BUMF! In se začne. 

Noelova mamzi pade po tleh kopalnice. Kri tam, kjer ne sme bit. Noel mora prvič sam poklicati rešilce. In potem, VRRUUUUUUUUUUUM! VIIIIIIIIIIIIJU! Noel čaka na urgenci, pridejo zdravniki. GVAK, GVAK, govorijo kot gosi. Glasno. Ne da bi vdihnili. Noel ničesar ne razume. Samo, da naj bi imela mamzi neko kapo. Kakšno kapo?! Ona ne nosi kape v kopalnici!

Tako lahko v nekaj besedah in onomatopejah strnemo začetek zgodbe o Noelu, protagonistu stripa Mikaela Rossa, Šola padanja, ki je pri nas izšel preteklo jesen v prevodu Marka Bratine pri Stripburgerju. Vse se zaplete že na začetku, ko Noelovo mamzi zadene kap, dajo jo v umetno komo in Noel [nóel] ostane sam. Pa pravkar je imel rojstni dan in z mamzi sta proslavljala, potem pa se je dobesedno čez noč vse spremenilo.

Ni nam čisto jasno, koliko je Noel star, lahko samo ugibamo. Po brčicah sodeč, je mladenič. Že od prvega prizora razumemo, da ni nevrotipična oseba. Ne izvemo, kaj je Noelova diagnoza, ampak v svetu se ne znajde sam. Zato mora iti po mamzijini kapi živet v Neuerkerode, inkluzivno skupnost na nemškem podeželju. 

Strip je namreč v izvirni nemščini izšel leta 2018, ob stopetdesetletnici Neuerkeroda. Ta evangeličanska skupnost je bila ustanovljena kot dom za dečke in deklice z ovirami v intelektualnem razvoju. Danes je to vasica z več kot tisoč prebivalkami, večina izmed njih je oseb, ki zaradi takšnih ali drugačnih, intelektualnih ali telesnih ovir ne morejo živeti povsem samostojno. 

Avtor Mikael Ross zgodbo o skupnosti – ki jo je obiskoval dve leti – pove skozi oči izmišljenega protagonista Noela. V njem in drugih stripovskih osebah pa se zrcalijo drobci zgodb, izkušenj in osebnosti prebivalk, ki jih je avtor srečal v Neuerkerodu. 

S kombinacijo barvice in digitalno koloriziranih podob je zasnoval simpatične like, ki nam hitro prirastejo k srcu. V ospredju so seveda Noel, njegovi izzivi in prigode. Spremljamo njegovo spopadanje z materino odsotnostjo in postopno poslavljanje od nje. Čeprav mu je težko – težko, ker pogreša mamzi in domač Berlin, težko se mu je prilagoditi na novo okolje in ljudi – pa stripu vendarle uspe ohranjati ravnotežje med zabavnim in lahkotnim na eni strani ter težkim in ganljivim na drugi. Tudi težke situacije so prikazane brez nepotrebnega patosa; kjer je to ustrezno, so pospremljene z zdravo mero humorja. Podobam v stripu v bralki uspe vzbuditi sočutje.

Strip si večinoma prizadeva ovire in situacije Noela prikazati karseda stvarno. Vendarle pa skuša odslikavati notranji svet protagonista, ki ima svoj, specifičen način doživljanja in osmišljanja stvari, ki se mu pripetijo. Tako risba pogosto preskoči iz stvarnega v protagonistov doživljajski svet, stvarno zdrsne v fantazijsko. Tako so recimo doktorji, ki kar nekaj gagajo in jih Noel ne razume, prikazani kot gosi. Ko ga medicinska sestra tolaži in mu pove, da je princ, se v svoji glavi spremeni v princa. Zgodbo o tem, kaj se je odvijalo v času, ko je mamzi imela nesrečo in doma ni bilo več doma, pa si predstavlja kot napad na svoj grad. Preskok med to fantazijo in stvarnostjo se zgodi nenadno, v enem okvirčku se še skriva pred sovražno vojsko, v naslednjem pa se namesto pred kočijo znajde pred avtom, ki ga bo odpeljal v nov dom. Potem je tu še balerina, podoba njegove mamzi, ko je bila mlada – ta ga obišče, da bi ga potolažila in, najbolj ganljivo: ko pride čas, da se poslovita.

Še en lep preskok – tokrat ne iz stvarnosti v fantazijo, temveč iz sedanjosti v preteklost – se zgodi ob pripovedovanju najstarejše prebivalke Neuerkeroda, Irme. Noel jo nekega zgodnjega jutra sreča na avtobusni postaji. Ko ji pove, da je prišel iskat svojo princeso – saj se je zaljubil in je bil zmenjen za dejt ob zori – Irma Noelu pove, da včasih stvari niso bile tako preproste. Da jih je punca fasala že, če je govorila s fantom. To je bilo v času velike ograje. In ograja ob avtobusni postaji nenadoma zraste. V visoko ograjo med puncami in fanti. V naslednjem okvirčku se spremeni še Irma. Zdaj je zopet deklica v nacistični Nemčiji. Pove zgodbo o tem, kako so takrat večino intelektualno in gibalno oviranih iz Neuerkeroda odpeljali. Tako tudi njenega brata Erwina. Irma se je gotovi smrti izognila zato, ker je pobegnila v gozd, kjer se je dolgo skrivala. 

Ta del je resničen – nacistični režim je, kot vemo, na veliko iztrebljal vse, ki so kakorkoli odstopali od zastavljene norme. Iztrebljanje je zelo hitro doletelo prebivalke Neuerkeroda, ki so bile po večini otroci. Resnična pa je tudi Irmina zgodba – avtor jo je v večjem delu zasnoval na zgodbi najstarejše prebivalke skupnosti, Hanne. Kot je stripar povedal na zadnji Tinti, se je Hanna pred sivimi avtobusi, ki so peljali otroke v smrt, tudi dejansko skrivala v gozdu. 

