Že lansko leto smo se lahko ob obisku Mednarodnega festivala kratkega filma Clermont-Ferrand načudili neskončnim vrstam ljudi, ki so se zgrinjali v projekcijske dvorane. Festival je to leto še zrasel in število obiskovalcev se približuje številki 170 tisoč. To pomeni, da gre za drugi največji festival filma v Franciji in za največjega v svetu kratkega filma. Če uradni program festivala zopet ni prepoznal slovenskega kratkega filma, kar gre pripisati tudi na momente vprašljivi festivalski selekciji, pa je ta zato toliko bolj stavil na filmsko tržnico.

Tržnica je ob 30. jubileju še bolj kot kadarkoli prej privabljala filmske profesionalce, teh je bilo preko 3 tisoč, iz festivalskega epicentra v prostore telovadnice preko ceste. Kot v nekakšni majhni olimpijski vasici se je predstavilo več kot trideset držav in različnih organizacij, ki se tako ali drugače ukvarjajo s kratkim filmom. Slovenska stojnica, ki je bila navzoča drugo leto zapovrstjo, je v navezi s Hrvaško ponudila bero filmov iz leta 2014 in tiste, ki bodo končani v letošnjemu letu. V ta namen je filmski center izdal tudi katalog kratkih filmov in pripadajoči DVD. Opaziti je, da zanimanje za slovenske kratke filme narašča, saj so ti na dokaj natančno zarisanem zemljevidu sveta kratkih filmov neodkrit kontinent. Med slovenskimi filmi je upravičeno največ zanimanja pripadlo kratkemu filmu Dominika Menceja – Prespana pomlad, nespornemu zmagovalcu lanskega Festivala slovenskega filma, ki lahko računa na pestro festivalsko življenje.

Po petih dneh mešetarjenja, kolikor traja tržnica, so morali trgovci z redko videnimi dobrinami pospraviti svoje stojnice in se odpraviti domov ali pa naprej v Berlin in na ostale festivale, ki organizirajo take vrste »trgovino«. V tem krutem svetu ni prostora za artistični idealizem, saj je vse odvisno od tega, koliko nacionalni filmski centri investirajo v promocijo svojih filmov in koliko sejemskih dni letno si lahko  privoščijo. V Sloveniji je žal edina tržnica, ki jo poznamo, Plečnikova, in tam ne moremo dobiti filma. Dejstvo je, da filmske tržnice v širši regiji razen v Benetkah ne poznamo. Seveda v podobnem obsegu, kot obstaja v Clermont-Ferrandu, tudi ni mogoča, niti smiselna. Kaj je bilo potrebno, da je filmska tržnica Clermont-Ferrand postavila standard tovrstnim dogodkom in kako jim je to uspelo, sta nam zaupala začetnika te zgodbe Anne Parent in Roger Gonin.