Ko je Slovenija 25. junija 1991 razglasila samostojnost, je bil Goran Duplančić na koncu služenja vojaškega roka v vojašnici Boris Kidrič v Šentvidu. Precej puste dni, ki si jih je Duplančić krajšal z reševanjem nalog iz višje matematike, je presekal vsesplošni preplah vojakov vseh činov in narodnosti. Nadrejeni častniki so sprva mladim vojakom na vse pretege skušali preprečiti dostop do novic, a kasarno so kmalu začeli pretresati dezerterstva in prestopanja strani, pretepi ter razdeljevanje na ustaše, Janeze in četnike.

Slabih trideset let kasneje, leta 2020, je na Hrvaškem, v slovenščini pa konec lanskega leta, izšel risoroman z naslovom Vojna. V njem Duplančić, zdaj doktor fizike na Inštitutu Ruđer Bošković v Zagrebu, popisuje dogodke, ki jih je doživel kot osemnajstletni vojak desetar ob izbruhu vojne na Balkanu, ki je sledila razglasitvi slovenske neodvisnosti. Avtor se ni odločil za hrvaški naslov, ki bi se, kot so morda že pomislile nekatere izmed bralk, glasil Rat. Slovensko besedo je avtor za naslov izbral, ker vsebuje hrvaško kratico JNA za Jugoslovensko narodno armijo, in tako želel doseči besedno igro, Vo-JNA. V slovenskem prevodu ta besedna igra morda ne pride toliko do izraza, sicer pa to tudi ni tako pomembno, saj je prevajalec Andrej E. Skubic Vojno kar spretno poslovenil. K sreči je ohranil originalna besedila starih jugo bendov, ki jih v glavi prevedemo v odmev znanih melodij. Na zadnjih straneh najdemo slovarček žargona JLA in prevod tujejezičnih vložkov, tako da razumljivost ne trpi na račun ohranjene pristnosti.

Duplančić ima očiten občutek za risbo: spretno izmenjuje črno-bele prizore z občasnimi, previdno doziranimi barvnimi. Barve so namenjene trenutkom z največjim nabojem, momentom upora, brezumnega nasilja in eskapizma. Njegov slog spominja na Craiga Thompsona v Odejah. Preprosta linija, z minimalnim senčenjem, liki imajo dve pikici namesto oči. Pa vendar so po ekspresivnosti daleč od primitivnih stickmanov. Prav zaradi te preprostosti, ki pa vendar odraža značaj, so liki tako prepričljivi. Relativna naivnost figur in otroškost sloga sta dober kontrast nenadni tesnobni in konfuzni atmosferi, ki jo povzroči izbruh vojne. Ta prepad med slogom in zgodbo podčrta slovo od nedolžne mladosti, ki jo avtor nagovori že v posvetilu; "Nekateri odrastejo čez noč, nekateri nikoli."

Bralke smo v dogajanje vržene podobno, kot so bili tistega dne mladi vojaki - zelo nenadno. Iz sanj nekega mladeniča o hiperseksualizirani bejbiki, ki se dvigne iz morja in škropi naokoli, smo s protagonistom vojaško zbujene v jutro 25. junija. Morda ne najbolj izviren, pa vendar učinkovit prijem. Najstniško lahkotnost kar naenkrat nadomesti resničnost, v kateri naj bi veljala vojaški red in disciplina. V resnici seveda nihče zares ne ve, kako ravnati. To je v naši zgodbi jasno iz dejanj nadrejenih, ki kar ne vedo, kako bi ukrepali, in skušajo stalno prelagati odgovornost. Neke noči častnik pošlje protagonistovo enoto na patruljo, naslednje jutro pa je mladi desetár nahruljen, ker naj bi ravnal samovoljno. V zmedi ukazov in pomanjkanja vodstva je s preostalimi najstniki-vojaki vred tudi dejansko prepuščen samemu sebi in lastni presoji. 

