in Arabci tvorijo skupnost, ki je strukturirana kot demokratična konfederacija. Vidimo lahko, da so kurdske ženske ločene na različne politične režime, na križišču nacionalno državne, etnične, razredne in patriarhalne represije.

Ker je prav Rožava v zadnjem času vzbudila ogromno pozornosti, ji bomo posvetili nekaj več besed. Rožava se nahaja na meji med Sirijo in Turčijo, na nekaterih njenih predelih pa se je močno zgostilo kurdsko prebivalstvo, predvsem v sedanjih kantonih Afrin, Kobane in Džazira. Še pred nastankom neodvisne Republike Sirije je to območje bilo podvrženo sili francoskega imperializma, po sirski samostojnosti leta 1946 pa se je kurdsko prebivalstvo borilo in se še bori proti turški in sirski represiji. Po drugi strani se je zaradi kolonialne politike povečala moč panarabskih gibanj, ki je bil hkrati tudi del projekta Gamala Abdela Naserja, egiptovskega predsednika in pobudnika združitve Egipta in Sirije. Pod panarabsko gibanje spada tudi vse močnejša Muslimanska bratovščina predvsem pa baasovski režimi oziroma baasizem. Logično, seveda, da sirski in iraški baasovski režimi izključujejo kurdsko prebivalstvo, saj le to ni arabsko. 

S tega vidika so tudi iranski Kurdi leta 1957 ustanovili kurdsko nacionalistično stranko PDK. Leta 1978 pa je bila ustanovljena Delavska stranka Kurdistana, PKK. Kurdi so bili ves ta čas preganjani in zatirani, Hafez al Asad pa je iz Sirije leta 1998 Delavsko stranko Kurdistana (PKK) izgnal iz države, leta 1999 pa je Turčija zaprla njenega ustanovitelja in idejno vodjo, Abdullaha Öcalana. V Siriji je Hafeza al Asada nasledil njegov sin, ki je represijo še poglabljal, Sirijo pa poleg tega podvrgel še neoliberalni ekonomiji. Revolucijo v Rožavi, ki se piše dne 9. julija 2012, je potrebno razumeti tudi v kontekstu arabske pomladi oziroma protestov proti Asadovemu režimu 2011. 

Rožava je hkrati s tem, ko se je obranila pred Asadom in ISISom, izvedla revolucijo in s tem dosegla demokratično avtonomijo v sirskem predelu Kurdistana, ta revolucija pa istočasno pomeni tudi osvoboditev žensk. Revolucija namreč ni popolna, če ni hkrati tudi feministična, je glavno vodilo demokratičnega konfederalizma, ki ga vzpostavljajo na tem območju. Vendar do feministične revolucije ne bi prišlo, če ne bi bile ženske organizirane že pred tem, če torej vprašanje patriarhata ne bi bilo naslovljeno in prakticirano že pred vojno. Zato bo naša naloga najprej, da bomo iz zgodovine izbrskale nekaj kurdskih ženskih gibanj, njenih voditeljic in političark. Za konec pa bomo prihranile še rožavsko žensko samoorganiziranje in kritično ovrednotile Öcalanov pamflet o osvoboditvi žensk, ki naj bi služil kot teoretska podlaga feministični praksi na tem območju. 

DISKURZ PLEMENSKEGA FEMINIZMA

V zgodovinjenju kurdskih žensk se velikokrat pojavlja težnja po promoviranju matrarhalnih plemenskih skupnosti kot primer pravega feminizma. Ta izhaja predvsem kot odgovor na vplive zahodnih feminističnih teženj. Zaradi narodnega boja postaja ženska mnogokrat tudi simbol naroda, poveličana je v veliko mati, nežno ženo ali kurdsko bojevnico. Popis ženskih voditeljic marsikdaj služi tudi kot orodje za nacionalni boj. A diskurz o pomenu žensk se mnogokrat izkaže za poudarjanje njihovega ženskega bistva in dodeljevanja določenih mest v družbi. Tudi idejni vodja rožavske revolucije, Abdullah Öcalan, svoj spis o ženskem samoorganiziranju zaključi z vero, da je ženska nežna, bolj etična in ima več občutka za estetiko. V medijih je bilo možno prebrati izjave kurdskih bork, ki pravijo, da si kljub vojaški uniformi pulijo obrvi, da bi ohranile svojo ženskost, svojo bistveno nežnost, ki jim pripada. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je za borce ISIS-a najbolj nečastna in ponižujoča smrt ta, v kateri umreš pod žensko roko. Na ta način boj vase inkorporira logiko patriarhata, ki postane orožje, da si izbojuje svobodo. 

