Z bliskovitim množenjem distribucije videa na zahtevo v zadnjem času dobivajo zagon tudi nekatere nacionalne produkcijske hiše. Med njimi je španski Movistar, ki nam je lani in letos postregel z novo zgodovinsko nadaljevanko Kuga, v izvirniku znano kot La Peste. Ker druga sezona zaenkrat še ni bila podružbljena in je do piratske premiere tako ali tako ne morete pogledati, bomo naše motrenje omejili na prvo.

Zgodba je postavljena v Sevillo s konca 16. stoletja. Španski imperij je na vrhuncu svoje zlate dobe. Obvladuje Flandrijo, torej današnjo Nizozemsko, in Portugalsko, njena kolonialna ozemlja pa se raztezajo čez več kot polovico Latinske Amerike in dobršen del današnjih Združenih držav. Iz njih črpane žlahtne kovine in plantažno plodovje se masovno stekajo v Sevillo, ki ima v tistem času še vedno monopol nad špansko trgovino s tako imenovanim Novim svetom. V njej ima namreč sedež tako imenovana Hiša za trgovino, kraljeva institucija, pri kateri je morala vsaka čezoceanska odprava pred izplutjem pridobiti dovoljenje, po povratku pa prijaviti uvožene izdelke in plačati ustrezen davek kroni. Posledično je tudi ves tovor plul prek njenega pristanišča in prečkal njene tržnice. Gospodarski procesi, ki jih pospešuje uvažanje bogastva, zaostrujejo odnose med dednimi, fevdalnimi strukturami, zraščenimi s katolištvom, in razvijajočim se protestantskim meščanstvom.

Kolonialni import-export ogrozi kuga, ki v Sevillo vdre leta 1596. Najprej se pojavi med obubožanim prebivalstvom v rečnih kolibah izven mestnega obzidja. Trgovci začnejo nemudoma lobirati v mestnem svetu, naj ne razglasi epidemije, saj bi to pomenilo zaprtje pristanišča in preusmeritev ladij v luke na atlantski obali. Nadaljevanka, kot razkriva njen naslov, spremlja napredovanje okužbe od prvih gnijočih revežev do preskoka čez urbane meje, upadanja surovin, lakote v mestu in prenapolnjenih bolnic. Vse skupaj budno spremljajo »krizna zasedanja« mestnega sveta, v katerem plemiči kolebajo med reševanjem prebivalstva in škodljivimi učinki na gospodarstvo.

Vsakršna podobnost z aktualno epidemijo je naključna. Zdi se, da seviljska kuga nima občutnejšega vpliva na mestno prebivalstvo. Zeliščarji začnejo prodajati sivko, ki prepiha zle duhove in nadišavi miazme. Preprodajalci plačujejo sirotam, da iz obolelih in njihovih kolib smukajo obleke, srebrnino in sploh vse, kar je predragoceno, da bi bilo zakopano oziroma zažgano. Vsa javna mesta, vključno z javnimi hišami, delujejo po utečenem redu. Seveda se kakšna prostitutka ali manjši trgovec, morda celo kakšen veljak, znajdejo v slavni Bolnici krvi, v kateri ima danes sedež andaluzijski parlament. Vendar se zlasti pavperizirano prebivalstvo stalno nadomešča z novimi otroki, potepuhi in pohabljenci. Kot pokaže stranska zgodba v seriji, sama kuga polni vrste istega odvečnega sloja, ki ga desetka. Tako je recimo tričlanska družina, ki sicer živi v revni četrti, a uspe shajati v relativno normalnih razmerah, potisnjena čez rob, ko zaradi bolezni umre oče. Starejša hči se zaposli v bordelu, a kugi hitro podleže tudi sama, kar njenega osamelega mlajšega brata spremeni v blago preprodajalca sirot.

Na stičišču med boleznijo in kolonialnimi dobrinami je zdravilec Nicolàs Monardes, dejanska zgodovinska osebnost, znan po svoji študiji Medicinski prirodopis stvari, ki se prinašajo iz naše Zahodne Indije. Nadaljevanka ga prikazuje kot humanista, odpadniškega zdravnika, povezanega s protestantsko »underground« sceno, ki skuša mimo cerkvenih dogem širiti eksperimentalno znanost. »Kuga,« modruje fiktivni Monardes, »je nevednost. Ta bo v resnici pokončala človeka.« Kljub svoji zavidljivi širini pohod razuma zaenkrat tava po fantazijah o blagodejnih uporabah kolonialnega rastlinja. Ni še čas za cepiva, antibiotike in antimalarike. Ananas. Ameriški slamnik. Lesna goba z vodo - to prečisti ledvice.

Kuga, ki fermentira seviljsko gmoto blaga in ljudi, se že po prvi epizodi umakne v ozadje, iz katerega zgolj obdaja dogajanje kot neke vrste slab mestni zrak. V prvi plan stopi dešifriranje niza umorov štirih seviljskih imenitnežev. Inkvizicija za njihovo odkrivanje najame Matea, ki sicer v pristanišče prijaha, da bi našel nezakonskega sina svojega pokojnega prijatelja. Postopoma je razkrito, da je bil Mateo pred dogodki v nadaljevanki obsojen herezije zaradi razmnoževanja prepovedanih knjig. Deloma si je torej blizu s protestanti, saj je za njih tiskal tako imenovano Medvedjo biblijo, prvi španski prevod Svetega pisma, a se obenem eksplicitno oddaljuje tudi od njihovih potegovanj za oblast. Še najbolje bi ga lahko opisali kot nemirnega panteista, »bog je povsod, a zame ni mesta nikjer« tip človeka, ki ga sočasno mučita sla po znanju in nespečnost.

Mateo uspe izbezati skritega potomca in ga vzeti pod svoje okrilje, s čimer se serija prevesi v detektivko. Tandem mentorja in brihtnega učenca, ki se loti zločinskih ugank, je ognjevitejša varianta Imena rože. Španski ekvivalent mojstra Viljema prižene angst svojega verskega odpadništva nekoliko dlje, vse do opija in, kar je hujše, citiranja Platona v bordelu. Vajenec Valerio tako kot njegov meniški model iz Imena rože izkusi kratkoživo romanco, njuna preiskava pa se podobno razreši brez končne odrešitve.

Onkraj tega, da reproducira nekatere že videne elemente klasičnih kriminalk, bi Kugi lahko očitali, da ne uspe povsem povezati pripovednih štren, ki jih naplete, ali pa jih meša na konfuzen način. Vseeno te pomanjkljivosti gledalca ne odvrnejo. Kvečjemu ga pripravijo, da izbrska še kaj o zgodovinskem kontekstu serije. Hkrati pa razkošni kadri atraktivno izkoristijo vso vizualno dinamiko andaluzijske panorame, ki skorajda sama ustvarja lastno gledljivost.