Totalitarnost v literaturi

Totalitarnost v literaturi

Oddaja
5. 11. 2012 - 20.30
 / RTF

Pozdravljeni v nocojšnjem rich text formatu. Fascinacija tedna so mrtvi in rtf jo obeležuje z načini prezentacije vojnega in povojnega in vojno kolateralnega stanja v literaturi. Reprezentacija vojne ima v nekaterih primerkih sodobnega romanopisja posrečeno lastnost oziroma nalogo formalnega zagotavljanja literarnih prvin. Na videz se skratka ukvarja z mrtvimi, ampak se v resnici ne ukvarja z mrtvimi, ali pa vsaj ne na način, o katerem bi smeli sklepati neposredno iz besedila. Reprezentacija vojnega ali režimskega, totalitarnega nasilja skratka, se prelevi v prezentacijo nečesa tretjega – in tu seveda sploh ni pomembno, česa, kar nas zanima, je to, kako se to pozna pri samem udejstvovanju literarne prakse. Ideja je, da se vojno da opisati skozi nekaj, kar ni vojna, in obratno.

V smislu štetja trupel se je v zgodovini literature zgodilo res veliko in preskočili bomo veliko večino. Kar najprej pritegne, je Jaroslav Hašek in njegov Švejk iz leta 1912. Vojni roman, ki govori o vsem, le o vojni ne, družbena satira, ki vojno tretira kot dober gostilniški pretep, ali pa včasih spodobno poljsko latrino. Klasični vojni romani, ki so se pojavili s prvo vojno, znamenita sta na primer Na zahodu nič novega avtorja Ericha Marie Remarqua, ali pa Komu zvoni Ernesta Hemingwaya, opisujejo izkušnjo fronte. Avtorjevo izkušnjo, osebno pričevanje skozi literarno perspektivo. In ti romani se ukvarjajo z vojno, na način opisovanja vojne in prisodijo in obsodijo med vrsticami vse, kar je vojnemu času pač lastno.

Švejk je kot rečeno poseben zato, ker govori o vojnem času in družbenem duhu in človeški eksistenci pač tako, da govori o vsem, samo o tisti vojni ne, ki si jo bralci najpogosteje konkretiziramo – strelski jarki in fronta in plin itd. Kako je stvar videti od blizu za Hažka, v temle rahlo povzetem odlomku:

»Zjutraj je transport še stal na postaji. Imeli so budnico. Vojaki so se umivali iz menažk pri pumpah. General se s svojim vlakom še ni bil odpeljal in osebno je šel pregledovat latrine, kamor so hodili po dnevnem povelju hauptmana Sagnerja. Desetina za desetino pod komando korporalov, da bi se generalmajor veselil. Da pa bi se veselil tudi lajtnant Dub, mu je hauptman Sagner sporočil, da je tisti dan dežurni.

Lajtnant Dub je torej nadzoroval latrine.

Razvlečena, dolga latrina v dveh vrstah je sprejela hkrati dve desetini kompanije.

In zdaj so vojaki lepo drug ob drugem čepeli nad izkopanimi jarki kot lastovke na brzojavnih žicah, ko se na jesen pripravljajo na pot v Afriko.

Vsakemu so molela kolena iz spuščenih hlač, vsak je imel jermen obešen za vratom, kot da se hoče vsak hip obesiti in da čaka samo na povelje.

Toda v tem se je zrcalila železna vojaška disciplina, organiziranost.

Na levem krilu je čepel Švejk, ki se je bil pomešal med druge vojake in z zanimanjem prebiral iz kdo ve katerega romana Ružene Jesenske iztrgan košček papirja ... Ko je odvrnil pogled od koščka papirja, se je nehote ozrl proti vhodu v latrino in ostrmel. Tam je stal v polni paradi gospod generalmajor od sinoči s svojim adjutantom, za njima pa lajtnant Dub, ki jima je nekaj vneto pojasnjeval. Švejk se je ozrl na vse strani. Vsi so mirno čepeli nad latrino, le podoficirji so bili nekam potrti in negibni. Švejk je začutil resnost položaja.

Planil je pokonci tak kakor je bil, s hlačami pod koleni, z jermenom za vratom. Še v zadnjem trenutku je uporabil košček papirja in zarjul: »Nehaj! Vstani! Mirno! Pozdrav na desno!« In brž salutiral. Dve desetini s hlačami pod koleni in z jermeni za vratom sta vstali z latrine.