Kljub vsemu pa naj bi žensko vladanje v kurdski skupnosti veliko bolj pogosto kot pri drugih narodih. Že v sedemnajstem stoletju je turški popotnik Elviya Chelebi na svojih potovanjih po območju Kurdistana opažal, da je na položajih kurdskih organiziranj veliko voditeljic ženskega spola. Med drugimi so bile tudi poveljnice vojske, ena izmed njih pa je zagotovo Klara Fatima Khanum ali Black Lady Fatima, ki je v petdesetih letih devetnajstega stoletja obvladovala več tisočglavo vojsko in bila poveljnica plemena Khanum. 

Eden izmed krudskih ženskih plemenskih simbolov je bila tudi Adela Khanum ali Lady Adela. Sicer je princesa Adela, kakor so jo klicali, imela aristokratske korenine, je v kurdskem plemenu Jaff, ki se nahaja na meji med Irakom in Iranom, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prevzemala centralno vlogo. Bila je sicer perzijskih aristokratskih korenin, a vas Halabja, v katero se je preselila po poroki s svojim možem, jo je sprejela kot svojo. V Iraku je ustanavljala prve šole in zasnovala Kurdsko žensko društvo, ki je bila kasneje inspiracija mnogim ostalim kurdskim ženskim organizacijam.  

S tovrstnimi plemeni skušajo kurdski zgodovinarji dokazati, da njihov narod bolj spodbuja enakost spolov kot ostali, v tem kontekstu kaže predvsem na razliko med Kurdinjami in Arabkami, saj so slednje po njihovem mnenju veliko bolj zatirane. Kurdinjam ni bilo treba nositi tančic, lahko so bile poveljnice plemen in vojske. A zgodovina mnogokrat pozablja tudi na to, da je ženska na tovrstne položaje prišla šele po moževi smrti, s poroko, ali v primeru odsotnosti moškega naslednika. Poleg tega je bil izjemno pomemben tudi njen status v družbi. Če je bila aristokratka, ženska iz bogate družine, je seveda lažje pridobila vlogo voditeljice. Hitro lahko povlečemo vzporednice z evropskim buržoaznim feminizmom, ki pozablja na razredne razlike in na svoje revne sestre delavke. Ženska je namreč spet bolj svobodna takrat, ko ji pripada večji simbolni status. 

ŽENSKE V KURDSKI REPUBLIKI  

Vsekakor je eden izmed pomembnejših delov feminizma tudi popis ženske zgodovine. Ker so viri o nestrankarskem in lokalnem samoorganiziranju na območju Kurdistana omejeni in zaradi odsotnosti pisnih virov praktično neobstoječi, popis ženskih organiziranj od zdaj naprej sledi kurdskemu nacionalnemu gibanju.  Da bi lahko izbrskali, kašen status so imele ženske znotraj naroda, ki nikoli ni dobil svoje nacionalne države, smo se za sedaj primorane obrniti na bolj institucionalne forme organiziranja. 

Prva formalna ženska organizacija se pojavi v okviru nacionalne kurdske elite v Turčiji leta 1919. Imenovala se je Društvo za podporo kurdskim ženskam, a je bila s strani republikanskega režima brutalno zatrta. Čeprav so se Turkinje v dvajsetih letih prejšnjega stoletja znotraj državnega aparata že organizirale, seveda niso solidarnostno podprle svojih sester kot sester, temveč so pred žensko postavljale turško državo. Ne razred, predvsem narod in nacija sta postali oviri za žensko emancipacijo. 

Druga večja sekcija organiziranih žensk sega v čas nastanka Republike Kurdistan na območju današnjega severozahodnega Irana med letoma 1945 in 1946, ki je bila rezultat kurdske težnje po nacionalni državi. Po drugi svetovni vojni, ko se Sovjeti s severnega dela Irana še niso umaknili, se je na sovjetsko pobudo avtonomije, formirala Republika Kurdistan. V tem času se formira Kurdska demokratska stranka (KDP), ki prevzame vodilno vlogo na tem območju. KDP poleg vzpostavitve kurdskega radia in časopisov spodbuja tudi izobraževanje žensk. Njihova konstitucija zagovarja, da bi ženske morale imeti enake pravice kot moški, KDP pa hkrati vzpostavi tudi žensko sekcijo. 

