Najdražja norveška televizijska drama doslej, serija Wisting, je vsebinsko verjetno ena bolj antipatično konfuznih, toda gledljivih evropskih kriminalnih serij zadnjih let. Prva in za zdaj edina sezona, ki je bila v deželi fjordov predvajana lani, je posneta po kar dveh knjižnih predlogah, romanih Hulemannen in Jakthundene tamkajšnjega pisatelja in bivšega kapsa Jørna Lierja Horsta.

Viaplayjeva serija, nastala pod režijsko taktirko Norvežana Trygveja Allisterja Diesna in Švedinje Katarine Launing, nikakor ne dosega nivoja kultne dansko-švedske uspešnice Most ali v morečo odročnost postavljene islandske serije Ujeti, ki sta prispevali levji delež k popularizaciji žanra. V nasprotju z njima Wisting niti fanatičnega kriminalno-serijskega motrilca v karanteni ne pripravi do eksanja prve sezone, kaj šele, da bi za predogled prihajajoče druge sezone vnaprej prodal ledvico. Serija sicer vsebuje večino lastnosti nordijskega noirja ‒ od turobne pokrajine do moralno kompleksnega vzdušja ‒ in ostaja bolj ali manj na vseh ravneh zvesta preverjenim modelom, brez pretiranih eksperimentov in z le blagimi odkloni.

Nič hudega sluteči moški se s hčerko in psom odpravi sekat božično jelko. Medtem ko v fargojevsko zasneženi pokrajini v bližini mesta Larvik udriha po izbranem fotosintetizatorju, pes zalaja, moški dvigne pogled in evo ga, ko iz vedra neba, truplo v snegu. Dokaj tipična ekspozicija skandinavskih krimičev – lepo konzervirana trupla v slogu krapinskega neandertalca. Nekoliko bolj atipičen je glavni džek serije, ovdoveli in robustni višji kriminalist William Wisting, ki ga rahlo špasno spoznamo na informativnem srečanju skupine za samospoznanje. Ne duha ne sluha o izlizanem nihilizmu stereotipnega noir protagonista, ki se brez šake tablet ne postavi na noge. Wisting, ki ga upodablja Sven Nordin, je sicer luciden in trezen preiskovalec, toda tako dolgočasno fotrovski, da boli glava.

Vsakemu izmed omenjenih šund romanov je na malem ekranu posvečenih pet epizod z očitnim prehodom med prvim in drugim delom. V prvem epizodnem kvintetu spremljamo lov na ameriškega serijskega morilca Roberta Godwina, čigar prstni odtisi so se znašli na omenjenem konzerviranem truplu. Posledično sta pod okrilje Wistingove preiskave v Larvik tajno poslana dva specialna agenta FBI-ja, John Bantham in Maggie Griffin. Griffin, pretežno profilirano z odgovornostjo za preteklo neuspešno hapšenje Godwina, upodablja kanadska igralka Carrie-Anne Moss, širšemu občinstvu znana predvsem po vlogi Trinity v Matrici. Med produktivnim sodelovanjem z Wistingom gledalcu ne uidejo bežno tematizirane razlike med dvema svetovoma delovanja organov pregona: ameriškim, kjer roka stalno počiva na pištoli in že po prvem neuslišanem trkanju vrata fuknejo s tečajev ob sočasnem klicanju okrepitev, in pa – recimo temu – neameriškim svetom, kjer prvemu trkanju sledi vsaj še drugo, uporaba orožja pa je skrajnost in ne princip.

Vzporedno s policijskim spremljamo novinarsko delo Wistingove hčerke Line, ki se kasneje preplete s preiskavo njenega očeta. Njen one night stand z agentom Banthamom kompromitira krinko ameriškega tandema, obenem pa sama postane naslednja Godwinova tarča. Šokantno, v narekovajih. Pred smrtjo jo seveda rešita ćale in agentka Griffin. No, morda agentka Griffin malo bolj, ko v dramatičnem vrhuncu pete epizode rokne Godwina in prepreči, da bi na dno vodnjaka poslal tudi Wistinga in prekinil svoj niz mladih, izključno svetlolasih žrtev ženskega spola, ki so v skandinavskem svetu krimičev postale že skorajda arhetip žrtvene potrošne robe.

V drugem kvintetu sledi dogajalni kopernikanski obrat. Wisting, dasiravno junak primera Godwin, postane žrtev svojih uspehov. Vrstijo se obtožbe manipulacije z dokazi v njegovi debitantski preiskavi umora pred sedemnajstimi leti. Kdo je umrl? Mlado dekle, kakopak. Začne se notranja preiskava, suspendirani protagonist pa je prisiljen oditi v nekakšno polovično ilegalo. Line, ki takrat že dela na novem novinarskem primeru, se odloči oprati očetovo ime. Na tej točki izbruhne v razvoju dogodkov zmeda. Njeno delo je vnovič povezano z osrednjim dogajanjem, revizijo starega primera in novim primerom izginule punce, ki se medtem vrine na piedestal. Kritika sistema v kontekstu nezaupanja policije žrtvam, ki nimajo konkretnih dokazov, da jih nekdo zalezuje ali nadleguje, se izkaže za eno redkih resnično aktualnih sporočil serije.

Toda razplet ostaja zoprno wtf-jevski: že pokojni osebek, ki ga iz nekega xy razloga preiskuje Line, je pred svojo smrtjo na Wistingov naslov poslal videoposnetek ujetnice, ki v grotesknem prizoru svojemu mučitelju pleše neke vrste erotični ples. Ko tandem oče-hči na robu zakona odkrije mesto groze, vojaški bunker, kjer storilec zadržuje in je zadrževal svoje žrtve, se tam pojavi prav tip, ki ga je Wisting pred leti poslal v čuzo. Je vseeno kriv on, čeprav je imel posnetek v lasti nekdo drug? Morda ni deloval sam? Je izkoristil stari kraj zločina, resničnega morilca, da bi obračunal s svojim krivičnim krvnikom? Zakaj bi se sicer po že prestani kazni samovoljno znova obsodil? Skrbno načrtovano maščevanje ali preprosto nespamet?

Problem serije Wisting ni, da na koncu poraja gomilo vprašanj, temveč dejstvo, da se stvari zapletajo in razpletajo v tako čudne smeri, da vsaka spekulacija deluje prej nesmiselna kot možna. A ni point krimičev, da gledalec poskuša ugotoviti, kdo je česa kriv, ne pa, da se utopi v požiralniku informacij? Sicer privlačna asinhronost, ki jo poznamo že iz slavne trilogije Millennium Stiega Larssona, enega od očetov skandinavskega noirja, predvsem pa preštevilnost primerov, postranskih in neizkoriščenih narativnih zastavkov ter okornih in šlampastih profilacij likov namesto končnega “ajaaa, toj bla fora” povzročajo miselni džumbus, ki se namesto v radovednost izteče v odpor do nadaljevanja.

Kul panoramski posnetki, ušesom zanimivo drdranje norveščine in odsotnost pretiranega kurčenja z orožjem so poleg že omenjene kritike organov pregona žal redki izraziti plusi serije. Diskrepanca med tem in predhodno omenjenimi hibami je prevelika, da bi Wistingu lahko pripisali neko pretresljivo bogatenje žanra ali televizijskega programa kot takega. Saržer dvanajstih milijonov so vikingi torej v glavnem izpraznili v prazno, toda nič ne de. Nafte za popravce je v Severnem morju še dovolj.