V ponedeljek, 31. julija, se je v Novem mestu otvoril četrti mednarodni festival sodobne fotografije Fotopub. Medtem ko je ime festivala, vsaj fotografom, zagotovo znano, saj letos pravzaprav poteka že sedemnajstič, ga je leta 2014 prevzela mlada ekipa, ki je fokus iz dokumentarne fotografije preusmerila na sodobno. Dobrodošli zatorej v času sodobnosti, četrto leto novega štetja.

Mednarodni festival dokumentarne fotografije Fotopub je prvič potekal že leta 2000 in je bil prvotna domislica LokalPatriota, mladinskega centra v Novem mestu, enega izmed treh zavodov Društva novomeških študentov. Potem ko se je festival z vsakim poletjem bolj uveljavljal, je bil za marsikaterega slovenskega fotografa ključna vstopna točka v sceno, hkrati pa je Novo mesto spremenil v nepogrešljiv romarski cilj fotografske sekte, ki jo Slovenija skrivaj goji nekje na obrobju umetniške likovne scene. Čeprav se je trinajsta edicija festivala ponašala z vedno večjimi imeni in so Portfolio Review opravljali fotografi, ki jih srečujemo na prestižnih mednarodnih fotografskih festivalih, je nekaj šlo narobe. Zalomilo se je pri financah in naenkrat ni bilo več denarja za naslednje leto, kdo ve, kam je odšel. Tako je bila nesrečna trinajsta edicija tudi zadnja, vsaj tako se je zdelo. Pa so se vseeno naslednje leto pojavili drugačni plakati, s še ne videno zunanjo podobo, ki so naznanjali fotopub - z malo začetnico. Gesta, ki sama po sebi kaže upor in je na letošnji podobi festivala ni več zaznati, je bila v resnici simptom prevzema in apropriacije festivala s strani mlajše generacije, ki si je želela sodobnosti in jo je s spremembo tipa festivala tudi najavila.

Podrobnejše zgodbe o nastanku ter tragičnem zaključku prvih trinajstih let festivala zaradi pomanjkljivo zapisanih informacij ter neobstoječega arhiva starega Fotopuba na spletu žal ne moremo podati, vzpodbujamo pa poslušalce, da lastno radovednost potešijo kar sami ob naslednjem obisku Novega mesta s kakšnim lokalnim patriotom, saj govoric in resnic ni malo. Nam je o spremembi organizacije in razlogih zanjo povedal iniciator novega fotopuba, še zdajšnji vodja festivala in njegov prvi medijski obraz, Novomeščan Dušan Josip Smodej:

*Izjava

Od prenove festivala, ki je obdržal le ime svojega predhodnika, teče četrto leto. Fotografije ne postavlja več v vlogo Cartier-Bressonovske dokumentacije trenutka, temveč jo kot nujno želi povezati s sodobno umetnostjo in biti del nje. Fotograf je umetnik in fotografija je le medij, pravzaprav eden izmed medijev, ki se jih sodobni umetnik poslužuje. Morda se je fotografiji končno uspelo prebiti v krog neke višje umetnosti, ki jo je vztrajno zavračala že od njenih nastankov. Žal se o njeni vlogi začnemo spraševati prav ob konstantnem poudarjanju, da fotografija resnično je sodobna umetnost, in že samo preizpraševanje njene morda zunanje pozicije, jo postavi prav tja. Vsekakor se moramo zavedati dejstva, da danes fotografirajo že vsi in da počasi ni več relevantno, kdo je fotografijo naredil, temveč kdo je na njej ali kdo je ustvaril tisto, kar je dokumentirano. Oseba za fotoaparatom je vse manj pomembna, sodobni fotografi pa stojijo pred objektivom ali pa tja postavljajo svoje stvaritve. Sodobni umetnik sporočilo, ki želi naslavljati velike in pomembne človeške tematike ali pa se iz takšne želje norčuje, vse večkrat podaja preko fotografije, te najbolj relevantne reprodukcije realnosti zadnjih stotih let. Tako sama fotografija še vedno ostane stvar dokumentacije, vse bolj pogosto kar umetnikovega ega. To je odlično prikazala umetniška dvojica Veli&Amos, ko je festival otvorila s skokom s padalom na travnik, kjer sta jo čakala konja, ki sta za sabo vlekla maloprej podrto drevo. Po pristanku sta člana dvojca čudeči se množici razložila smoter njune akcije.

*Izjava

Njun projekt še dodatno obrazloži Amos.

