Piše se leto 2015, ko srbski reper Corona pri založbi IDJ Tunes izda svoj tretji album Gethoven. V prvem komadu Kada padne mrak oziroma Ko pade mrak Corona opisuje svoje mračno dekadenčno življenje: vstaja pozno, kadi travo, prilizujejo se mu bežni znanci, saj je prave prijatelje izgubil in na koncu še doda, da ga pozna samo ena oseba “jebi ga". Hja, jebi ga, na vrhu je samotno. V refrenu nam opiše sliko temačnega mesta in svoj modus operandi:

Osamljenost, kriminal, ki prežema vse pore družbe, in prevpraševanje cene uspeha so tudi osrednja tema hrvaške serije Uspeh.

Uspeh je mozaična krimi serija, ki se je v začetku januarja pričela predvajati na HBO-ju. Še več, gre za prvo serijo z našega prostora, ki jo je požegnala HBO Europe! Se razume, če zeleno luč da HBO, potem je to garant za kvaliteto, a ne? HBO je vendarle živina svetovnega kova, ko gre za serije. Celoten PR se je praktično reduciral na to: prva HBO-jeva balkanska serija. Plus to, da jo je režiral oskarjevec Danis Tanović. Dihotomija med ameriškim HBO-jem in Balkanom naj bi bila notranja tudi sami seriji.

Scenarist Marjan Alčevski je v intervjujih, tudi tistem, ki smo ga pripravili za oddajo Mali granični prijelaz, izpostavil, da se serija giblje po dveh tirnicah: vpeta je v lokalno okolje v Zagrebu, balkanskem mestu z vsemi negativnimi konotacijami vred in vendar gre za človeško zgodbo z univerzalno veljavo, ki presega tukajšnji kontekst. Od Bruslja do Berova, še pravi. S tem se lahko strinjamo vsaj deloma: v mozaični seriji imamo štiri protagoniste, štiri jezdece apokalipse, ki so tako raznoliki, da so realno nezdružljivi, zaradi česar bi se lahko vsak gledalec preprosto poistovetil z drugim protagonistom.

Napuhnjeno srednješolko Blanko, ki jo zaradi neprimernih oziroma preveč drznih oblačil vržejo iz šole … Mimogrede, a to se sploh še lahko zgodi? No kakorkoli, ta težka frajerka dejta še težjega frajera, na polno izklesanega douchebaga, ki živi v ogromni bajti in tam ob svojem bazen fotografira svoje priležnice.

Druga oseba je Kiki, prvi lik, ki ga srečamo v seriji. Uvodna sekvenca epizod se kot pri Seinfeldu dogaja mimo dogajanja v seriji. Le da namesto stand-upa v Uspehu gledamo motivacijski govor, ki, oh-kako-meta, govori o uspehu. A hitro ugotovimo, da lik Kikija težko govori o uspehu - je brezposeln, njegovi družini grozi izselitev, ker bančne uslužbenke ni bilo v službo in te bedne scene.

Navidez najuspešnejši je Haris, arhitekt, ki ima uspešno kariero in je finančno dobro preskrbljen. A kmalu izvemo, da je Harisov uspeh posledica sodelovanja z zajebanim mafijcem Lujem Kraljem. Harisu se po večletnem mešetarjenju prične javljati vest in želi prekiniti sodelovanje v velikem gradbenem projektu, saj ve, da bi slaba izvedba ogrozila poplavno varnost mesta. Največja žrtev četverice pa je kljub temu Vinka, mati, ki pelje hčerko v službo in je v prometni konici fizično napadena. Nek hitmanovski lik brezizraznega obraza in obrite glave se sprva zabije v njen avto, nato pa jo brez pojasnil premlati.

Kaj imajo te osebe skupnega? Hja, absolutno ničesar. Vse do nesrečnega umora, ki se zgodi, ko se protagonisti istočasno srečajo na dvorišču med bloki. Blanka se dobi s svojim tipčkom, ki mu je spizdila fotoaparat. Ta ji ga hoče na silo vzeti, nakar se neznanki Blanki v bran postavijo tudi ostali protagonisti. Ampak tip je samo premočan in začne na polno mlatit Kikija. No, v tistem ga zatravmirana Vinka zaštiha. “Nikoli se ne smemo več videti.” Konec prve epizode. Po besedah Alčevskega je po koncu prve epizode nastal problem, saj je bil učinkovit konec in ni pričakoval, da bo HBO hotel nadaljevanje. Kako je torej ponovno združil štiri neznance, ki o drugih ne vedo ničesar?

No, problem je vsekakor viden. Kako ponovno združiti neznance? Seveda tako, da so njihove zgodbe v bistvu zelo prepletene. Tako zelo, da štrli ven. Blanko po fantovi smrti seveda povabijo na policijo. Istočasno na policijo povabijo tudi Vinko - vendar zaradi prometne nesreče. A se še spomnite, da Kikiju niso odobrili kredita, ker ni bilo bančne uslužbenke v službo? Ta uslužbenka je seveda bila Vinka, ki je isti dan pristala na urgenci. Teh naključnih srečanj je občutno preveč, da bi zgodba delovala prepričljivo. Alčevski problem deloma zazna, ko pravi, da to ni zgolj zgodba o “norem Balkanu” in je nemogoče, da taka zgodba zgodi kje drugje. Prav ima, ta zgodba ni verjetna prav nikjer.

Alčevski je še poudaril, da so mu, citiramo, “industry professionals” potrdili, da ni zgodba lokalna, temveč bi se lahko zgodila kjerkoli - v Budimpešti, Varšavi, Malmu. Vendar to poraja sledeče vprašanje: če je zgodba tako univerzalna, kakšna je potem vrednost tega, da gre za prvo serijo na Balkanu, ki jo producira HBO?

Če Uspeh primerjamo z Novinami, prav tako hrvaško serijo iz konca 2016, je razlika očitna. Novine so bistveno bolj vezane na Reko, kot je Uspeh na Zagreb. Krajina mesta je tam bolj markantno in učinkovito vključena v vizualno pripoved. Prav tako na ravni zgodbe se Novine ukvarjajo z različnimi instancami ozadnega delovanja za mediji, in ne zgolj enodimenzionalnimi badass gengsterji, kot je Luj Kralj v Uspehu. Redki so trenutki, ko je lokalna specifika s pridom uporabljena. Pozitiven primer iz Uspeha je lik čistilke kot elementa reality checka za zblojenega arhitekta Harisa. Univerzalni nauk ne rabi priti od likov, ki govorijo v abstrakcijah in nagovarjajo univerzalno v človeku, temveč je neskončno prepričljiveje, če ga dobimo v ljudskem nauku skozi besedo čistilke.

Kljub omenjenim pomanjkljivostim je Uspeh vreden ogleda. Prvič gotovo zaradi kvalitetne produkcije in lepih kadrov. Drugič, ker je zgodba mozaična in čisto proper krimi zgodba z napetimi zapleti, težkimi zajebanci in ubogimi nemočnimi ljudmi. Navsezadnje pa zato, ker je kao naša.