Ko na območju Irana leta 1946 praznujejo obletnico vzpostavitve Republike Kurdistan, na govorniškem odru prvič nastopijo tudi ženske. To so bile po večini ravnateljice in učiteljice kot predstavnice dekliških šol, ki dekleta spodbujajo k izobraževanju ter poudarjajo pomembnost njihove vloge pri formiranju nacionalne avtonomije. Pozitivnim vzorom navkljub, pa je ženska podrejena nacionalnemu vprašanju. Njihovo organiziranje ima namreč smisel le, če poudarja vlogo ženske znotraj naroda, da se torej nacionalizem kaže kot prvo bojno polje, medtem ko odprava patriarhalnih struktur ni tako pomembna. Avtonomni del je bil z umikom Sovjetov iz območja Irana sicer kmalu poražen, feministične teženje po ženskem organiziranju pa se še naprej ohranjajo v imaginariju kurdskega boja.  

Tukaj bomo naredili vdih. V ozadju slišite glas Nûdem Durak, kurdsko etno pevko, ki je v Turčiji otroke učila kurdske pesmi in pela v kurdskem jeziku. Leta 2015 je zaradi kurdske propagande bila obsojena na deset let zapora. Nadaljevali bomo z Rewşan Çeliker, prav tako kurdsko pevko, a še pred tem si bomo za nekaj minutk privoščili rahel trash intermezzo nemške reparke kurdskega porekla, EBOW.

DELAVSKA STRANKA KURDISTANA

Če so 50. leta za politični boj pomenila rahlo zatišje, so se Kurdska ženska gibanja skupaj z ostalimi organizacijami močneje začela organizirati spet v 60ih in 70ih letih prejšnjega stoletja. Leta 1978 je bila ustanovljena Delavska stranka Kurdistana, ali krajše PKK, ki je sprva temeljila na marksistično-leninistični liniji. Kot smo lahko že slišali, je njen ustanovitelj in idejni vodja Abdullah Öcalan [abdula očalan], njena soustanoviteljica pa je tudi Sakine Cansiz. Slednja v svojem dnevniku My Whole Life Was a Struggle, opisuje, kako je zbežala od doma in poroke, zapustila svojo družino in svoje življenje predala revolucionarnemu gibanju. V Ankari se je priključila političnemu boju, tam spozna tudi Öcalana. Sama v dnevniku večkrat zapiše, da vlogo kurdske ženske vidi predvsem v političnem boju. Sakine Cansiz ali krajše Sara je zaradi aktivizma bila mučena in zaprta v turških zaporih. Umrla je pod strelom pištole leta 2013 v Parizu skupaj še z dvema kurdskima aktivistkama Fidan Doğan in Leylo Söylemez. O življenju Sare lahko izveste tudi v dokumentarnem filmu, ki prav tako nosi naslov My Whole Life Was a Struggle. 

Čeprav je bila PKK ustanovljena v Turčiji, se je kasneje preselila v Damask. Ko je leta 1984 turška vojska okupiral Severni Kurdistan, je PKK stopil v gverilski boj, ki je privabil mnogo mladih Kurdov iz Sirije. Razpad Svojetske zveze je transformiral ideologijo PKK, ki se je želela reorganizirati in najti druge modele organiziranja. Odgovor je našla v demokratičnem konfederalizmu. Leta 1993 je PKK ustanovil tudi žensko vojsko YAJK ( Zveza svobodnih žensk Kurdistana), ki se je organizirala avtonomno. Abdullaha Öcalana so šest let kasneje zaprli in ga v Carigradu obsodili na smrtno kazen, nato pa popustili in sedaj služi dosmrtno kazen v samici na otoku v Marmarskem morju. Od tam piše pamflete in teoretske knjige o organiziranju, med drugimi tudi o feminizmu. 

PROJEKT ROŽAVA

Rožava je območje na severu Sirije, ki je uspela vprašanje nacionalizma pretvoriti v konfederalizem. V Rožavi poleg kurdskega prebivalstva velik del predstavljajo tudi Arabci in Arabke, Sirjakinje, Turkmenke in manjšina armenskega ter čečenskega prebivalstva. Leta 2005 je na tem območju bila ustanovljena tudi Yekitiya Star, konfederacija ženskih gibanj, ki je povezala ženske iz različnih vasi v rožavski regiji. Samoorganizirane ženske so nevarnost videle predvsem v Asadovem režimu. Seveda je to gibanje svojo podlago našlo v prejšnjih ženskih organizacijah, predvsem v Kurdskem ženskem društvu in ženskim gibanjem v Turčiji. Gibanje pa hkrati temelji na idejah demokratičnega konfederalizma, ki zagovarja ekološko, demokratično in feministično družbo, ki bi temeljila na čim bolj neposredni demokraciji. Yekitiya Star je leta 2012 odigrala pomembno vlogo v obrambi pred Asadom in ISIS, po revoluciji pa je pomembna krovna organizacija za pomoč in avtonomno samoorganiziranje žensk v Rožavi. Leta 2016 se je preimenovala v Kongreya Star (Kongres žensk). 

