“Še boljše kot The Wire”, “Najboljša serija do zdaj!”, “Noro!”, “Ej, nujno glej Černobil” so le fragmenti hajpa, ki smo ga v zadnjih mesecih lahko detektirali na socialnih omrežjih ali pa zgolj ob pivskem hlajenju s prijatelji. Če se to dogaja tudi vam, niti slučajno ne živite v bubblu. HBO-jeva miniserija Černobil je še pred svojo finalno epizodo dobila rekordni rating na IMDB-ju, članek o pravi černobilski nesreči pa je že več kot mesec dni najbolj bran vnos na Wikipedii. In če mislite, da niti to ne priča o razsežnosti hajpa, dodajmo, da je tole že druga recenzija šova na vaši najljubši frekvenci - in niti slučajno ni zadnja. Ob pol devetih danes boste lahko prisluhnili oddaji Temna zvezda, ki se bo posvetila - uganili ste - seriji Černobil. 

Faktorjev popularnosti te serije je mnogo; od menda zelo natančne kopije sovjetske estetike do “distaster porn” aspekta. V naslednjih nekaj odstavkih se bomo posvetili sporočilnosti Černobila, torej komentarju družbene stvarnosti. Še pred tem pa krajši disclaimer. Serija mi je praktično zamorila v prvih nekaj minutah, ko sem slišal prve izgovorjene besede. Bile so namreč v angleščini, moderni lingui franci. Zakaj zaboga serija, katere glavni adut je menda avtentičnost, uporablja jezik, ki nikakor ni bil prisoten pri obravnavanem dogodku? Tvegavši, da zvenim “woke af”, leta 2019 smo, no! Netflix na polno stavi na lokalizirane produkcije, ravno tako gigant HBO pa lagano casta britanske in švedske bigshote. Ampak ajde, gremo dalje. 

Glavno sporočilo serije je prisotno že v njenem podnaslovu: “What is the cost of lies?” oziroma “Kaj je cena laži?” - tak je tudi prvi oz. zadnji monolog Valerija Legasova, glavnega sanatorja černobilske katastrofe. To je praktično rdeča nit serije, ki še posebej cveti v popolnoma fikcionaliziranih delih serije. Ulana Homjuk, glavna iskalka resnice, je izmišljen lik. Sodni proces v finalni epizodi je ravno tako v celoti dramatiziran. Če vas podobe gasilcev, katerih post-radiacijske face izgledajo kot margerita s kupčki mozzarele, niso prepričale, da je zanikanje resnice slabo, je za vas glavni ustvarjalec Craig Mazin, sicer poznan po cinematičnih presežkih tipa Hangover 2, pripravil približno dvominutni komentar po vsaki epizodi, v katerem vam še enkrat pove, da je sistem, ki temelji na lažeh, slab sistem. 

Trdim, da je univerzalnost sporočila “neresnica je bad, resnica je gud” eden glavnih aspektov privlačnosti serije. V serijo lahko svoje politične vizije umestijo tako progresivci kot tudi novodobni konservativci. Prvi bodo lahko gledali Trumpa, Grimsa in druge, ki se na vse kriplje upirajo pripoznavanju globalnega segrevanja. Spet referenca na post-epizodni komentar: “Resnico lahko zanikaš le toliko časa, preden ti ne izbruhne v obraz.” Ali pa na primer scena, ko se iskalka resnice Komjuk bode s partijskim funkcionarjem in mu na neki točki zabrusi: “Jaz sem jedrska znanstvenica, ti pa si pred tem delal v tovarni s čevlji”, kar bi kaj kmalu prevedli v “Mi smo znanstveniki, zaposleni na EPA, ti pa reality show bogataš.” Gre za postavljanje znanosti na piedestal, ki ga zadnje čase lahko opazimo tudi v novoreku ekologov - nove smernice naročajo, da “global warming skeptikom” rečemo “climate science deniers”. 

Fascinacija nad Resnico in primatom dejstev bo navdušila tudi novodobne konservativce. Znani vzkliki desničarskega manleta Bena Shapira “Facts don’t care about your feelings” ali “Destroyed by Facts and Logic” se namreč čudovito vklapljajo v koncept “zataškanja” katastrofe s strani Sovjetske zveze. Smo pravkar rekli sovjetske? Evo, še en razlog več, zakaj bodo desničarji oboževali zadevo - serija namreč vsebuje polno “red scare” bombončkov. Od govora šefa KGB o ustvarjanju naracije za narod do pričanja Legasova pred sodiščem, kjer poudarja, da je pač Sovjetska zveza edina država, ki špara pri jedrski energiji in o tem še laže državljanom.

Univerzalnost sporočila o škodljivosti laži tako deluje s podobnimi mehanizmi kot šank filozofija. Neskončni truizmi tipa “Vsi so barabe” ali “Noben ne sprejme odgovornosti” pač funkcionirajo v katerem koli kontekstu. Hkrati pa so mehanizmi, ki produkcijo laži spodbujajo, popolnoma zakriti. Namesto tega dobimo karikirano podobo Sovjetske zveze, kjer bolj kot praktično liberalizirana 80-ta gledamo Stalinova 30-ta, kjer partijski funkcionarji kar vsepovprek grozijo s strelskim vodom.