Junija letos se je zgodilo dvoje - končala se je tretja sezona serije Better Call Saul in napovedana je bila četrta. Motrili se bomo torej na stičišču preteklosti in prihodnosti nanizanke, ki kot predzgodba dogodkov serije Breaking Bad nadaljuje njeno dediščino s podobno igralsko-režijsko zasedbo. Better Call Saul namreč prikazuje razvoj Slippin' Jimmyja, priložnostnega goljufa za male pare, v Jimmyja McGilla, diplomiranega pravnika Univerze Ameriške Samoe, in njegovo preobrazbo v Saula Goodmana, pravnega zastopnika raznih pripadnikov podzemlja mesta Albuqerque, kjer in kakršnega ga spoznamo v Breaking Bad. Če slučajno nimate pojma, kaj je Breaking Bad, naj ponudim še en stimulus za vaše zanimanje: Better Call Saul je po vsej verjetnosti edina serija o pravnikih, ki jo hoče gledati še kdo drug kot ambiciozni študentje in študentke prava.

Poleg zanimivosti same vsebine serijo dinamizirajo že sama sredstva podajanja te vsebine. Nekatera izmed njih, kot na primer kadri, snemani iz izrazito spodnje-stranskih kotov, in prehodi med različnimi dogajalnimi prostori preko podobnih vizualno-zvočnih elementov, so postala nekakšen trademark že v Breaking Bad. V Better Call Saul pa je do potankosti razvito razkrivanje zgodbe in razvoj karakterjev preko prikazovanja njihovih navad, med katere so vpleteni razni detajli njihovih vsakodnevnih rutin, ki se najprej zdijo že kar odvečni. Vendar prav skozi te trivialnosti karakterji postanejo živi, večplastni in realistični, obenem pa skozi ponavljanje postopoma ustvarjajo nianse v svojem delovanju, ki v kombinaciji s spremembami v njihovem okolju pletejo in razvijajo splošno dogajanje. Ta pripovedna tehnika v tem primeru uspe, saj imajo nastopajoči, zlasti Jimmy, zaradi svojih življenjskih pogojev stalno potrebo, da si zmišljujejo nove projekte, nove nianse, s katerimi »gurajo dalje«.

Jimmyja tako spoznamo prav preko njegove dnevne rutine – najprej kot odvetnika v sistemu brezplačne pravne pomoči, kjer zastopa bolj izgubljene, neobranljive kot pa socialne primere. V kombinaciji s tem poskuša zagnati nič kaj bolj uspešno pravno pisarno v rumplkamri kozmetičnega salona. Njegova rutina ga že od prve epizode povezuje z dvema drugima ključnima karakterjema. Prvi je Mike Ehrmantraut, upokojeni policaj, ki ga spoznamo kot upravljalca zapornice na parkirišču sodišča, kjer Jimmy dela kot javni branilec. Sprva se zdi njegova edina vloga to, da Jimmyja vedno znova ne spusti iz parkinga, ker ima na parkirnem listu vsakič premalo nalepk. Zapornica med njima se postopoma dvigne, ko si začneta izmenično pomagati pri raznih ilegalnih oziroma alegalnih opravilih. Neodvisno od Jimmyja nam serija prikazuje Mike-ovo postopno integracijo v podzemlje, v katerega sprva vstopi zgolj za občasne posle, s katerimi preživlja ženo svojega umorjenega sina in svojo vnukinjo.  

Druga oseba oziroma drugi pol Jimmyjevih rutin je njegov brat Charles, ki je eden izmed ustanoviteljev velike pravne firme HHM in veleuspešen pravnik, a se nenadoma prepriča, da je alergičen na elektriko, zaradi česar ne zapusti svoje hiše z izpuljenimi vtičnicami, zavarovane pred vsakršnim elektro-magnetnim valovanjem z aluminijem, kamor mu mora Jimmy vsak dan dostavljati nujne potrebščine. Prav brat je tisti, ki Jimmyja prvi prepriča k spreobrnitvi iz priložnostnega goljufa v resnega pravnika, a ga še vedno obravnava bolj kot goljufa zaradi mejnih sredstev, ki se jih Jimmy poslužuje za reševanje pravnih primerov. S svojimi bližnjicami po Charlesovem mnenju predstavlja grožnjo za samo »svetost prava«. Prav nasprotja z bratom, ki se kažejo kot mešanica sočutja do njegovega mentalnega stanja in čustvena prizadetost zaradi Charlesovega sabotiranja vseh Jimmyjevih poskusov zaposlitve v pravni obrti, postanejo ključen faktor pri Jimmyjevi čedalje večji profanaciji prava.