Generalmajor se je prijazno nasmehnil, rekoč: Voljno, nadaljujte! Korporal Molek je prvi dal svoji desetini zgled, da mora spet počepniti. Samo Švejk je stal in venomer salutiral, kajti od ene strani se mu je grozeče bližal lajtnant Dub, od druge pa nasmejani generalmajor.

»Vas sem pa ponoči videl,« je rekel generalmajor čudoviti Švejkovi pojavi, nakar se je razburjeni lajtnant Dub obrnil h generalmajorju: »Pokorno javljam, gospod generalmajor, ta vojak je bebast in znan kot bebec, čudovit butec!«

»Ali si si rit obrisal?« je vprašal generalmajor Švejka.

»Pokorno javljam, gospod generalmajor, da je vse v redu.«

»Ne boš več sral?«

»Pokorno javljam, gospod generalmajor, da sem fertig.«

»Vzdigni torej hlače in postavi se spet habtacht!« Ker je izgovoril habtacht nekoliko glasneje, so začeli najbližje čepeči vojaki vstajati z latrine.

Generalmajor pa jim je prijazno namignil z roko in s toplim očetovskim glasom rekel: »Aber nein, ruht, ruht, nur weiter machen!«

Švejk pa je že stal pred generalmajorjem v polni paradi, in generalmajor je imel kratek nemški nagovor: »Spoštovanje predstojnikov, znanje službenih pravil in prisebnost pomenijo na vojni vse. Če pa se s tem združi še pogum, ni sovražnika, ki bi se ga morali bati.«

Da je Hašek za takšno pisanje več kot kvalificiran, povedo njegove kvalitete, bil je namreč prepričan anarhist, pripadnik ruske Rdeče armade, večkrat odlikovan, obsojen bigamist, težek alkoholik, politkomisar in celo preprodajalec psov.

V času do zdravljenja posttravmatskega sindroma po drugi vojni se je zgodilo še več pripovenih radikalizacij vojne izkušnje. Američani na primer imajo svojega Haška, Joseph Heller je v roman Kavelj 22 zapakiral imenitno satiro o absurdnosti vojne z birokrati v glavni vlogi. Ko je delo izšlo, so nekateri kritiki govorili, da je celo spremenilo način dojemanja vojne. Kurt Vonnegut je v svoji klasiki Klavnica pet izkoristil žanr znanstvene fantastike, da je lahko vojno tragiko povedal kot zgodbo, da je veliki banalnosti, ki je vojna, omogočil sploh nek pametni pripovedni okvir. Z derivacijo vsega čustvenega materiala za osebno identifikacijo bralca mu je uspel fascinanten prikaz bolnega družbenega stanja v vsej banalnosti, ki jo sicer prekrivajo in hrbteničijo ideje, domovinska čustva in pogosto zgolj užaljenost družbeno marginaliziranih.

 

Tralfamadorska modrost torej lahko za podoben učinek nadomesti čustva. S posvetno modrostjo in neskončnim materialom za sočustvovanje, vživljanje, kolikor je to v takšnih ekstremnih primerih sploh mogoče, operira vrsta klasičnega vojnega oziroma povojnega romana, če ji lahko tako rečemo, ki ohrani klasično pripovedno strategijo in sicer ne posega po drugih žanrih ali formah, pogosto pa po res čudovitih pripovednih strukturah. Najlepši primer je romen Brezusodnost Imra Kertesa. Sem sodijo še Noč Elie Wiesel, pa Nekropola Borisa Pahorja, denimo, pa pripovedovanja Herte Müller, Solženicina in pravzaprav bi lahko naštevali v neskončnosti.

Ampak danes je v zanimanju druga vrsta romanov o vojni in totalitarnih nasiljih, in sicer tista, ki je začela prav ta pričevanja uporabljati v obrnjenem pomenu, zato, da bi ne povedala stvari o vojni, ampak o nečem drugem. Mejni primer je denimo Roberto Bolaño in njegov roman Noč v Čilu. Bolaño se v svoji pripovedi ne dotika neposredno nasilja, ki se dogaja v njegovi državi, ampak pripoveduje o svojem videnju razvoja odnosa med umetnikom in državo. Ta odnos se razvija v treh linijah. Prva, najbolj konstantna, je protagonistova – gre za duhovnika, ki bi rad bil literarni kritik, obenem pa tudi pesnik, in tri različne segmente svojega udejstvovanja prepleta, usklajuje in udejanja kot najbolje ve in zna. To mu uspeva s pomočjo dveh stranskih oseb romana, zelo cenjenega literarnega kritika, ki še mladega duhovnika vzame pod svoje mentorstko zavetje, in ljubiteljico literature, pisateljico v nastajanju, ki si srčno prizadeva postati del literarne ustvarjalne scene in si domišlja, da bi ji to morda lahko uspelo s prirejanjem nočnih zabav za kulturno smetano. V dvorani nad kletjo, v kateri njen mož muči nasprotnike režima. Odlomek iz romana Noč v Čilu:

