Lazarji, otroci in lulanje
Drage poslušalke, dragi poslušalci, pozdravljeni v večernem RKHV intervjuju. Današnjega gosta Mathieuja Georisa smo pocukali za rokav po projekciji njegovega filma, Kilometri pešačenja, ki se je odvrtel v sklopu Mladi talenti letošnjega festivala animiranega filma Animateka. Njegov film se nas je v sicer sijajnem petkovem sklopu Mladi talenti daleč najbolj dotaknil, usodno pa nas je prepričala avtorjeva sproščena drža med pogovorom. Mladi belgijski avtor je s Kilometri pešačenja sicer že zaplul po mednarodnih vodah in bil tudi nagrajen.
Georisov kratki film je prisrčna desetminutna pripoved o fantu, ki pri tabornikih naleti na misterioznega lazarja. Usodi njunih podob z migetajočimi stranicami se prepletata na prelivajočem se ozadju zelenega poletnega gozda, katerega krošnje tu in tam neizprosno prebadajo sončni žarki, kakršne pomnimo le iz let brezskrbnega otroštva. Prelivajočo se zasanjanost podob je Georis ustvarjal prvič s tehniko slikanja na steklo - ki je časovno sicer izjemno potratna - ter drugič s stalnim migetanjem stranic likov, ki se že tako ne morejo pohvaliti s kakimi pretirano določljivimi obraznimi potezami.
Kmetija, o kateri govori Georis, je cilj pohoda naših tabornikov. Tja se odpravijo po tem, ko protagonist pri igri ob potoku spozna lazarja, s katerim se v gozdu igrata in ki mu ob njegovem odhodu začne na naše začudenje prav po polžje slediti. Tako gozd kot pot in kasneje farmo definirajo enobarvne sheme, ki detajle in obrise predmetov ustvarjajo z različnimi bodisi svetlejšimi bodisi temnejšimi odtenki in debelimi, vidnimi potezami čopiča. Pri tem izstopa prizor hoje na kmetijo, kjer v kontrastu z ostalimi prevladuje prežgano bela barva.
Ko skupina mladih tabornikov prispe do svojega prenočišča, se zbašejo v spalne vreče in poniknejo v spanec. Sledi nočni prizor, ki se začne s sumljivim močenjem protagonistove spalne vreče, nakar se slednja še bolj sumljivo odplazi z njega, kot bi jo vlekla neka žival. Naš tabornik kot zgleden raziskovalec divjine vzame svojo navijalno ročno svetilko in se odpravi raziskovat. V črnini noči vidimo le sporadične izbruhe njegove navijalne svetilke, ki s snopi belih žarkov osvetljuje prostor in fantovo silhueto. Ta na koncu sicer najde spalno vrečo, ki pa oživi in se plazi naokoli, kot bi bilo nekaj v njej. Noč se konča z rezom na jutro, ko fant obesi mokro spalno vrečo, iz katere nato pade nekaj kapljic in lazar. Prav animiranje nočnih dogodivščin je bilo, pravi Georis, tudi najtežje.
Vrhunec napetosti v filmu nastopi, ko protagonista pri ne-uriniranju zmoti prebujajoči se taborniški kolega, ki opazi njegovo mokro spalko in lazarja pod njo. Ob tem se na našo grozo fant v zajčjih skokih zapodi proti prikupnemu lazarčku, da bi ga speštal. Ob tem našega protagonista popade pritisk tisočih sonc in iz njega privre vroč curek, ki bi mu ga zavidali še najmogočnejši islandski gejzirji. Sledi resnosti momenta primerna intenzivna montaža, ki hitro preklaplja med vsemi udeleženci.
Georis je film z izjemo zvoka ustvaril popolnoma sam, na kar je deloma vplivala tudi situacija s korono. V devetih mesecih je tako poslikal nekaj več kot tisoč steklenih plošč - vsako za en delček premika na primer lazarja, ki mu je sicer zelo pri srcu kot žival. Georis pravi, da ne razume, zakaj ima konformistična večina raje polže kot lazarje.
Kilometri pešačenja z vsemi svojimi elementi, ki jih mojstrsko prepleta, ustvarja prijetno in toplo izkušnjo, ki nas - če že ne drugega - spomni na občutke brezskrbnega otroštva.
I think there is a lot of inspiration …
Kaj pa vse skupaj navsezadnje pomeni? Poskusi alegoričnih interpretacij otroških animiranih filmov niso nič novega in ne moremo si pomagati, da bi tega ne poskušali. Nenazadnje niso vedno povsem zmotne. A vendar - kako avtor sam gleda na smoter filma?
(Piss)al je Lenart
Dodaj komentar
Komentiraj