Jimmy je kot oseba pozicioniran na meji med pravnim in izvenpravnim, pri čemer stalno prehaja med eno in drugo sfero in, kot pravi njegov brat, s svojim mejnim delovanjem »ukrivlja pravila«. Pravnike prinaša naokoli z izvenpravnimi metodami Slippin' Jimmyja, za mafijce pa predstavlja nekoga z nepričakovanim poznavanjem legalnega in arbitrarni manifestaciji oblasti postavlja pravne okvirje. Najboljši primer tega je scena iz prve sezone, ko se Jimmyju in dvema skejterjema ponesreči nateg in se zapletejo s sadističnim dilerjem Tucom Salamanco. Namerava jih ubiti, ker so mu užalili babico, dokler mu Jimmy ne reče: »Hej, hej, a si že slišal za Hamurabijev zakonik? Naj kazen ustreza zločinu? Oko za oko?«. Nato skuša Tuca prepričati naj omeji svoje nebrzdano maščevanje v skladu s talionskim načelom in idejo sorazmerne kazni kot se edino spodobi za močnega, a pravičnega vladarja-sodnika. »Saj si pravičen ne?« mu reče, kar sproži barantanje za različne oblike kazni, nakar si sežeta v roke pri zlomu noge.

Izvenpravno tu nikakor ni mišljeno kot brezpravno, temveč predstavlja poseben red pravil, ki niso organizirana v sistem, temveč nastajajo spontano. Njihova veljava se razprostira ravno na področju, kjer uradni državni pravni sistem preneha učinkovati. Poosebitev tega je Mike Ehrmantraut, ki se podobno striktno drži tako etično-zakonskih pravil pobiranja parkirnih listkov kot svojega nabora smernic za delovanje pri raznih poslih – držiš se svoje besede, vedno prešteješ denar in zahtevaš točno vsoto, kar se da jasno zarišeš meje komunikacije s svojim poslovnim partnerjem, itd. Paradoksalno se prav pri kršenju uradnega pravnega sistema najbolj trdno drži tega »spontanega« normativnega reda - dobesedno torej »igra po drugih pravilih«.

Na mejnost namiguje tudi filmska simbolika, recimo zapornica na parkirišču, pred katero se razvije odnos med Jimmyjem in Mike-om in kjer Jimmy v dialogu z Mike-om sprejme več življenjsko pomembnih odločitev, denimo, da ne bo več sledil bratovim moralnim postavkam in posledično ne bo sprejel ponudbe za delo pri neki odvetniški firmi. Po drugi strani je sam dogajalni prostor »mejno mesto« na mehiško-ameriški meji, preko katere poteka trgovina z drogami. Prav mejni prehod kot stična točka dveh redov služi za razne prizore preobratov in relativnosti – to je npr. meja, pri kateri se ustaviš, ko nekoga zasleduješ, meja, onkraj katere je v veljavi nekaj drugega, kar odvzame veljavo temu, kar je tu.

To seveda vodi v relativizacijo koncepta prava oziroma širše: koncepta norme. Po eni strani se pravo kaže kot nekompatibilno z življenjskimi primeri, denimo ko mora Jimmy na sodišču zagovarjati tri študente, ki jih posnetek jasno prikazuje, kako so vdrli v mrtvašnico, odrezali glavo truplu in ga poseksali v vrat. Ta primer je tako bizaren, da postopek to bizarnost le potencira, s tem ko skuša Jimmy v patriotskem tonu prepričati sodnika, da so fantje sicer dobri državljani. Po drugi strani pa naletimo na situacije, ko je pravo samo tako nesmiselno, da odvrača od lastne uporabe v konkretnem primeru. To so recimo vsi momenti, ko gledalec navija za Jimmyjeve neortodoksne metode in se zgraža nad zategnjenostjo njegovega brata, češ »a je zabit, da ne vid, da je Jimmyjevo vedenje bolj 'pravično' in logično kot njegovo sveto pravo?!«. Charles sam sicer ne krši zakona ali pravnih postopkov, a vseeno spretno izkorišča »pravne poti«, da doseže svoj prav, na primer ko Jimmyjevi punci Kim prevzame stranko.

Jimmy zato svojemu bratu s ponareditvijo povzroči hujšo napako pri vlaganju dokumentacije, zaradi česar izgubi stranko, ki jo je po Jimmyjevem mnenju brezsramno speljal Kim. Posledično se Charles odloči, da bo zoper svojega brata formalno ukrepal. Vendar ne sproži tožbe na sodišču, temveč se odloči za disciplinski postopek za odvzem Jimmyjeve licence pred odvetniško zbornico, kjer se odločitev komisije spet ravna po svojem normativnem redu – namreč po etičnem kodeksu odvetniške zbornice, torej posebnih norm, ki se nanašajo zgolj na pravne praktike.

Različni normativni redi se še množijo, smiselnost aplikacije posamičnega izmed njih pa variira glede na situacijo, ki jo serija ponuja gledalcu oziroma gledalki. V kombinaciji s postopnim razkrivanjem vseh podrobnosti in ozadij posameznih dogodkov so gledalčeve ali gledalkine sodbe skoraj povsem onemogočene, hkrati pa je prisiljen oziroma prisiljena k neprestanemu revidiranju svojih stališč. Tako tudi sama serija zahteva spremembo pogleda nanjo; ne pusti se gledati kot zgolj spin-off Breaking Bad in postane samostoječa stvaritev, saj v marsičem presega to, kar naj bi zgolj dopolnjevala.