Delati zabavo

Delati zabavo

Recenzija izdelka
17. 1. 2019 - 13.00

Steven Avery je relativno povprečen Američan. S tem mislimo, da se mu skoz kri pretaka državljanski ponos oz. imperialistična zavest o veličini naroda, ima veliko družino, starše, strice in tete, brate in sestre, sinove in hčere, nečake in nečakinje, s katerimi je samoumevno povezan v familijarski klan, kakršni tvorijo sociološki mozaik Združenih držav Amerike. Če malo približamo, imajo Averyjevi družinsko podjetje, še en steber amerikanske identitete. Še bližnejši pogled nam podrobneje razkrije njihov družbeni razred. So lastniki velikega avtomobilskega smetišča. Bivajo v nekakšnih barakastih montažnih enonadstropnih bajtah poleg zarjavelih odpadlih avtov. Njihovo življenje je skromno, delovno in preprosto. Na trenutke tudi objestno, brez tega pač ne gre. Nekakšni white trash smetiščarji, torej.

Kako torej tak lik, majhen, čokat, bradat, neinteligenten, nagnjen k popivanju itn. postane protagonist Netflixove veleuspešne dokumentarne serije, je vprašanje. V formi t.i. true crima, seveda. Napil se je, zadrogiral, potlej pa nekoga posilil, ubil, mi kot gledalci pa zadevo privoščljivo spremljamo ter se užitkoma nasajamo, kakšni barbarski rednecki so ti glupi vukojebeni Amerikanci. Kot kakšno Trbovlje, ki mu je pridodana zavest o svetovni veličini, metadon in preklinjanje pa zamenjajo metamfetain in puške, skratka. Vsega tega smo že vajeni.

Kaj je torej tako posebnega na Stevenu Averyju? Posilstva in droge nas že dolgo ne kratkočasijo več. In Steven Avery je že leta 1985 posilil in potem skušal ubiti svojo prvo žrtev. Ko so ga aretirali, je vse zanikal. Spet nič novega, vsak norec se dere, da ni nor. In naš tip je zaklinjajoče zanikoval skoraj vseh 20 let, na kolikor jih je bil obsojen. Tu pa tiči njegova posebnost: po 18 letih je bila odkrita DNK, ki ni le nedvoumno dokazala, da Avery takrat žrtve ni mogel posiliti, temveč je razkrila pravega storilca. Tip je bil torej po krivici zaprt 18 let! Spustijo ga iz aresta, napoveduje se več 10 milijonska tožba proti državi. Ena oz. 38 milijonov dolarjev proti nič oz. 18 let za white trash.

A tu se njegova zgodba, katere tragična fascinantnost razrušuje mite o superiornosti anglosaksonskega pravnega sistema, šele začne. Dve leti po njegovem izpustu iz zapora ga tako rekoč isti ljudje - policaji, šerifi, tožilci, lokalna oblast kot taka - spet obsodijo - umora. Sredi civilne tožbe proti vsem naštetim. Avery tudi tokrat kategorično izpričuje svojo nedolžnost. In tudi tokrat zaman, skupaj z nečakom ga spoznajo za krivega umora in obsodijo na doživljenjski zapor. Spet sedi že desetletje. Star je 55 let, 28 od teh je zaprt. A kaj je to zanjga. Prvič jih je rabil 18, da bi dokazal nedolžnost. Sam pravi, da bo tudi tokrat vztrajal, kolikor bo pač potrebno. Saj ima čas.

Ta nekoliko predolga štorija je zgodba omenjene Netflixove veleuspešne dokumentarne serije Making a Murderer Laure Micardi in Moire Demos. V dveh sezonah po deset delov, ki trajajo eno uro, podrobno spremljamo njegovo zgodbo, od davnega leta 1985 in prve aretacijo do današnjega dne in neuspešnega pritoževanja na višje instance sodišč ZDA. Gre za obrtniško vrhunski izdelek, kot smo jih dandanašnji že vajeni, v serijski varianti predvsem nekako zadnjih 10, 15 let. Po tej plati ga lahko umestimo med odlične truecrimovske dokuje, kot je npr. The Thine Blue Line Erolla Morrisa, izdan ravno v času Averyjevega prvega aresta. Vidimo, da simptomatika ameriškega krivosodja ni nič novega.

