Stripofilija - enourna oddaja o stripu in stripovski kulturi odslej vsak mesec, v soboto, ob 18.00, samo na valovih Radia Študent!

***

Izbrani izseki in odseki premierne Stripofilije:

Zgodovina teorije stripa

Strip potrebuje svojo teorijo. In teorija potrebuje dober strip, da bi govorila o njem. Dober strip bo teorijo navdihoval in jo izzival, da bo razvijala nove koncepte. In stripovska teorija bo izzivala strip ter mu namigovala, v katero smer bi se še lahko razvil kot umetnost. Stripovsko teorijo potrebujemo tudi za osnovo stripovski kritiki. Ta s teoretskimi koncepti analizira konkretne stripe in nam pove, zakaj so dobri in zakaj ne; kje so vredni vse hvale in kje bi lahko šli še dlje.

Vsaka umetnost ima navezo s svojo teorijo in kritiko in tudi pri stripu ni bilo nič drugače. Sredi devetnajstega stoletja je Rudolf Töpffer začel zlagati smešne slikice v zaporedja in jih opremljati s tekstom, sočasno pa je napisal cel esej o pripovedovanju zgodb s karikiranimi podobami. Töpffer je novemu mediju napovedal svetlo prihodnost, saj se mu je zaradi njegove nazornosti, zabavnosti in možnosti neomejenega razmnoževanja zdel veliko primernejši za sodobni čas kot slikarstvo ali literatura.

Töpffer je imel v veliki meri prav: z začetkom dvajsetega stoletja je strip postal glavna vaba za prodajo časopisov, ki so bili do nastopa televizije glavni množični medij nove dobe. Časopisni mogotci so bili eni najbogatejših zemljanov, striparji pa velike zvezde z redno zaposlitvijo in pisarnami v časopisnih uredništvih.

Ta razcvet stripa ni ušel teoretikom kulturnih kritik. Gilbert Seldes je leta 1930 spisal slavni esej »Sedem živahnih umetnosti«, slavospev umetniškim medijem novih časov. Celo poglavje je posvetil tedanjemu vrhuncu stripovske umetnosti, dnevni pasici Krazy Kat risarja Georgea Herrimana. Krazy Kat še danes velja za najboljši strip vseh časov, to pa tako po zaslugi Seldesa kot njegovega največjega oboževalca, samega časopisnega mogotca Williama Randolpha Hearsta, ki je Herrimanov strip obdržal pri življenju več kot trideset let kljub stalnim protestom bralcev. Brez podpore kritiških posameznikov, skratka, bi najboljši strip na svetu po hitrem postopku odplavile populistične zahteve po kruhu in igrah.

V petdesetih so se stripa kritiško lotili predvsem čuvarji morale skozi spise, v katerih so dokazovali njegovo škodljivost za mladino ter dosegli celo izdatno cenzuro seksa in nasilja v tedanji mainstream produkciji. Strip je udarec vrnil pomnoženo: kvaliteta se je umaknila v podzemlje, v njem postala še bolj provokativna, politično nekorektna in družbeno kritična, svojo pravico do obstoja pa je branila s teoretskimi manifesti.

Podzemna revolucija je obrodila avtorsko orientirane stripovske založbe, ki so tiskale cele revije, posvečene kritiškemu vrednotenju dobrih stripov. Art Spiegelman, oče s Pulitzerjem nagrajenega stripa Maus, je urejal revijo Raw in v njej poleg kritike objavljal tudi formalistične eksperimente v stripovski pripovedi. Založba Fantagraphics je malo pozneje začela tiskati revijo The Comics Journal, ki še danes vsak mesec izda dobrih 100 strani debelo kompilacijo kritik, napovedi novosti in intervjujev s trenutno najbolj vročimi avtorji.

