Londonska plesna leta Ksenije Hribar

Kulturna ali glasbena novica
22. 9. 2021 - 18.00

Pred slabim letom dni je pri Zavodu Maska izšla knjiga o Londonskih plesnih letih Ksenije Hribar, ene najpomembnejših slovenskih plesalk in koreografinj ter ustanoviteljice Plesnega teatra Ljubljana. Ksenija, Xenia, kot je to delno biografijo poimenoval njen avtor Rok Vevar, je knjiga, ki nam poleg globokega uvida v osebno zgodbo plesalke ponuja tudi vpogled v glavne tokove evropske sodobnoplesne scene od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ta dvojni vpogled, ki med vrsticami riše trodimenzionalno sliko, pa je vse prej kot naključje, saj je rojstvo Ksenijine plesne umetnosti skorajda popolnoma sovpadalo z rojstvom evropskega sodobnega plesa. Sodobni ples in Ksenija sta se drug v drugem zrcalila ter drug drugega vzgibavala in bogatila.

Čeprav v današnjem intervjuju z Rokom Vevarjem ne bomo imeli priložnosti nasloviti vsega, kar je zapisano na slabih dvesto petdesetih straneh knjige, pa bomo poskušali nasloviti vsaj drobec zapisanega. Pogovarjali se bomo o Ksenijinih plesnih letih v Londonu, kjer je študirala na prvi večji evropski šoli za sodobni ples, o turneji njene londonske plesne kompanije po Jugoslaviji, na kateri je poleg plesnega izkazala tudi izjemen organizacijski talent, pa tudi o prigodah in nezgodah, ki so jo naposled pripeljale nazaj v Slovenijo, kjer je leta 1985 ustanovila Plesni teater Ljubljana.

Ksenija Hribar, rojena leta 1938 v Ljubljani, je leta 1956 zaključila srednjo šolo baleta, kamor so jo vpisali starši, ker – kot se je nekje šaljivo spominjala – »je bila neznosen otrok«. Istega leta je začela nastopati kot baletna zboristka v ljubljanski Operi, kjer sta jo skozi prve baletne nastope vodila koreografa Pino in Pia Mlakar, ki sta slovela po svoji delovni vnemi in talentu za režiranje večjih skupin plesalcev. Čeprav ju je Ksenija občudovala, se je po dveh letih nastopanja v ljubljanski Operi začela strašno dolgočasiti. V poznih petdesetih letih ji je pisatelj Vitomil Zupan v prostorih bivšega Šumija – ki je bil v tistih časih pritličje Ksenijine domače hiše! – predstavil Williama Howardsa Woodsa, v Londonu živečega novinarja in pisatelja. Woods ji je ponudil, naj pride k njegovi družini za au pair, v Londonu pa ji je pomagal poiskati eno največjih baletnih šol tistega časa, šolo Marie Rambert. Tam je Ksenija leta 1960 šest mesecev obiskovala baletne ure, katerih plačilo ji je baletna mojstrica oprostila. Več o Ksenijinem šolanju pri Marie Rambert nam pove Vevar.

Rok Vevar: Šola Marie Rambert Kseniji vzbudi...

Ko se je Ksenija konec leta 1960 vrnila v Ljubljano, jo je čakalo presenečenje – ljubljanski balet je imel novega šefa. Vodstvo Henrika Neubauerja, ki je zamenjal Pio in Pina Mlakarja na čelu ansambla, je bilo Kseniji vse prej kot pogodu. Leta 1964 je za revijo Naši razgledi napisala kritiko, v kateri je ostro okrcala Neubauerjevo vodstvo in izpostavila togo institucionalno strukturo, zaradi katere je po njeni oceni način dela postajal vedno bolj mehaničen in brez smisla za svojo resnično vsebino. Dve leti po nesrečni zamenjavi vodstva si je Ksenija v ljubljanski Operi ogledala dokumentarni film Plesalčev svet, v katerem ameriška plesna mojstrica Martha Graham prikazuje diametralno nasproten način dela. Ksenija nekje zapiše, da je imela od takrat ponavljajoče se sanje – bila je v Londonu v najemniški sobi in ni imela denarja niti za najemnino. Vendar je bila popolnoma srečna – vedela je, da je vse »čudovito prav«.

Rok Vevar: Martha Graham je svojo plesno tehniko vzpostavila...

Kseniji so se slabo leto po tem, ko je v Naših razgledih objavila kritiko ljubljanske baletne ustanove, uresničile sanje. V njeno življenje je vstopil nenavaden lik po imenu G. B. Wilson, ki ga Vevar imenuje za »tipični proizvod nove britanske baletne kulture«. Wilson, ki ga je Ksenija spoznala že v času svojega prvega obiska v Londonu, se je desetletja vozil po Evropi, si ogledoval baletne predstave in ob sebi ali v svojem Land Roverju fotografiral največje baletne zvezde. Aprila 1965 se je po obisku gostovanja londonskega festivala v Gradcu odpeljal do Ksenijine družinske hiše na Krko, kjer je Kseniji povedal, da njegov prijatelj Robin Howard v Londonu odpira plesno šolo, v kateri bodo vadili po načelih Marthe Graham. »Prideš?« jo je vprašal. 