Umetnostno-tehnično je serija kratkomalo neoporečna, arhivski posnetki desetin novinarskih prispevkov, ki v drugi sezoni postanejo samonanašalni, saj medije bolj kot Avrey začenja fascinirati sam dokumentarec, ter družinski vsakdan, tuga obrobnih lastnikov smetišča, nad katero se je zgrnila oblast najmočnejše države na svetu, so spretno zmontirani in smotrno razdeljeni v dokumentarno pripoved, polno suspenza in uvida v obsojenčevo nemoč, kafkovski sodni proces, družinsko intimo. Zadeva se pogleda v šusu, ostane nam nelagodje, sočustvovanje in gnev nad kriminalno vsemogočnostjo države.

Na tej točki, ko smo dokumentarno serijo opredelili kot izvrstno nefikcijsko serijsko filmsko pripoved, pa je treba naš fokus še bolj odzumirati ter se zazreti na produkcijski ekosistem, v katerem prosperirajo pričujoča ter podobne umetnine. Tako bomo uvideli temeljno perverzijo šovbiznisa, kakor se kaže že čisto na površinskosti našega današnjega objekta. Preproste duše, željne popkulturnega užitka, bodo seveda prhnile: 'Pa ne mi spet s tem kulturnomarksističnim sranjem. Adorno je mrtev! Ne morem v miru uživat v vrhunski seriji?' Ne moreš, jim odvračamo. Če smo kakšni duši uničili uživanje v popkulturi, smo že dosegli naš revolucionarni smoter.

Ostane nam, da opredelimo izpostavljeno perverzijo. Gremo. Da je t.i. reality TV prevzela štafeto poglavitnega zabavljaškega medija, je dejstvo. Forma je znana, na kup fuknemo skupino čudakov in jim pustimo, da med seboj hinavijo, pijančujejo in se pofukavajo. Mi se zgražamo, ampak malo nam paše, kot vonj lastnih prdcev. S tem nočemo povedati, da je Making a Murderer, ki je, kot rečeno, vrhunsko sproducirana dokumentarna serija, na vulgarni ravni Big Brotherja. Daleč od tega. Hočemo pa reči, da z vso svojo briljantnostjo vred bistveno funkcionira kot resničnostni šov.

Ta trditev je stvar preproste dialektike. Netflixova produkcija, ki je Averyju dvakrat častila vrhunske ekipe odvetnikov - in zanimivo bi bilo videti, kolikšen del serijinega budžeta je to - ne zaradi kakšne notranje moralične nuje, človekoljubja, simpatije z malim človekom, težnje po spremembi krivičnega kriminalno-sodnega sistema, temveč zaradi - rejtingov. Ti milijoni pač porajajo milijone. Medijskega pompa, v katerem vsak, ki ima pet minut, sočustvuje z redneckovskim nesrečnikom, na katerega sicer še pljunil ne bi, niso izzvali zaradi v nebo vpijoče krivice, ampak zaradi marketinga. In serija ni producirana, da bi v nas budila aktivne državljane, marveč da bi nas - zabavala. Na koncu vsa izvrstno prikazana Averyjeva tragedija ni drugega od našega kratkočasja ob naslednjem obroku. Ker ko ješ, je pa ja treba nekaj gledat.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

predpostavka, da netflix časti odvetnike samo zaradi rejtingov je izredno cinična. da sproduciraš serijo na takem nivoju potrebuješ v ekipi kar nekaj intelektualcev in humanistov, ki so sposobni prikazati in razlagati nianse človekove psihe in sociologije. tudi odvetniki, ki so se lotili zadeve, niso pomolili tace v to godljo zaradi denarja ampak zaradi svojih prepričanj (in res dobre možnosti za samopromocijo).

predpostavka, da gledalci to gledamo ker pač neki morš gledat medtem ko ješ, je izredno cinična. zgodba je močna, sprožila je val aktivizma po severni ameriki in si preprosto zasluži biti povedana in pogledana.

moja poanta je, da so ti ljudje, ki jih označiš za profiterje in konzumerje, že pustili pečat v ameriškem pravnem sistemu, in pomagali družini bodisi z moralno ali materialno podporo, medtem ko ti iz svoje intelektualne distance zgolj označiš vse skupaj kot ameriški šovbiznis.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.