Od skupnega do WTF-jev
V nedeljo so se v Kinu Šiška zbrale umetnice, aktivisti, programerke, raziskovalci in vsesplošni piflarji. Privabila jih je konferenca Od skupnega do NFT-jev, ki jo je v okviru programa Taktike in prakse organizirala Aksioma. Naslov konference se nanaša na nekdanje skupno in prosto dostopanje do digitalnih objektov, ki jih je mogoče s pomočjo informacijskih tehnologij reproducirati in deliti v neskončnost. Pojem skupnega se v kontekstu ideoloških gibanj iz časov, ko je bil internet še obljuba o decentralizirani utopiji, lahko nanaša tudi na odprtokodno programsko opremo, na prosti dostop do informacij ter na brezplačno dostopanje do digitalnih medijskih vsebin in tako naprej. Razlago procesov, ki so nas pripeljali od skupnega do milijone vrednih tokenov, s katerimi se dostopa do digitalne kopije nečesa, kar se da zastonj reproducirati v neskončnost, pa prepuščamo enemu izmed predavateljev na konferenci, švicarskemu medijskemu teoretiku Felixu Stalderju.
Podoben ekonomski proces pripisovanja napihnjene vrednosti nečemu, kar je sicer mogoče preprosto reproducirati, se je, pravi Stalder, zgodil v razvoju umetniške fotografije. Ko je fotografija začela postajati zanimiva kot kategorija umetnosti, torej, kot nekaj, kar se da komodificirati, obešati v galerije, prodajati po visokih cenah, vanjo investirati in se po možnosti še izogniti kakšnemu davku ali dvema, je bilo treba najti način za ustvarjanje redkosti tam, kjer je ni.
Kako torej prepričati nekoga, da plača milijone te ali one valute za pozitiv fotografije, kakršnega si lahko za simbolično ceno lasti tudi kdorkoli drug? Recept je v arbitrarno določeni omejitvi in trdni veri v kapitalizem. Arbitrarno določena omejitev je na primer oštevilčena in s podpisom avtorja začinjena serija prvih desetih printov fotografije. Vsi ostali printi pa ‒ se iz nekega razloga vsi strinjamo ‒ niso več originali, ampak kopije. Namišljen original je vreden deset milijonov, because I said so.
Po enakem principu smo lahko nekaj desetletij kasneje s tehnologijo NFT-jev ustvarili nekakšno prestižno posesivnost nad digitalno podobo. Na poenostavljenem primeru: oba lahko dostopava do enakega zaporedja ničel in enk, prevedenih v podobo na zaslonu. Toda jaz si podobo lastim, ti pa jo pač samo imaš. Dokaz, da si jo legitimno lastim in z njo lahko trgujem, je moj unikatni token, s katerim na primer dostopam do podobe. Medtem ko lahko na primer Bitcoin zamenjam za drug Bitcoin, ki je pač tudi vreden en Bitcoin, je vsak NFT edinstven, zato se tudi imenuje non-fungible token. Kot da bi imela unikatno Pokemon ali Yu-gi-oh karto, ker bi obstajala samo ena originalna na svetu. Drugi imajo lahko tiste fejk karte, ki izgledajo enako kot tvoja in imajo isto funkcijo v igri, ko se z njimi ljubiteljsko igrajo, ampak ti veš, da je tvoja originalna, ker se da to nekako dokazati s tistim srebrnim kvadratkom. Lastništvo nad tokenom pa je neomajno verificirano v decentraliziranem blockchainu. Samo ti imaš original, četudi se ostali igrajo z nečim, kar je materialno identično.
Blockchain načeloma ne more delovati drugače kot decentralizirano. Vseeno pa smo pri mnogih kriptovalutah, kakršna je Bitcoin, z rastjo kompleksnosti blockchaina, ki zahteva čedalje več računalniške moči, lahko opazili kopičenje rudarjenja in potrjevanja transakcij v večjih podatkovnih centrih, bolj povezanih s kapitalom in nacionalnimi državami. O kakšni decentralizaciji lahko govorimo pri blockchainih, smo vprašali Stalderja.
Ali je posedovanje digitalnih podob z NFT-jem svojevrstni neoliberalni absurd, ustvarjen predvsem za dobičke redkih? Malokateri udeleženec konference bi nasprotoval tej trditvi. Vseeno pa je nekdo iz občinstva v odzivu na govor Vuka Ćosića o tem, kako so NFT-ji pač res bullshit, izpostavil, da je enačenje vse NFT tehnologije s specializiranim trgom digitalnih podob vseeno precej boomersko. Non-fungible token je paketek unikatnih informacij, ki se ga da uporabiti na številne načine, lastninjenje digitalnih podob pa je le eden med njimi. Je Stalder glede drugih načinov uporabe optimističen?
Popolnoma drugačno plat rabe NFT-jev, kot smo je vajeni z naslovnic in kritik, pa je na konferenci predstavila tajvanska politična umetnica in raziskovalka Lee Tzu-Tung. Umetnica NFT-je uporablja v svoji umetniško-aktivistični praksi, v njih pa vidi tudi potenciale za decentralizirano komunikacijo in delovanje v državah z avtoritarnimi režimi. Več je povedala v pogovoru za RŠ, za katerega je slišala, še preden sem ji začela težiti na konferenci!
Poslavljamo se s pozivom k razmisleku o revolucionarnejših in navsezadnje tudi neskončno bolj smiselnih uporabah tehnologij, ki so marsikomu med nami že dostopne … In s komplimenti za glasbeno redakcijo, ki jih pošilja Lee Tzu-Tung.
O wtf-jih nft-jev je poizvedovala Neja.
Dodaj komentar
Komentiraj