Lahko si predstavljamo, da se Ksenija pri odgovoru na to vprašanje ni obotavljala. Mesec kasneje, torej maja 1965, je bila že v Londonu, kjer je začela s prvimi plesnimi treningi - klasi - v London Contemporary Dance Group. Leta 1966 je mesto umetniškega vodje te skupine prevzel ameriški plesalec Robert Cohan, pod čigar vodstvom so se plesalci London Contemporary Dance Group leta 1967 prvič predstavili širši britanski javnosti. Po uspešni prvi predstavitvi so do leta 1972 na različnih lokacijah po Londonu predstavili še kopico drugih koreografij, ki nam jih natančneje opiše Vevar.

Rok Vevar: Robert Cohan se odloči...

Že ob koncu leta 1969 je Robinu Howardu postalo jasno, da plesna šola svojega dela ne bo mogla nadaljevati v nedogled, če ne bo dejavno širila svojega občinstva. Dobri dve leti po tem, ko se je predstavila širši britanski javnosti, je šola – da se je lahko ohranila – začela delovati po novih načelih. Plesalci, ki so prej izvajali klase pod budnim očesom ameriških koreografov iz studia Marthe Graham, so bili sedaj primorani tudi sami postati koreografi. Poleg tega je Howard začel snovati načrte za prvo mednarodno turnejo svoje plesne skupine. Zavedal se je, da bo organizacija takšne turneje težavna, saj so po Evropi že potovale ameriške plesne skupine, ki so za razliko od britanskih uživale močno finančno podporo državnega oziroma zveznega sklada za kulturne dejavnosti. Leta 1969 se je začel Howard pogajati za nastope po Jugoslaviji in vzhodni Evropi, kjer večina ljudi še ni bila tako zelo seznanjena s sodobnim plesom, poleg tega pa je ocenil, da bodo tam stroški nastopanja najnižji. Medtem ko je Ksenija vadila kar sedem novih koreografij, je Howardu priskočila na pomoč tudi pri organizaciji turneje po Jugoslaviji.

Rok Vevar: Po precej napornem delu...

Od obiska London Contemporary Dance Group v Jugoslaviji pa so veliko odnesli tudi domači gledališki in plesni kritiki.

Rok Vevar: Zanimivo je brat kritike iz te jugoslovanske turneje...

Po vrnitvi z jugoslovanske turneje, na kateri se je izkazala s svojimi plesnimi in organizacijskimi sposobnostmi, je Ksenija tako med svojimi kolegi kot tudi pri Robinu Howardu začela uživati vse večji ugled. Leta 1972 je ustvarila svoji prvi koreografiji, imenovani Neki sen in Tree0. Čeprav nam Vevar pove, da bi »Kseniji tudi kasneje v PTL-ju težko pripisali koreografsko radikalnost«, pa so jo v tistem času, tako kot tudi mnoge druge koreografe, začeli navduševati novi, bolj eksperimentalni in formalistični pristopi, ki jih danes uvrščamo pod skupno ime »plesni postmodernizem«.

Rok Vevar: Njene koreografije na nek način...

Ksenija je že leta 1971, torej leto pred nastankom koreografij Neki sen in Tree0, v pismih svoji družini nakazala, da se s sodobnim plesom ne bo mogla več dolgo ukvarjati. Zaradi večletnega intenzivnega dela v London Contemporary Dance Group je utrpela številne poškodbe, poleg tega pa so jo začeli izčrpavati osebni odnosi v skupini. Kmalu po vrnitvi s plesne turneje po Južni Ameriki in nastopu v londonski premieri Cohanove koreografije Maša se je Ksenija leta 1973 poslovila od londonskega ansambla in se vrnila v Ljubljano. A tam se ni več počutila doma. Leto 1973 je za Ksenijo zaznamovala izrazita razpetost med Ljubljano in Londonom. Naposled se je zaradi neprijetnega naključja odločila za vrnitev v London, kjer je leta 1974 končno pričela tudi svojo akademsko pot, za katero je prvič izkazala zanimanje že desetletje prej, ko ji je načrte za študij literarne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti prekrižalo Wilsonovo povabilo v London.

Rok Vevar: V predstavi Ravni - impresije na temo junaškega epa...

Ksenija se v članku Moja angleška leta, ki ga je leta 1980 napisala za gledališki list SNG Maribor, spominja svojih londonskih plesnih let. »Ko takole premišljujem nazaj, vidim cele pokrajine bleščečih se tal, ki odsevajo od ogledala v studiu, ali pa od luči na odru. Skozi te pokrajine se čudovito premikajo prikazni mojih nekdanjih kolegov, presvetljena, abstraktna telesa. Skozi ta telesa se počasi začenja kristalizirati misel, oblike dobivajo smisel, prikažejo se koščki plesov.« Vevar na to doda, da si lahko predstavljamo, kako Ksenijo v tem času obide slutnja, da bi se morda dalo v Ljubljani ponoviti britansko sodobnoplesno zgodbo. Vznik ljubljanske sodobnoplesne scene je tesno povezan z nadaljnjo zgodbo Ksenije Hribar, ki je danes še ne bomo spoznali. Zaenkrat se skriva v neodprtih pismih in neizpričanih zgodbah, ki bodo verjetno vzniknile kot odgovori na odprta pisma. To se bo najbrž zgodilo kmalu, saj ima Vevar v prihodnjih letih namen izdati drugi del Ksenijine zgodbe, v katerem se bo posvetil Ksenijinim ljubljanskim plesnim letom.

 

Pisal je Jaka.

 

Naslovna fotografija je vzeta iz knjige Ksenija, Xenia (Zavod maska, 2020). Foto: Anthony Crickmay. 

Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.