Za najbolj znanstveni in obenem najslavnejši doprinos stripovski teoriji je v začetku devetdesetih poskrbel Scott McCloud s svojo legendarno knjigo Understanding comics ali Kako razumeti strip, ki je bila pred nekaj leti prevedena tudi v slovenščino. McCloud se je s svojo knjigo namenil strip rešiti stigme butaste zabave za otroke, to pa tako, da ga je najprej oskubil do ogrodja. McCloud je pokazal, da stripa kot takega ne definirajo superheroji ali kak drug žanrski šoder, pač pa da strip pomeni nič več in nič manj kot »pripovedovanje zgodb z zaporedjem sličic«. In tej definiciji ustreza vse od grških in rimskih frizov pa do sodobnih navodil za sestavljanje Ikeinega pohištva. S tem McCloud namiguje, da je z zaporedjem slik mogoče povedati res kakršnokoli zgodbo, od povsem uporabne pa do skrajno globokoumne.

McCloud je z razvojem orodij za analizo stripovske pripovedi omogočil tudi omajanje ustaljenih praks žanra, saj je pokazal, da strip na zahodu po krivici zanemarja nekatere tipe prehodov med kadri in postavitev strani, ki so v polnem razmahu denimo v japonskem stripu. McCloud je skratka strip ogulil do kosti, se potopil v njegovo najbolj osnovno mehaniko in nam tako odprl možnost za nove smeri razvoja, ki so jih do tedaj zapirale vnaprejšnje predstave, kaj strip na vsebinski ravni je ali bi moral biti.

McCloud v svojem času ni bil edini stripovski teoretik: glavni predstavnik nasprotne smeri je bil RC Harvey, ki je vztrajal, da osnovna definicija stripa ne bi smela biti zgolj zaporedje podob, ampak da je zanj bistvena kombinacija slik in besed. Pri Harveyjevi poanti še danes vztrajajo nekateri kritiki, ki McCloudu očitajo, da je definicijo stripa preveč razširil, saj da gre za sodobno zvrst, v kateri antični frizi in druga navlaka izpred dvajsetega stoletja nimajo kaj iskati. Obe strani imata po svoje prav in poleg čisto formalnih kriterijev je pri vsaki umetnosti gotovo treba upoštevati tudi konkretne družbene in tehnološke okoliščine njenega zgodovinskega razvoja. Debata med obema stališčema je vsekakor dobrodošla kot poligon za nove uvide.

Pri nas se je stripovska kritika zares zagnala v poznih osemdesetih z Ivom Štandekerjem, in prav Ivo je eden najlepših primerov medsebojnega oplajanja teorije in prakse. Štandekerjeva poročila v Mladini o vrhuncih svetovnega stripa so spodbudila celo generacijo družbenokritičnih striparjev pri nas - Lavriča, Smiljaniča in Kastelica -, ki so vsi hiteli postavljati na laž Ivove trditve o tem, kaj da slovenskemu stripu manjka, kar svetovni že ima.

Močno spodbudniško vlogo je igrala tudi revija Stripburger, ki je poleg zavetja brstečim mladim risarjem nudila tudi kritike natisnjenih albumov in teoretske tekste o tem, kaj strip trenutno počne in kaj bi moral početi. Neverjetno dobrodošla poslastica sta bili Mladinina kolumna Stripodrom Maxa Modica in radijska oddaja istega avtorja, Čudoviti svet zlobe in nasilja, ki se je v devetdesetih na tedenski bazi rolala prav na RŠ-u. Njegovo tradicijo je na prelomu tisočletja nekaj časa nadaljeval Igor Prassel, potem pa je bilo do nastanka Stripolisa in pričujoče Stripofilije vse tiho.

Težava, ki je nastala iz te kritiške luknje, je, da so striparji izgubili precej orientacije za svojo kvaliteto. Namesto da bi bili dobri za svoje delo nagrajeni, slabi pa konstruktivno okrcani, je vsako izdajo pričakal isti molk. Katalogi številnih stripovskih razstav, ki so pognale v tem času, niso kaj dosti pomagali, saj so se vedno trudili, da so vse trenutno dejavne striparje brez vsakega razporejanja našteli, da ja ne bi koga pozabili ali užalili.