*Izjava

Ko sta med dolenjskimi grički odgalopirala naprej proti Antarktiki, ju je gruča kakšnih štiridesetih mladih urbanih ljudi pospremila z bučnim aplavzom. Ko pa se je kamera ugasnila in sta reševalca kitov prispela nazaj, so domačini pričeli pripravljati konja za prevoz nazaj tja, od koder sta prišla, vodja festivala pa se je gugal na veji podrtega drevesa in v kamere slovenskih medijev razlagal, da fanta pač resnično rešujeta kite, o tem snemata dokumentarec in da jima je Fotopub pri tem plemenitem cilju velikodušno pomagal, pri čemer pa se ni pustil zmotiti, ko so od njega želeli »resnico« in bolj racionalno razlago.

Če je Smodej stari Fotopub v prejšnji izjavi označil kot nekaj dolgočasnega, je novi ekipi zagotovo uspelo prav nasprotno. Razstavo, ki te pričaka na dnu bazena lokalne osnovne šole in se moraš zato, da si jo ogledaš, potopiti v klorirano vodo, težko označiš kot dolgočasno. Francoski duo Forlane 6 Studio pravi, da s podvodno instalacijo »Soft Denial« nagovarja okoljske probleme, o katerih se pogovarjamo za kuhinjsko mizo, medtem ko odvijamo hrano iz plastike, ki bo najverjetneje enkrat v prihodnosti zadušila kakšnega pingvina. Dejstvo, da tak prežvečen koncept žvečiš pod vodo, posamezniku zagotovo da nove razsežnosti, zanimivo pa je tudi dejstvo, da na dveh otvoritvenih dogodkih festivala sodobne fotografije ni bilo razstavljene niti ene dejanske fotke!

Kaj torej postaja vloga fotografije v sodobni umetnosti in kako to, da ima tako tesno povezavo s preoblikovanjem prostora ter performansom? Vez med instalacijami ter sodobnim fotografom komentira švicarski umetnik Taiyo Onorato, ki je z Nicom Krebsom del še enega umetniškega dua. Ta se je konec junija predstavil z razstavo, ki je dejansko razstavljala fotografije in je potekala v okviru Fotopub appetizerja. Z razvojem njunega dela razloži, na kaj se je medij fotografije opiral na začetku drugega tisočletja in kako se takrat mlajša generacija v novih pristopih ni zares našla.

*Izjava

Fotografije Onorata in Krebsa so črno-beli odtisi naključnega realnega, ki v sebi nosijo nekakšen občutek bizarnosti in dezorientirajo gledalčev čas in prostor. Njuno delo ne nastaja v studiu, temveč na poti, med premikanjem in hitrim menjavanjem vizualnih pokrajin ter vtisov. Njun način produkcije naslavlja mitično potovanje v neznano eksotiko, najraje seveda vzhodno, ki pa je ne predstavita vzorno, temveč s surrealističnim pristopom zavajata in hkrati razkrivata nekaj ne zares imenljivega. O tem, zakaj je fotografija primeren umetniški medij na potovanju, ponovno Onorato.

*Izjava

Razstava švicarskega dua On the Other Hand je bila, kot že omenjeno, del programa festivala, ki se imenuje Fotopub Appetizer. Več o tem pove Smodej:

*Izjava

Lokacija letošnjega Appetizerja je bila zapuščena bencinska črpalka na Tivolski ulici v Ljubljani. O njej ponovno Smodej:

*Izjava

Izbor nenavadnih lokacij ter razstavljanje v zapuščenih prostorih je poleg preizpraševanja sodobne fotografije ter mladih avtorjev še eden izmed konceptov, ki zaznamuje novi Fotopub. Izstop iz galerijskega prostora je pomemben faktor, ki nakazuje na težnjo mlajše generacije, kateri so galerijski prostori do neke nedoločene točke uveljavljenosti nedosegljivi, pa bi vseeno želeli s svojimi idejami prodreti v javnost. Ekipa Fotopuba pravi, da njim in umetnikom zapuščeni prostori ponudijo veliko več inspiracije kot prostor bele kocke, hkrati pa se med pripravljanjem in urejanjem prostora ljudje med seboj povežejo in delujejo v skladu z okolico, se ji prilagajo in izkoriščajo njene nepravilne robove, poškodovane stene ali razbita okna. Koncept zapuščenih prostorov je pravzaprav nekaj, kar je bližje sceni ulične umetnosti, vendar pa se Fotopub poigrava z njim v institucionaliziranem kontekstu, kar ustvari hibrid dveh scen, ki sta drugače medsebojno velikokrat popolnoma ločeni in delujeta vzporedno.

Na skrajni meji izven galerijskega prostora se giblje umetnik Danilo Milovanović, ki je svojo samostojno razstavo v celoti postavil v javnem prostoru. Tako lahko na sprehodu po Novem mestu opazimo drevesa, neusmiljeno posajena pred reklamne panoje, zastirajoč pogled na najnovejše promocije telefonskih operaterjev, drevo hruške, na katerem so sadeži polepljeni z okroglimi reklamnimi etiketami, preden padejo na tla, ter fontano na glavnem trgu, katere vsa voda je ujeta v odpadne plastenke vode. Ker poleg intervencij ni belega papirja z imenom ter razlago konteksta, se zdi, da je lokalno okolje dejanja dojemalo kot gizdalinstvo, spet drugi pa so modro prikimavali antikonzumerističnim idejam, ki so jih v subtilni obliki zaznali za takšnimi urbanimi posegi. S takšnimi minimalnimi gestami so naslovljene velike teme, za katere ne potrebuješ podvodnih očal, da jih razbereš. Kako vidi lastno ustvarjanje, je Milovanović razložil na eni izmed fotopubovskih večernih predstavitvah umetnikov.

*Izjava

Milovanović je del festivala sodobne fotografije, ker medij uporablja za dokumentacijo svojih performativnih javnih intervencij. Nekatera dela zastavi tako, da delujejo šele skozi omejitve medija, kot sta na primer kadriranje ali strnjeno povzemanje učinkovanja časa. Hkrati mu takšna uporaba omogoča prestop z ulice v institucionaliziran galerijski kontekst, saj mora tudi sam sčasoma postati produkt, če želi preživeti v svetu umetnosti.

Galerija potrebuje dokaz o obstoju, kakršenkoli že ta je. Mesto ultimativnega dokaza že več kot stoletje zavzema fotografija. Z načini, kako esenco fotografije izraziti drugače ali kako medij konceptualno spreobrniti, so se ukvarjali na eni izmed skupinskih razstav umetnikov, katerih prvotni medij ni fotografija. Na sledečem posnetku arhitekt Ghaith Abi Ghanem razloži, kako sta se s soustvarjalcem Jadeom Melkijem lotila tega projekta, koncept pa na koncu povzame kuratorica razstave Rachel Dedman.

*Izjava

Omenjena skupinska razstava je kuratorja za razliko od večine drugih razstav imela. Priljubljena tema Fotopuba je namreč ravno fenomen kuratorstva. S to vlogo, ki se zdi v sodobnem umetniškem sistemu nepogrešljiva, zaradi mrežne strukture festivala ekipa, ki jo sestavljajo skorajda sami umetniki, eksperimentira. Včasih jo popolnoma izbriše iz konteksta in spet drugič poudari kot nepogrešljivo. Odsotnost kuratorja izhaja iz čisto prve skupinske nekurirane razstave novega Fotopuba osmih umetnikov, ki so bili hkrati organizatorji festivala. Proces razmišljanja o vlogi kuratorja obrazloži Smodej.

*Izjava

Čeprav je bil v okviru festivala organiziran vsakodnevni avtobusni prevoz iz Ljubljane do Novega mesta, je število obiskovalcev v primerjavi s številom umetnikov ter prostovoljcev zaenkrat še precej majhno. Vendar ekipa pravi, da jim je tako všeč in da imajo radi skorajda družinsko atmosfero, ki se vzpostavi prek skupinskega postavljanja razstav pred samim začetkom festivala, in da nimajo tendenc po širitvi programa ter števila umetnikov. Morda je ruralno okolje krivo za to, da Fotopub še vedno spominja na romarsko stičišče, le generacije so se izgleda zamenjale. Težko je vstopiti v takšno umetniško kolonijo za dalj časa, če nimaš vstopne točke nekoga, ki ga poznaš, in vprašljiv je očiten poudarek na zunanji promociji festivala, predvsem po socialnih omrežjih, v diskrepanci z nedostopnostjo, ki jo obiskovalec lahko dobi na samih dogodkih. Da pa želijo festival ohraniti mlad in sodoben, priča Smodejeva izjava, ki nakazuje, da si ne bo dopustil, da se s festivalom postara, ampak ga bo pravočasno zapustil mlajšim in sodobnejšim nadobudnežem.

*Izjava

Fotopubovala je Urška Savič.