Avtor črpa iz lastnega spomina, a se ne postavlja na nobeno stran. Poskuša nam vzbuditi zavedanje, da so vojaki komaj polnoletni fantje, ki poskušajo razbrati, kateremu zmedenemu ukazu slediti, in ugotavljajo, ali lahko zaupajo Janezu v svoji enoti. Kljub dvomom in rastoči nezaupljivosti med mladimi junaki različnih nacionalnosti pretehtata solidarnost in zaupanje, v enoti prevlada sentiment človečanstva in bratstva.

Duplančić vsekakor zna graditi scenarij: prizore vsesplošne zmede in groze izmenjuje z mladostniškimi fantazijami, spomini na otroštvo, ki ga je pustil v rodnem Splitu. Včasih kakšen intimen prizor pospremi besedilo kakšne nostalgične pesmi. Tu pa tam risbo pospremi dejanska zgodovinska fotografija tanka ali vojaka, ki nas še bolj prizemlji ter nas opomni, da prebiramo o zgodovinskih dogodkih, da se je vse skupaj zares dogajalo. Če Duplančićev risoroman primerjamo s kakšnim drugim vojnim stripom, prav spontanost figur in raba fotografij prispevata k temu, da njegovo delo izstopa po pristnosti ter intenzivnosti identifikacije. 

V zadnjem času je pri založbi ZRC SAZU sicer izšlo precej stripov z vojno tematiko. Že samo v preteklem letu poleg Duplančićeve Vojne še dva: Peršmanova domačija avstrijskih avtoric Evelyn Steinthaler in Verene Loisel ter Krik ljudstva francoskih avtorjev Jacquesa Tardija in Jeana Vautrina. Trend, ki je v pogonu že nekaj let, nas ob izidu vojnega stripa za vojnim stripom morda lahko napelje na zdolgočaseno zavijanje z očmi. Hkrati pa jasno pokaže, da imamo očitno še kar veliko za predelat, kar se tiče boleče polpretekle zgodovine.

Strip se tako tudi pri nas počasi uveljavlja kot niti ne več tako alternativna oblika zgodovinjenja. Znotraj žanra se srečujemo tako s poskusi objektivnejše obravnave zgodovinskih dogodkov, kot tudi z bolj intimnimi pričevanji, kakršno je tudi Duplančićevo. Tako nas v Peršmanovi domačiji gane pretresljiva in resnična zgodba koroške družine, ki jo tik pred koncem druge svetovne vojne pobijejo SS-ovci. Toda specifičen slog ilustratorice ilustrator_ice Verene Loisel se tu zdi neskladen s prikazanimi grozotami. Liki delujejo šablonsko in posledično neosebno. Izrisani so z lepimi, a nekoliko bejsik à la internet art potezami, ki zgodbi odvzamejo njeno resnost in konkretnost, medtem ko se pri Duplančiću prav preprosti slog risbe spontano zlije z vsebino pripovedi in nas bolj posrka v dogajanje. 

Če Vojno primerjamo denimo z Lutesovim špehom Berlin ali klasičnim Mausom Arta Spiegelmana, je morda nekoliko skromnejše delo. Ne doseže narativne razvejanosti Lutesove odisejade ali vizualne iznajdljivosti Spiegelmanovih mišjih in prašičjih ljudi, je pa vseeno izviren prispevek k razraščajoči zbirki zgodovinskega risoromana z vojno tematiko. Ponuja pa tudi nekaj, česar pravkar omenjena velikana vojnega stripa nimata, saj je avtor orisane dogodke izkusil sam. Duplančićeva osebna izkušnja daje risoromanu Vojna občutek pristnosti, ki pripomore k identifikaciji bralke z zgodbo, in verjetno je to tisto, kar šteje: skozi osebno izkušnjo spoznati in zares razumeti, da je vojna res sranje.

Za Striptiz je vrednotila, slekla in razgalila vajenka Nastja.

Vir slike: stripovi.com