Že zato nujno potrebujemo stripovsko teorijo in kritiko nazaj v svoji deželi. Da bo končala to za naš narod tako značilno destimulativno uravnilovko; da bo s pohvalami spodbujala dobre in k izboljšanju spodbujala slabe ustvarjalce; da nam bo poročala o dosežkih in trenutnih trendih ter zgodovinskih dosežkih iz sveta stripa onkraj meja naše deželice; in da nam bo trosila ideje, kam vse kot stripovska nacija lahko še krenemo in katere terene lahko še osvojimo.

O nevidni umetnosti

Če bi Scott McCloud svoje teoretske knjige o stripih napisal v obliki samega besedila, te brez dvoma ne bi pobrale toliko pozornosti javnosti in bile tako uspešne, prevajane, citirane. Če bi se odločil narediti strokovno brošuro z ilustracijami, bi njegovo delo skoraj zagotovo prezrli. Ker je McCloud ubral drugačno pot in je knjige, v katerih se loteva analize stripa kot medija, narisal v formi stripa, je uspel zapleteno umetniško misel posredovati kar najširši publiki. Ustvaril je lahko berljiv, vrhunski strokovni priročnik. 

V knjigi „Kako razumeti strip“ avtor prehodi ustvarjalno pot od ideje do izdelka, značilno za vse medije in umetnost obenem. Ker sebe postavi v ospredje, kot predavatelja in učenca obenem, se tako izogne dociranju oziroma ex-katedra formi vsevednega pripovedovalca. McCloud angažira bralca, saj se ta skozi pravila nastajanja stripa prebija skupaj z avtorjem, ima perspektivo raziskovalca in navidezno vključenost v proces razmišljanja o stripu. McCloud ne podaja formule o edinem možnem, „pravem“ načinu risanja in pisanja oziroma dojemanja, ampak spretno izkoristi prednost, ki jo ima strip pred drugimi umetnostmi, in z dobro risbo pove zanimivo zgodbo.

Bralec ima namreč občutek, da je vključen v vsebino in ji sledi brez napora. Striparska tehnika oziroma teorija pa je tista, po kateri se bralec lahko identificira s poenostavljeno risbo, tako imenovano ikono. Ta teorija oziroma fenomen nevizualnega samozavedanja je pogosto uporabljan v teoriji percepcije medijev od Marshalla McLuhana dalje. S to razliko, da se ljudje poenotimo ne samo z bežno sliko sebe, ampak se naša osebnost podaljša tudi prek neživih predmetov, denimo avta, kolesa, slušalk in temu podobnih predmetov, ki postanejo del nas. McCloud je sebe narisal v tej maniri, saj bi z realistično risbo dosegel drugačne kvalitete. Tako pa je dosegel identifikacijo z bralcem. 

Pojem karikatura je mišljen kot enostavna risba, skoraj otroška, denimo taka, kot sta Tin Tin ali Asterix. Za stripovske junake, narisane v tem karikaturnem slogu, je bolj pomembno, da imajo jasen značaj, v katerega se bralec vživi in ga živi, ne le gleda. Zato mu McCloud reče tudi – maska oziroma učinek maske. V takem enostavnem slogu je narejen strip Maus Arta Spiegelmana, torej niti malo ne enostavna zgodba o holokavstu. Maus je kultni strip, v katerem je s karikirano risbo stripar empatično upodobil „notranji svet“.

Za striparsko risbo oziroma izbor načina risanja pa McCloud poudari pomen čisto obrtne veščine. Vaja dela mojstra in tukaj decidirano ni bližnjic. In ja, treba je poznati anatomijo, da bi liki na papirju oživeli, tudi če je njihov učinek pojačan prek poenostavitve.

Seveda je knjiga, ki razlaga teorijo stripa, spregovorila tudi o besedilu oziroma scenariju kot integralnem delu stripa. Odnos zgodbe in risbe je jedro stripa kot medija. Čeprav ne obstaja „pravilno“ podajanje vsebine, ima razmerje med tekstom in risbo, strukturo in ritmom, kar nekaj pravil in zakonitosti, znotraj katerih se avtorji lahko svobodno gibljejo.

