»Vrnil sem se,« oznanjajo rdeče črke – natančneje pet njih ... največkrat na snežnobeli podlagi. Predhaja jih pojasnilo, da gre za resnično zgodbo - beseda »resnično« ob tem prva zbledi; da so se upodobljeni dogodki zgodili v Minnesoti, letnica dogajanja od kultnega filma bratov Coen do prve, druge in zdaj tretje sezone televizijske verzije variira; da so bila na željo preživelih imena spremenjena; da pa je iz spoštovanja do mrtvih vse ostalo povedano natanko tako, kot se je zgodilo. Fargo!

Če bi morali pod prisilo izbrati odlomek, ki bi povzel filmsko ter tudi vse tri televizijske različice, bi bil to morda prizor iz filma, ki je prišel na platna leta 1996, ob katerem občuti nelagodje in začne pri sebi iskati podobne vedenjske vzorce še tako lepa duša ... Prizor, v katerem želi osrednji lik Jerry Lundegaard, prodajalec avtomobilov, ki sproži krvavo dogajanje zgodbe, poslovnemu partnerju na drugi strani telefonske žice prikriti, da so prodajne kode, ki jih je poslal, nerazločne zaradi prav posebnega razloga - ker so fiktivne! Jerry soočenje z brezizhodno situacijo vztrajno prelaga na »jutri«, z zverinsko prisiljenim nasmehom na ustih – kao: »Oookej, kulči!« Direktna vprašanja namerno presliši, laže kot gepard teče, se osladno dela neumnega ter se na vse pretege jecljavo »ven vadi«. Gledalec pomisli: »Dečko, ajde oladi, čisto preveč si očiten.« Dokumente, za katere jamči, da so to pot čitljivi in tudi že na pošti, je, pismo rosno, poslal kvečjemu v kurac! Jerry, za katerega se ne ve, ali mu gre bolj na jetra lastna žena ali tast, kateremu pa vseeno želi na vsak način dokazati, da je iz pravega testa, čeprav temu še sam zares ne verjame. Ne obvladuje situacije, čeprav napenja vse moči in se za povrh povsem lahkomiselno zaplete z napačnimi ljudmi. Pomilovanja vreden lul... ček it out - izpod ledeno hladnega tuša. Revše, ki mu na ksihtu piše, da se ne more pogledati v špegu! Papak, nesposoben pod'n pa še sluzav za povrhu. Mož beda - ne pa beseda, ki krivdo taji z nedolžnimi kletvicami, kot je npr. »peklenšček«. Kalimero s krvavimi rokami. Tako »nikakav«, da zasovražiš celo igralca, ki ga upodablja, in si zarolaš komad benda Head Automatica: I shot William H. Macy ...

Človeček ... ki je šel predaleč ... Far ... go ...

Nova sezona, katerega glavni scenarist je Noah Hawley, se leta 2010 začne v treh minnesotskih mestih oziroma vukojebinah hkrati, zaplet pa osredotoči predvsem na Eden Valley, kjer čas teče, kot rapa billy woods, po guantanamovsko počasi, kjer so imeniki na črpalkah še zmeraj na verigah, ker so jih določeni ljudje v sedemdesetih tako radi kradli, mobilni signal pa je prej izjema kot pravilo. Idilo zmoti brutalen umor Ennisa Stussya. Zagreši ga stereotipni Cheech & Chong pohec Maurice, ki nos in usta očima lokalne šefinje policije dobesedno zalima do smrti – in to po pomoti. Ni bil pravi Stussy, zadetek je izgubil plonk pildek z navodili! Prava Mauriceova tarča je bila namreč dragocena zbirateljska znamka za dva centa s pomenljivim motivom Sizifa, po katero ga je k uspešnemu poslovnežu in samooklicanemu »kralju parkirišč« Emmitu Stussyu poslal njegov manj uspešni brat Ray – oba igra Ewan McGregor ...

Kaj vse lahko človek doživi na poti od enega brata do drugega? Pa na razdalji od kraja Eden Prairie do kraja Edan Valley ... Od nabriljatinirane modne pričeske do bundesa, ki »not prinaša« plešo oziroma pre-visoko čelo. Od očetove zapuščine do preračunljivosti enega sina in naivnosti drugega. Od zbirke vintage znamk do rdeče korvete. Od zmanipuliranosti oziroma vsajene ideje do resnične želje. Od uokvirjenega oslička do tampona namesto čopiča in mesečne čišče namesto barve: »Kdo je zdaj osel?« Od Emmita Stussyja do Ennisa Stussyja. Od priimka Stussy do službe za državno varnost Nemške demokratične republike, Ministerium für Staatssicherheit, znane kot Stasi, na sedežu katere se začne prolog serije. 

