Imate kdaj občutek, da vas nekaj opazuje? Da vam nekaj sledi, ko se vzpetnjate po stopnicah svojega bloka? Da nekaj z vami sobiva, da se z vami sprehaja po hodnikih in ždi v sobicah vašega doma? To je zgolj eno izmed občutij, ki ga je Laura Pérez poskušala zajeti in preliti v okvirčke svojega striparskega prvenca z naslovom Prikrito. Strip je letos v slovenskem prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izšel pri založbi VigeVageKnjige.

Knjiga se ukvarja z raziskovanjem občutij nadnaravnega, to mističnost poskuša znotraj svojih panelov ubesediti, predvsem pa upodobiti. Pripovedi zajemajo vse od opažanja znakov neznanega vesoljskega plovila do preoblikovanja kipca v antropomorfno podobo, s katero je možno komunicirati. Velika večina pa jih skuša zgolj opisati ali reproducirati občutek prisotnosti nečesa tujega in neznanega, kar obstaja zunaj nas in ni strogo delo nas samih.

Delo je strukturirano precej odprto – narativna zasnova ne sledi linearni kronološki pripovedi. Prva in zadnja stran sta zrcalni, znotraj pripovednega okvirja, ki ga vzpostavljata, pa ohlapno zarisano pripoved prekinja polno samostojnih prebliskov. Ti delujejo kot neodvisne in samozadostne kratke zgodbe, ki se držijo vzdušja celotne knjige. Protagonistko spremljamo skozi celoten strip, sledimo pa ji čez serijo navidezno nepovezanih dogodkov. S pomočjo različnih mask, ena izmed njih nas pozdravi že na naslovnici, protagonistka izkuša in raziskuje različne realnosti. Te so praviloma nadvse nenavadne in čudovite na pogled.

Bolj kot enovita celota strip deluje kot zaporedje nanizanih dogodkov, ki jih povezujejo motivi in vzdušje, ne pa dejanska koherentna zgodba. Vsem je skupna neločljiva prisotnost nečesa, česar ni mogoče v celoti zaobjeti z našimi čuti ali besedami. To prisotnost bralka lahko začuti skozi nervozne poglede, nenehno obračanje, prazne kadre in kotičke, polne črnine. Včasih je nenaravno upodobljeno, marsikdaj pa je prisotnost zgolj nakazana. Reakcija na nevidno mistiko, s katero se ubada strip, je nemalokrat prikazana kot strah ali nelagodje, nekajkrat pa je sobivanje z nerazložljivimi silami predstavljeno kot prijetno in pomirjajoče.

Posamezne odseke razmejujejo strani, polnjene s črno ali belo barvo, na njih pa najdemo naslove posameznih zgodb ali podpoglavij. Med vsem tem lahko srečamo tudi avtoričine risbe in skice, ki ne nosijo neposredne navezave na pripoved, a idejno sodijo pod okrilje nepoznanega. Perez riše izredno izčiščeno risbo. Drži tanko linijo med preprostostjo in natančnostjo. To doseže s tem, da detajle prihrani za mesta, kjer so resnično pomembni. Pri likih to tehniko na primer najlažje opazimo v tem, da nosijo večinoma enobarvne, preproste kose oblačil, okolica njihovih oči pa je izredno natančno načrtana, kar je tudi ključno, saj mora biti bralka vedno prepričana, kaj kdo opazuje in kam je uperjen pogled.

Za prepričljivo podajanje občutka nelagodja ali poudarjanje tesnobnosti situacije je zelo spretno uporabljeno tudi kadriranje. Bralka je pogosto postavljena v pozicijo, s katere sama opazuje dogajanje iz estetsko lepo nastavljenih kadrov, hkrati pa ta mesta tudi poudarjajo občutek opazovanosti. Ko bralka na primer kuka skozi špranjo vrat, ko je postavljena za hrbet opazovane, ali ko je postavljena neprijetno blizu, se tudi sama lažje uživi v doživljanje opazovanih. Ker se znaten del pripovedi dogaja v vsaj do neke mere zatemnjenih prostorih, zelo pomembno vlogo igra tudi svetloba. Snopi mesečine, ki osvetljujejo notranje prostore ali sence, ki jih mečejo določeni deli obraza, ko je oseba obrnjena vstran, resnično veliko dodajo k izkušnji.

Barvna paleta je kompleksna. Kljub temu, da platnice pogosto polnijo zaplate črnine, likovna podoba dela ostaja barvita. Drži se zemeljskih odtenkov – zelene, rumene in rdeče niso nikoli nenaravno agresivne, v kombinaciji z globoko črno pa pogosto nastopajo tudi različni odtenki modrine. Ena izmed avtoričinih največjih spretnosti je, kako se igra s kontrasti. Kljub temu, da so barve v svoji intenzivnosti utišane, nastopajo v elegantnih kombinacijah, ki njihovo prisotnost uspejo poudariti. Barvni kontrasti so subtilni in premišljeni, ko na primer opazujemo modro ozadje, se Perez, namesto da bi uporabila oranžno, po barvnem krogu sprehodi tako v eno kot v drugo smer. Na pretežno črtnih figurah nam tako postreže z rumenkastimi in rdečkastimi detajli, ki s pomočjo zasnove celotnega panela uravnoteženo žarijo s strani.

Če avtorica pogosto favorizira črno, se beli odtenki pojavljajo mnogo redkeje. V samih sličicah je skoraj ne zasledimo, saj je vsak kotiček zapolnjen s skrbno izbranimi barvami. Bela je rezervirana malodane izključno za prostor med paneli in obrobjem strani. Ta estetska odločitev je koristna, saj belina služi kot oddih od barvno močno koncentriranih sličic. Paneli so zelo jasno razporejeni po strani, a njihovi kotički in obrobja običajno niso začrtani z ravno linijo. Včasih delujejo, kot da so bili naslikani in bi se lahko njihova pestra barvna vsebina vsak čas razlila po strani.

Najmočnejši element stripa je zagotovo njegova likovna podoba. Kot izrazito dodelana in premišljena nam naravno podaja vsebino in vztrajno gradi atmosfero, ki jo avtorica želi pričarati. Če je pripoved dobra pri vzdrževanju vzdušja, pa ji veliko manj uspe s podajanjem zgodbe. Izvemo le, da živimo v svetu, polnem skrivnostnega in nadnaravnega; avtorica teme razen s podajanjem občutij in čustev dodatno ne razvije. Odprtih ostaja veliko pomembnih vprašanj, a bralka se vseeno lahko zadovolji z naborom čudovitih panelov in sličic. Očitno mora kaj ostati tudi prikrito …

Čez ramo se je ozirala Lea.