Obvladovanje medija pomeni večjo stopnjo, do katere umetnikova ideja preživi ustvarjalni proces in se obdrži v končnem izdelku. Ta ima namen, tako kot vsak drug medij, da sporočilo prenese s čim manj šuma v komunikaciji, in ga je treba na ta način obravnavati. Ne kot literarni žanr, ne kot le likovni slog, saj je strip bastard, ki črpa tako iz obeh teh kot tudi iz drugih medijev in drugih umetnosti. Zaradi teh značilnosti je strip treba presojati po njemu značilnih merilih, ki zajamejo celoto. Ne da se ločevati nečesa, kar organsko sovpade skupaj, je prežeto in v soodnosu, katerega magijo lahko ustvarita le avtor stripa in bralec. 

McCloud opredeli strip kot umetnost zaporedja in s tako okrnjeno definicijo pusti ogromno prostora za raziskavo, kaj vse lahko zaobjame striparski medij. Leta 1993, ko je pričujoča knjiga napisana, do leta 2011, ko smo dobili slovenski prevod, se je medij še naprej razvil in se še razvija, a kljub spremembam ostajajo nekatera pravila vedno veljavna.

Zavestno postopno grajenje zgodbe, ki pritegne in obdrži pozornost ter priskrbi bralčevo sodelovanje, je eno izmed pravil, ki se jih ne da naučiti drugače kot s trdim delom. Po drugi strani pa je, da bi bil strip jasen, nadvse pomembno sodelovanje bralca. Sodelovanju McCloud reče „dopolnjevanje“, ko denimo črte postanejo obraz. Vidno in nevidno sta tukaj v interakciji, saj prav sodelovanje bralca omogoča vse spremembe, premike in tek časa. Le s sodelovanjem bralca lahko stripar ustvari gibanje v negibnem mediju, saj sta čas in prostor v stripu eno. To stripar doseže z razumevanjem elementov, iz katerih je strip sestavljen. Predvsem okvirjev in prostora med njimi.

Od bralca se zahteva veliko, ta pa dobi toliko, kolikor je sam vložil. Že na nivoju simbolov ali ikon, ki so lahko narisane ali ubesedene, se mora bralec potruditi. Ne le čas in gibanje, tudi vonj, čustva, čuti in zvočni učinki se lahko prikažejo na nešteto načinov, ampak dojel jih bo le angažiran bralec.

Torej če gre za dober ali izvrsten strip, so njegovi elementi občudujoče dobro povezani in sestavljeni v zgodbo. Menjave kadrov, situacij, nasploh kompozicija oziroma struktura stripa se še najbolj približa filmu oziroma video umetnosti, a ponuja več kot gibljive slike. Avtor namreč lahko spremeni vrstni red branja in dojemanja ali pa ponudi izbiro tega reda, česar noben drug medij ne zmore. 

Razvoj stripa lahko dojamemo skozi zgodovino, saj je znan prehod od slike in stilizirane slike prek simbola do oznake za glas oziroma črke, kjer se je vizualna povezava izgubila spotoma. Pri stripu pa se ta vizualna informacija ponovno pojavi kot enakopravna besedam. Slike so lahko bodisi simbolične in abstraktne ali pa bolj upodabljajoče in podrobne. Odvisno od avtorja in publike, čemu se bodo priklonili, saj ne gre le za slog, gre za razumevanje sporočila. Odločitev risarja, kateri izmed neštetih možnosti izrazov se bo priklonil, je soodvisna od njegovega cilja.

Od namena prek oblike in izbire jezika avtor gradi, se prebija skozi obrtno veščino in končno pride do površja, do stripa kot objekta, ki zahteva publiko oziroma bralca. Prav vsaka od prej omenjenih faz nastanka stripa ima svoje pasti in iznajdbe, mašila in invencije. Edino, česar ni, je formula uspeha. McCloud duhovito pripomni: „Narišite tak strip, ki bi ga radi sami brali, saj boste tako imeli vsaj enega bralca.“

Večina teorij v tej knjigi je nastala na osnovi McCloudovega raziskovanja in kopanja po teoretskih delih drugih avtorjev, denimo Willa Eisnerja. Za še bolj poglobljeno teoretiziranje o stripu je v knjigi še cel kup bibliografije, opomb, referenc in temu podobnih virov. Za začetek raziskave je knjiga „Kako razumeti strip“ obvezno čtivo za vse, ki imajo namen narisati strip ali pa ga bolj poglobljeno brati oziroma dojeti, zakaj radi beremo stripe.

NAPOVEDI IN NOVICE

Poglejmo za trenutek malo čez mejo. V Osijeku se je 14. aprila namreč odprla razstava slovenskih striparjev, ki so jo spremljale tudi nekatere delavnice. Na Visoki šoli za umetnost in oblikovanje v Osijeku so svoja dela razstavili in predstavili Miki Muster, Jelko Peternej, Zoran Smiljanič, Iztok Sitar, Tomaž Lavrič, Jakob Klemenčič in Gašper Rus. Dogodek se je odvijal v okviru Striposa, združenja ljubiteljev stripov, ki so ga oblikovali aprila 2009 in začeli izdajati tudi istoimensko revijo Stripos. Odprti so tudi za nadaljnje sodelovanje s slovenskimi striparji, če se jim javite prek maila na @email. Kakorkoli, na festivalu, ki je potekal 12. in 13. aprila, je imel svoje predavanje o slovenskem stripu tudi Iztok Sitar. Kmalu pa se bo zgodila tudi obratna izmenjava - v juliju se bodo namreč hrvaški striparji odpravili v Maribor, kjer se bodo tudi predstavili. Kaj več vam povemo v prihodnjih Stripofilijah.

maja pa se bo odvila podelitev nagrad za natečaj Živel strip!, ki bo v kulturnem centru Visionario v Vidmu. Podelitvi bodo sledili še animirani filmi iz programa AnimaKIDS festivala Piccolo Festival dell'Animazione, torej Mali festival animacije.

Dogodkov še ni konec, kajti v okviru tedna evropskega sodelovanja šol 2013 bo med 6. in 10. majem potekal natečaj za najboljši strip oziroma animirani film. Sodelujejo lahko vse osnovne in srednje šole ter vrtci, naslov pa je »Evropa v mojem žepu«. Tako pri animaciji kot pri stripu so kategorije razdeljene na ročno narisano in računalniško narisano, pa tudi po starostnih kategorijah. Več o tem lahko izveste na www.cmepius.si/dogodki.

Še en natečaj za najboljši strip na temo »Parodija« se bo izvršil pri združenju Drugi ugao. Rok za pošiljanje izdelkov je 20. maj. Pišete jim lahko na Drugi ugao – za nagradni konkurs, Ivana Gorana Kovačića 12, 71 000 Sarajevo.

Do 9. maja pa je v Krice krace na Tomšičevi ulici 14 v Kranju na ogled stripovska razstava Andreja Štularja – Živa sem! Na ogled so postavljena originalna dela iz istoimenskega otroškega stripovskega albuma o deklici Živi.

V Channel Zeru pa se je v četrtek odprla tudi prva striparska razstava Dušana Moldovana z naslovom Kartoonis.

Ne pozabimo tudi na ljubljanski Stripolis! Ta bo v prihodnjem mesecu gostil danes že nekajkrat omenjenega Steva McClouda, ki se bo pogovarjal v živo prek skypa. Za spremembo tokrat dogodek ne bo v torek, temveč v četrtek, 16. maja, v Komuni Kina Šiška, ob 20. uri.

Za konec dodajamo še povezavo do zabavne spletne strani, ki je dostopna tudi na naši spletni strani, če kliknete Stripofilija. Gre za stran, ki je sicer portal o pivu, pivovarnah in pivskem gospodarstvu in ima podstran s stripi o pivih. Stran je sicer v hrvaščini, vendar se pojavljajo tudi stripi v drugih jezikih. Obiščete jo lahko na www.pivnica.net/iePhoto/kategorija.asp?ID=5.

Naslovna fotografija je iz knjige Scotta McClouda "Kako razumeti strip".