Nato sem ponovno obiskal Mario Canales, ki je ravno pisala roman, izjemna situacija, mislim, da se je med nama zgodil nesporazum, ne vem, nepričakovano sem jo vprašal, kako sta njen sin in mož, rekel sem ji, da je najpomembnejše življenje, ne literatura, pogledala me je s svojimi telečjimi očmi in odgovorila, da to ve, da je to vedno vedela. Moja avtoriteta se je razblinila kot milni mehurček, njena avtoriteta (njena vzvišenost), pa je zrasla v višave. Zavrtelo se mi je, sesedel sem se v svoj običajni naslanjač in prestal vihar, kakor sem najbolje mogel. Potem nisem več prišel na nobeno njeno nočno zabavo. Čez nekaj mesecev mi je prijatelj povedal, da se je med zabavo v hiši Marie Canales izgubil eden od gostov. Bil je zelo pijan ali pijana, kajti ni bilo jasno, o katerem spolu govori, in iskal je kopalnico ali vece, kot pravijo nekateri od mojih nesrečnih rojakov.

Na eni strani imamo torej Haškovo pripovedovanje o vojni, ki omogoča popolno poistovetenje bralca (za razliko od opisov jarkov ali umiranja na obroke v taboriščih), na drugi strani pa pripovedovanje, ki je kar se da odmaknjeno od vsakega potencialnega vživljanja, ki sicer pripoveduje, a formalizira vsebino pripovedovanega. Da to lahko uspe, se je nekje na poti vojne reprezentacije morala zgoditi prvoosebna pripoved iz nasprotne strani. Ker je ponudila do kraja misljivega zradiran princip etičnega, za katerega vsi mislimo ne samo, da nam je prirojen, ampak da je trden, suveren in nezmotljiv. Pa potem pokaže takšna prvoosebna pripoved moč kolektivnega nad individualno zamišljenim, pa ne govorim o prisili, ampak o narobe, ki na lepem postane prav - nehote, mimogrede in povsem prostovoljno. Poznali smo zgodbe o ljudeh, ki so kolaborirali s totalitarizmom iz strahu in koristoljubja, mnogi pa so preprosto verjeli v idejo, totalnost sistema jim je postala religija. Besedilo Sojenice avtorja Jonathana Littella je pred nekaj leti razburkalo bralsko javnost s svojim protagonistom-pornografom, ki ne samo, da se polnokrvno udejanja kot načrtovalec eksekucij v nacizmu neželenih skupin ljudi, ampak mirno pove bralcu, da bi to naredila na njegovem mestu tudi velika večina bralcev. V prvi vrsto je zabavno opazovati kritike, ki dejansko polemizirajo o zgodovinskih dejstvih s fikcijskim osebkom, z romanesknim konstruktom. Na drugem mestu in ne toliko zabavna, pač pa bolj strašljiva, je zaverovanost vase in svojo vest, svoj imperativ, svoj prav. Ob celi zgodovini totalitarizmov, ki so pokazali, kako se znajo splaziti v dušo.

Odlomek iz romana Sojenice:

