Razčlovečeni svet Norberta Pfaffenbichlerja

Okrogla miza, intervju ali pogovor
3. 5. 2022 - 18.00

Norbertom Pfaffenbichlerjem smo se pogovarjali o njegovem novem filmu 2551.01. Vse ljubitelje eksperimentov in grozljivk (tako kot tudi ostale obiskovalce članka) toplo vabimo, da si prispevek poslušajo!

Avtor fotograije: Domen Pal

________________________________________________________________________

Z Norbertom Pfaffenbichlerjem sva se v soboto, triindvajsetega aprila, usedla na pločnik parkirišča za Slovensko kinoteko, da bi se pogovorila o njegovem eksperimentalnem filmu 2551.01, ki ga je festival žanrskega filma Kurja polt vrtel le nekaj dni prej. Kdor koli že upravlja to parkirišče, očitno mu ni nikoli prišlo na misel, da bi ga napravil intervjujem prijazno. Tako sva sedela v poltemi, ki jo je predrl le plamen vžigalnika. Zdaj štiriinpetdesetletni Avstrijec mi zaupa, da se je v mladosti aktivno udejstvoval na pank sceni, ki pa nekako še vedno najde svojo pot v njegove filme. Preden se intervju zares začne, se nasmejiva ob šali, da je ta pločniški pogovor ob fajrcajgu najbrž eden bolj pankovsko izvedenih intervjujev v okolišu Slovenske kinoteke.  

Okaj, now we’re recording … 

2551.01 je distribuiral Sixpack film. Avstrijski distributer eksperimentalnih filmov in videoarta, ki se je v Ljubljani izkazal že lani, ko je za festival eksperimentalnega filma V-F-X – ta letos prihaja že konec maja – pripravil kuriran program del svojih umetnikov. Lahko bi rekli, da je Norbertov film lanskemu programu podoben v svojem poskusu odmika od vsega klasičnega, vendar je to za eksperimentalni film značilno tako ali tako. Pomembno je, kako se film loti tega lomljenja tradicije in iskanja novih načinov ter kaj ti »novi načini« pravzaprav povedo. 

Pri Norbertovem filmu lahko izpostavimo dve glavni prepletajoči se sredstvi. Prvo so groteskne maske vseh oblik – v podzemnem svetu filma ni niti enega lika, ki ne bil stalno zamaskiran. Ta filmski svet pa se sicer deli na klavstrofobične umazane kanalizacije in cevi – torej prostore običajnih prebivalcev – ter sterilne, a prav tako podzemne prostore sistema, v katerem povprečneže, ki jih uniformiranim vršilcem oblasti uspe ujeti, brutalno razčetverjajo, jih mučijo in jim iiztikajo oči, skratka, počnejo vse najslabše. V kanalizacijah povprečnežev tako namesto obrazov vidimo na primer izmaličeno antropomorfizirane živali, srhljive klovne, sci-fi propalice prihodnosti z razjedenimi obrazi in maske starogrškega gledališča. V sterilnih celicah sistema pa medtem gledamo belo uniformirane postave z belimi maskami, ki ne izražajo ničesar oziroma izražajo ravno to – nič. Brezdušje. 

So i’m very … 

Norbertov film pa bolj kot filmski zgodovini fakiča kaže filmu samemu, kar počne s postmodernističnim izrekanjem /sejnivažn/. Ta »sej ni wažn« sentiment poudari vsakič, ko namenoma lomi gledalčevo imerzijo. Recimo ko vnese konvencijo iz stare neme komedije. Za vogalom na primer nekdo čaka s karikiranim kladivom, da bi nekoga drugega mahnil po betici. Ko se ta zlovešči načrt seveda obrne proti hudodelcu, nam film zavrti laugh-track, ki skupaj s sicer zelo nasilno naracijo filmskega jezika učinkuje izjemno groteskno in nelagodno. Hkrati pa poudarja, da je to, kar gledamo, zgolj film. Kot izrek brezbrižnega obupa – avtor je 2551.01 namreč ustvarjal okrog deset let. Uspelo mu je postaviti prepričljiv, zanimiv in dodelan svet, ki groteskno karikira življenje v sodobnem zahodnem neoliberalizmu, zgolj zato, da bi v takšnih momentih negiral samega sebe in samemu sebi rekel: »Sej je vseen.« 

What do you think … 

Ampak v bistvu ni vseen’. Če bi bilo zares vseen’, film sploh ne bi nastal in s tem, dragi poslušalci in poslušalke, pridemo v zanko absurda. Potemtakem tega treš postmodernizma ne moremo zares zajemati z žlico nihilistične vdaje v usodo, temveč je boljše vprašanje, ali ni kritika sistema s filmom, ki se jemlje »resno« – torej zahteva večmilijonsko produkcijo – že ena velika ironična čez gobec sama po sebi. In ravno v tem je lepota eksperimentalnega filma – svojo poanto lahko izraža z vsemi svojimi strukturnimi elementi, brez skrbi za profit in razumevanje. V tem primeru film zavestno opusti resnost, dela se norca iz večjih, dražjih produkcij in vzpostavi določeno treš vzdušje. Končni produkt je torej groteskna kritika sistema, ki ne igra po njegovih »pravilih« – po pravilih po navadi zelo dragega konvencionalnega filma, od katerega odstopa že s svojo formo. 

Pa vendar – kritike ljubega zahodnega neoliberalnega vzdušja nam ni treba iskati globoko v dolgoveznih mislih; v filmu je včasih tudi dokaj očitna. Kraj, ki se v filmu poleg mučilnic pojavi še največkrat, je na primer tržnica – kapitalistični prosti trg, ki mu vlada najbolj zavaljen in zamaščen homo sapiens, kar jih je kdaj hodilo po naši zemlji. Njegova obrazna maska so razsekani udi dojenčkov, zlepljeni v obliko sončka. Revnim ne da nič zastonj in trgu vlada s pomočjo plačancev, prodajalci pa so očitno pod njegovim nadzorom. Pravi pravcati bog prostega trga prav tako nič ne ukrene glede plakatov o pogrešanih otrocih, ki jih po tem tako imenovanem mestu kar mrgoli. Ampak ej, sej to je samo fikcija … 

The movie is based … 

Trditi, da 2551.01 ni film, ki bi kritiziral tako socialno-ekonomski sistem kot filmsko industrijo, je tako, kot bi nekdo rekel, da Kekec nerad poje vesele pesmi ali pa celo da rad poje žalostne! Film za to izvirno in premeteno uporablja filmski jezik in pod svojo vrhnjo plastjo ironičnega nihilizma skriva številne pomenske nianse, ki pa se od očesa do očesa najverjetneje nekoliko razlikujejo, kar je seveda tudi prav. Drage poslušalke in poslušalci, zapustili pa vas bomo s tem: 

The general vibe of the movie is ...

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness