V torek nas je v Ljubljani obiskal Vinko Barić, v Splitu rojeni akademski slikar, ki ga nekateri morda bolj poznate po punk bandu Ilija I Zrno Žita, ki ga trenutno tudi poslušamo v podlagi. Punk estetika, ki ji ostaja zvest, se ga drži tudi v stripih. Prvega je izdal že pri sedemnajstih letih, ko je zasnoval založbo Ilegalno Društvo za Fotokopiranje Stripova, krajše IDZFS, pri kateri izdaja še danes, pred danes obravnavanim pa je izdal še dva “normalna” in en mini album.

Punk se ga v stripih drži tudi v besedilih. Družbena kritika se v zbirki enega-do-več-stranskih stripov ohranja skozi absurdno satiro, ki ji ponavadi sledi nenaden razplet in še bolj nepričakovan konec. Med vesoljskim napadom zajcev, ki priletijo v tako imenovanih “letečih dagnjah”, se zato lahko pojavijo tudi pištole, ki streljajo žeblje, a niso kos orožju iz baroka, ki jih s pomočjo pretkanega baročnega človeka zasužnji na Zemlji. Vse to pa se dogaja narisano v grotesknem slogu, ki je namerno čim bolj oddaljen od akademskega načina risanja. Kot pravi tudi domači Andrej Štular, je za takšno vrsto risbe tudi načeloma vseeno, s kakšnim risalom je narisana. Vseeno se je Barić v novem albumu, v nasprotju se preteklimi tremi, najbolj držal enotnosti risala, sicer treh različnih debelin. Prav tako v tem albumu ne moremo videti kolažev, ki so bili v preteklosti prisotni, tudi kot čisto direktne insinuacije na pop kulturo ali kaj podobnega, kot so Disneyjevi junaki ali obraz Čaja Čang Šlang, ako ga pomnite. Že od daleč pa lahko vidimo, da gre za črno-beli underground avtorski strip.

Lahko bi rekli, da po eni strani Vinko Barić v svojih stripih hodi po podzemlju, po drugi pa sega v roko slehernemu človeku v regiji, ki z undergroundom nima kaj dosti skupnega, razen jezika. Ob prijavi za pridobitev javne finančne pomoči, je – brez olepševanja – prejel odgovor, da mu je ne morejo ponuditi, ker je nepismen. Strip Dogodivštine baroknog čovjeka, ki ga še nimamo v slovenskem prevodu, je namreč v celoti napisan v dalmatinskem narečju. Enak pristop smo opazili že v njegovih prejšnjih albumih, pa tudi pri lokalnem mitu, ki ga soustvarja in sliši na ime Lavanderman [lavAndermen]. Nič kaj preveč deviantna dalmatinščina je tam še najmanj razumljiva, zato so na srečo narečju iz mesta Jelsa na zadnjih delih ovitkov dodali tudi prevode v bolj puritansko hrvaščino. Če pa želite natančneje prebrati, kaj so mu odgovorili, lahko vidite skenirano verzijo tudi na zadnji notranji platnici vsakega od albumov.

Lavanderman sicer letos izhaja že sedmo leto in je verjetno ena redkih kontinuiranih stripovskih serij o herojih na Hrvaškem, če ne celo edina. Tudi Lavanderman je posebne vrste junak, oziroma antijunak, ki ga je po nesreči s sodom sivke ta zavila v vijolično oprijeto obleko, ki je ne more sneti. Z rumenim plaščem, ki vihra za njim, pa na beli Vespi rešuje junakinje pred težavami in nesrečami otoka Hvar. Vendar dovolj o Lavandermanu, čeprav letošnjega še težko pričakujemo. Kdo pa je človek iz baroka?

Baročni človek, ki smo ga lahko v dveh epizodah, dodanih tudi temu albumu, že srečali v prejšnjem Paranormalnem čimbeniku, je edini Barićev junak, ki ni s Hrvaške, ampak kratko malo iz Pariza. Središče baročnega razkošja pa je sestavljeno tudi iz mnogo ogabnosti, ki jih simpatično pomeša z zgodbami bolj ali manj izmišljenih gotskih grozljivk. Vidimo lahko vplive raznoraznih znanih del, predvsem literarnih in cinematičnih, kot so Frankenstein Mary Shelly ali pa Brezglavi jezdec. Strip tako ostaja žanrski, ampak z veliko mero humorja, s katerim prevprašuje tudi sam žanr in njegove lastnosti.

Tako kot sicer v upodobitvah baroku se srečamo z aristokratom in upodabljanjem njegovega življenja na poti na reševanje raznoraznih pustolovščin. Mojster preobrazbe, predvsem na primer maskiranja v kokoš, pa konča vedno v objemu katere od svojih ljubic, ki jim nosi spominke s potovanj. Natančneje, kot lahko vidimo pri mnogih drugih moških stripovskih avtorjih v zelo različnih stripih, ki morajo ta prizor vključiti na vsak način, konča v njenih - golih nedrjih.

Ko smo že govorili o Lavandermanu, pa dodajmo še to, da v stripu Dogodivštine baroknog čovjeka srečamo tudi njegovega pra-pra-pra-prednika. Sicer pa o domišljiji Vinka Barića ni za dvomiti. Ne glede na to, ali nam pokaže, kako sta lahko dve cipresi, ki ju možak izvleče iz zemlje, v resnici ogromen zajec, ali kako nastane v mestu poplava, ker mora kasnejši velikanski Godzillin prijatelj nekam urinirati. Kar zadeva zajce, moramo omeniti, da je Barić v svoji akademski sferi risal že dva zajčja seriala, zato ni presenetljivo, da jih tudi tu srečamo v različnih oblikah in formah.

Album v velikem formatu b4 [be-štiri] oziroma po ameriško c4 [ce-štiri] šteje nekaj čez šestdeset strani, do konca porisanih z majhnimi kvadratki, s katerimi se lahko zamudimo za precej časa. Glasen hehet pa bo gotovo izvabil iz ust vseh tistih, ki se tej vrsti humorja rajši nasmejijo od srca, kot pa zgražajo nad njim. Na kateri strani ste, preverite sami.