»Blizu mene so pripeljali drugo skupino. Moj pogled se je ustavil ob lepem dekletu: bila je skoraj gola, a zelo elegantna, vsa mirna, z neizmerno žalostjo v očeh. Šel sem stran. Ko sem se vrnil, je bil še živa, ležala je napol na hrbtu; krogla jo je prestrelila pod dojko, hlastala je za zrakom; bila je kot odrevenela, njene lepe ustnice so dregetale, zdelo se je, da poskušajo oblikovati besedo, strmela je vame z velikimi, presenečenimi, nejevernimi očmi, očmi ranjene ptice, in ta pogled se je zasadil vame, preklal mi je trebuh, da se je vsula žagovina, navadna lutka sem bil, ničesar nisem čutil, obenem pa sem iz vsega srca zahrepenel, da bi se sklonil k njej, obrisal prst in znoj z njenega čela, jo pobožal po licu in ji rekel, da bo vse še dobro; namesto tega sem ji krčevito izstrelil kroglo v čelo, kar pa je bilo navsezadnje ista reč, vsekakor zanjo, če že zame ne, mene je namreč ob misli na to nesmiselno godljo preplavil neizmeren bes, streljal sem vanjo, dokler se ni njena glava razpočila kot sadež; tedaj se je moja roka ločila od mene in sama odšla v grapo, streljaje vsevprek, levo in desno, jaz pa sem tekel za njo in ji z drugo roko mahal, naj me počaka, a ni hotela, rogala se mi je in kar sama, brez mene, streljala po ranjenih, dokler nisem ves zasopel obstal in bruhnil v jok. Zdaj pa konec, sem pomislil, moje roke nikoli več ne bo nazaj, a sem jo na svoje veliko presenečenje zagledal spet na svojem mestu, krepko pritrjeno k moji rami.

Vrnil sem se gor. Dali so mi čaja; topla tekočina mi je dobro dela, malo mi je odleglo. Medtem je vzšla luna; bila je do tri četrt polna, bleda, komaj vidna je visela na sivem nebu. Za častnike so postavili majhno barako. Vstopil sem in sedel na klop ob zadnji steni, da bi pokadil cigareto in spil čaj. Notri so bili še trije možje, a nobeden ni spregovoril. Od spodaj se je še vedno razlegal prasket rafalov: neutrudno, urejeno je naš orjaški stroj še vedno uničeval tiste ljudi. Zdelo se je, kakor da tega ne bo nikoli konec. Vojna je že od nekdaj, že od začetka človekove zgodovine, vedno, veljala za največje zlo. Ampak mi smo si izmislili nekaj, ob čemer se je vojna zdela čista, neomadeževana – nekaj, čemur so mnogi poskušali ubežati tako, da so se zatekli k osnovnim gotovostim vojne in fronte. Celo brezumno klanje, ki so ga doživeli naši očetje in nekateri starejši oficirji, je bilo v primerjavi s tem, kar smi mi prinesli na svet, skoraj čisto in pravično. To se mi je zdelo nekaj izrednega. Imel sem občutek, da se v tem skriva nekaj, kar je ključnega pomena, in da bom, če to doumem, doumel vse in si bom končno lahko odpočil. Ampak misliti nisem mogel, moje misli so trkale druga ob drugo in odmevale po moji glavi kot trušč vagonov podzemne železnice, ki drvijo od postaje do postaje, v vse smeri, v vseh nadstropjih. Sicer pa se nihče niti ne bi zmenil za moje misli. Naš sistem, naša država je misli svojih služabnikov obravnavala z globokim posmehom. Ni je zanimalo, ai pobijamo Jude iz sovraštva ali zato, da bi napredovali, ali – do določene meje, celo iz užitka. V bistvu ji je bilo celo vseeno, če jih kdo ni hotel pobijati, nikakršne sankcije niso bile predvidene, saj so dobro vedeli, da je zaloga ubijalcev neizčrpna, vedno na voljo, tako da so človeka lahko zaposlili s čim drugim, kar mu je bolj ležalo.

Tako to gre, v tralfamadorskem jeziku. In veliki finale za rezultat totalitatne vsebine, ki s paralelo pripoveduje o neki deželi in nekem mišljenju, ki se ju ljudstvo noče odreči kljub strašnemu trpljenju, ki sta mu ga prinesla: Filip Florian in Majhni prsti. Roman pripoveduje o najdbi množičnega grobišča v Romuniji in argentinski ekipi antropologov foprenzikov, ki dokažejo, da okostja ne pripadajo pobitim v čistkah polpretekle zgodovine, temveč so posledica pustošenja kuge. Ljudje tega nočejo sprejeti. In zakaj tega nočejo sprejeti, kaj je tisto, kar jim blokira miselno naravnanost na nezločinski način dojemanja okolice, in zakaj se temu načinu ne morejo odreči, Florian pove z opisom argentinskega dogajanja v začetku osemdestih let prejšnjega stoletja. Njegov roman ne govori o argentinskih izginulih, z njimi si zgolj pomaga, da razloži eksistencialne zagate romunskih preživelih.

 

Interpretacija besedil: Ivan

Fotografija: Paula Luttringer

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.