Iz teme proti turkizni barvi, ki se zdi kot morje iz kakšnega turističnega kataloga, in nekakšni mreži, ob kateri gledalec pomisli, kaj je to spet še ena »tehnična ovira«. Izkaže se, da gre za ohišje mikrofona. Zaslišanje. Vzhodni Berlin 1988. Zunaj sneži. »Vi ste Yuri Gurka, 20-letni emigrant iz Ukrajine.« »Ne, ime mi je Jakob ... in kot vidite, že dolgo nisem več 20 ...« »Torej pravite, da se država moti?« »Ne, to ne ...« »Torej ste fant Helge Albracht?« »Ne, res da je moji ženi ime Helga, ampak ...« »No, pa smo le nekam prišli ... kdaj ste jo zadavili?« Od lužice staljenega snega s čevljev zasliševanega k njegovi scanini.

Od scanine do Yurija Gurke, ki dobrih 20 let kasneje fura adidasove superstarke, in je eden izmed spremstva V.M. Varge, glavnega negativca v seriji. Varga, igra ga spet odlični  David Thewlis, Emmita Stussyja in njegovega najboljšega prijatelja ter poslovnega partnerja Syja pouči, da miljon dolarjev, ki sta si ga pred letom dni izposodila od njegove korporacije, ni bilo posojilo, ampak naložba. Varga, poosebljenje korporativnega prevzema, ultimativni bully, je tudi bulimik ... Saj veste, vedro pohanega piščanca, pol kile pistacije, banjica sladoleda, potem pa »kur'c gleda hrano«, straniščna školjka, na kolena, pa prst v usta. Prenažiranje kompenzira  s tem, da bruha. Njegova usta postajajo anus; Varga je ustanus; artaudovska »univerzalna kloaka« ter »teater krutosti«. Njegova korporativno-mafijska igra mačke z mišjo, Tom & Jerry, je obenem še Ben & Jerry's. Deleuzovski stroj za žretje pa analni stroj in govoroči stroj ter stroj za dihanje ... Varga: odličen govorec, ki si s šraufencigerčkom trebi za bulimika simptomatično abrozirane zobe: ritorik!

Po pravkar povedanem se spodobi citirati policijskega načelnika, ki v sedmi epizodi pravi: »Le intelektualec bi verjel nekaj tako neumnega!« Načelnik, ki zamenja in potem tlači ter kot kakšno najstnico nadira policistko  Glorio Burgle, igra jo Carrie Coon, ki je edina kos Vargi in njegovim. Npr. Gorki, ki se s kapo iz volčje glave hvali, namigujoč na masaker v ukrajinskem Umanu leta 1768, kako so njegovi predniki Kozaki klali Žide in Poljake kot živali, posiljevali njihove ženske in jedli njihove otroke. Človek človeku Vučko obleganega Sarajeva.

Gloria Burgle skupaj z Rayevo punco oziroma »muco copatarico« Nikki Swango – igra jo Mary Elizabeth Winstead - očitno smrtnega greha vredno poosebljeno voljo do moči, »ki bi lahko z ritnicama trla orehe« in ljubi bridge ter praktično nešteto kombinacij, ki jih ta ponuja, nadaljuje fargovsko serijo močnih ženskih likov, ki jo je sredi devetdesetih oscarjevsko začela Frances McDormand ... Glory, glory, hallelujah!

Fargo tudi z novo sezono ostaja Fargo, domišljena črnohumorna zgodba z ogromno bežiščnicami in vrhunsko poigravanje s čistim filmskim izrazom - fotografijo, zvokom in glasbo - pa naj bosta to antologijska akcijska prizora s klimo in zaporniškim avtobusom, uporaba glasbene pravljice za pripovedovalca ter orkester Peter in volk po izvirnem, leta 1936 nastalem skladateljskem delu Sergeja Prokofjeva v četrti epizodi, ali animirana vinjeta o usodi androida po imenu Minsky, ki ponavlja svoj: »I can help!« Fargo filmofilom odblokira »či«! Za povrh oziroma za konec pa še ultranasilju tako primerni dobri stari Ludwig van!

Po minnesotskem snegu je špricala kri Anžeta Okorna.