Po revoluciji v Rožavi se skupnosti organizirajo po principu horizontalnih struktur, pomembno dejstvo pa je, da znotraj Rožave ženske igrajo pomembno vlogo v organiziranju. Ženske imajo svoje vasi, svoje sodišče, svoje bojne enote, v krovnih organizacijah pa mora biti njihova prisotnost 40%. Ker je Rožava etnično zelo pluralna, je nacionalno vprašanje posledično manj prisotno. S tega vidika je tudi ukleščenje ženske v nacionalne mite redkejše. Rožavsko skupnost bolj kot ideja nacionalnega boja, zaznamuje ideja skupnostnega sobivanja in vere v demokratični konfederalizem, ki vzame veliko časa, pogovorov, razumevanja in potrpljenja. In pa kulti osebnosti, seveda. V medijih lahko spremljamo vse več ženskih voditeljic, med drugimi je to tudi Asya Abdullah, ena izmed sovoditeljev Stranke demokratične unije ali PYD, ki se je pred leti vzpostavila  v Rožavi. Poleg dokumentarca o Sari je na internetu dostopnih veliko pričevanj ženskih bork, med drugimi tudi v dokumentarec Komandantka Arian. 

Leta 2013 je Abdullah Öcalan napisal vijolično knjižico z naslovom Liberating Life: Woman's Revolution (Osvobajajče življenje: Ženska revolucija), ki se ukvarja z vlogo ženske v kurdski družbi. Na njegovo problematičnost je opozorila že Zala Bezlaj v recenziji dela Revolucija v Rožavi. Patriarhat naj bi po Öcalanu nastopil v času po neolitiku. V neolitiku je po njegovem prepričanju prevladoval matriarhat, ki je temeljil na proizvajanju in dajanju zato, da ohranja življenje, medtem ko nastop patriarhata začne legitimizirati akumulacijo kapitala in lastninjenje. Ženska ni bila napadena kot spol, temveč kot ustanoviteljica in ohraniteljica matriarhata, ki ga je potrebno ponovno obuditi. Po Öcalanu matriarhat izgine z nastopom starešin, šamanov, ki so v plemenski skupnosti želeli uveljaviti svojo moč. Zakaj in kako pride do tega, avtor Osvobajajočega življenja ne razloži, čeprav je očitno, da ekonomsko bazo družbe in ideologijo kratko malo pomeša. Poleg tega Öcalan poziva moške k spremembi, a hkrati pozablja, da lahko tudi ženske v svojem vsakdanjiku patriarhat vseskozi ponotranjamo. Da v nežnosti ni toliko ženskega spola, kolikor je vloge. 

Ko sem nekega v večera v Berlinu odšla na solidarnostno večerjo v enega izmed anarhističnih skvotov, je neka anarhistka na cigareti rekla, da je potrebno uničiti matriarhat. Saj, ko pa je matriarhat samo olepšana pravljica, ki ga izjavlja patriarhat sam. Že dejstvo, da o ženskah piše moški, je sumljivo, da pa o njih piše kot o bistveno bolj etičnih, estetskih in milih bitjih, je - skrajno sumljivo. Poleg tega je sumljivo že vsako iskanje izvora, ki takoj kliče po ženskem bistvu in zvajanju ženske na skrbstveno funkcijo. Vsaka oznaka je določitev, je okleščanje in oklestenje, je dajanje v oklepaj in zavijanje v molčeče pakete. Od ženske samoorganizacije v Rožavi se lahko naučimo predvsem to, da je mogoče živeti skupaj, delovati kot ženska skupnost, ne glede na nacijo, razred ali vero. Morda je kje kiksnilo pri teoriji. Predstavljam si, da ženske vasi, četrtne skupnosti in bojne gverile odpirajo veliko več igre vlog, kot jih lahko kadarkoli zlijemo na papir ali transformiramo v eno radijsko oddajo.

Rožavska revolucija nam nudi pozitivni primer in idejo, da je kljub ciničnemu vsakdanjiku vse mogoče. Vendarle pa se pri analizi ženskega gibanja pojavlja veliko vzporednic in zagat, ki se vlečejo v našo sodobnost in so očitno podobne vsem levičarskim in narodnoosvobodilnim gibanjem v evropski preteklosti. Ženska se nam vedno znova izmika. Seveda je še en njen Repetitio ni uspel zaobjeti.