Zgodba izstopa iz stripa, ki sicer skuša pretresljive situacije ublažiti s skrbno odmerjenim humorjem in lahkotnostjo. V Irmini zgodbi ni nič lahkotnega ali smešnega. Predstavi nam pomembno, najtemnejše poglavje zgodovine te majhne skupnosti. In potem, kot da ne bi bilo nič, spet preklopimo v vsakdan življenja likov. 

Pokimati moramo prožnemu prevodu Marka Bratine, ki lepo prevede tekst in kontekst, z jezikom se igra, dovoli si toliko svobode, da je jezik svež, diha in je blizu slovenski bralki. Primer: nemško šlagerico nadomesti s komadom Iz pekla do raja, ki je gotovo že kar zimzelen čip benger, hkrati pa dovolj random, da zapali, da se v nas prebudi neka nostalgija, in pristoji skupnosti, ki nam je prikazana. Valjda, da bi se poslušalo to, če bi se zadeva odvijala nekje v Sloveniji. Še en primer: kužki so vufiji. Ha! Ne vemo, kako je Noel kužke poimenoval v izvirni nemščini, ampak v slovenščini se vse skupaj sliši orto simpatično.  

Če zaorjemo nekoliko globlje, pod simpatično površino, se nam odpira premislek o reprezentaciji oseb z ovirami. Med popularnimi domačimi ali prevedenimi stripi ne pomnimo nobenega odmevnejšega, ki bi se lotil obravnave motenj v duševnem ali fizičnem razvoju kot krovne teme. Najbolj očitni reprezentaciji, ki se ju spomnimo, se pojavita v stripih Odeje Craiga Thompsona in Vaški umetnik Brechta Evensa. V obeh so liki s posebnimi potrebami postranski; predstavljeni so kot sicer prisrčni liki, ki pa bolj osrednjim likom tako ali drugače predstavljajo nekakšno oviro. 

Tako v Odejah, ki so pri nas izšle že pred skoraj dvajsetimi leti v prevodu Mojce Krevel pri Mladinski knjigi, srečamo Lauro in Bena. Sta posvojena brat in sestra Raine, punce glavnega lika. Ona ju ima zelo rada in za njiju lepo skrbi, pri njuni oskrbi pomaga svojim staršem. Vendar dobimo vpogled bolj ali manj samo v njeno doživljanje njunih ovir, in prej kot z njima naj bi bralka sočustvovala z Raino, Laura in Ben pa se zdita bolj kot orodji, ki poudarita Rainino karakterizacijo kot prijazno, pridno, požrtvovalno.

V Vaškem umetniku, novejšem stripu, ki je pri nas izšel pred dobrim letom, spremljamo pretencioznega umetnika Petersona, ki zapusti veliko mesto in sprejme ponudbo za sodelovanje na nekem manjšem vaškem festivalu. Lokalci, njegovi soumetniki, so vsi liki z nekimi svojimi forami, iz nekaj situacij in replik pa je razumeti, da je lik Dennisa nekdo, ki je … malo poseben. Predstavljen je predvsem kot lik, čigar specifike generirajo komične zaplete. Lik, ki je pač simpatičen in ne antagonističen, ampak vedno pa nagaja, je nekakšen trn v peti celotni ekipi. 

V obeh stripih so ti liki in njihove specifike postranskega pomena, ker pač niso osrednji liki v zgodbah. Prav zaradi tega pa ni posvečene prav veliko pozornosti temu, kako so reprezentirani, niti njihove težave niso kaj posebej tematizirane. Predvsem pa nanje zato gledamo skozi prizmo drugosti. Ni priložnosti, da bi se z njihovimi ovirami in izzivi zares srečale, zato ne moremo govoriti o neki baš reprezentaciji.

Šola padanja je dobrodošel strip, ker predstavi določeno skupnost. Avtor je to skupnost dovolj dolgo obiskoval, da se je povezal z njenimi pripadnicami in da je menda podal dovolj zanesljiv – sicer domišljijski, pa vendar zanesljiv – vpogled vanjo. Zgodbo je povedal skozi oči pripadnika te skupnosti in se tako vsaj v določeni meri izognil vzpostavljanju pogleda na ta lik kot na nekega nedoumljivega drugega. Zaznati je iskreno namero, da bi bralka s protagonistom navezala pristen stik, ga razumela in z njim sočustvovala. Vložen je trud v to, da razumemo nekatere Noelove hude stiske, denimo, ko mora prvič v življenju poklicati rešilca, pa se ne spomni številke. 

Kot je bilo že omenjeno, strip svojih likov ne poskuša viktimizirati, zgodba je marsikje podana na humorističen in lahkoten način, kar se odmika od pretiranega patosa. Prav tako se liki ne ovijajo v vato, strip tudi odpira vprašanja ljubezni, spolnosti in samostojnosti oseb z ovirami v razvoju, kar so zagotovo teme, o katerih se govori premalo. 

Ostaja pa vprašanje, kako se lotiti tem preslišanih in zapostavljenih v družbi, specifično v stripu in v umetnosti nasploh. Menda je korak v pravo smer to, da imamo stripe, kot je Šola padanja, ki, če ne drugega, nudijo določen vpogled v delovanje skupnosti, kot je Neuerkerode. Prav tako lahko generirajo nadaljnjo debato o reprezentaciji določenih skupnosti. Hkrati pa se zavedamo, da je avtorjev pogled v Šoli padanja še vseeno pogled od zunaj, kakorkoli se trudi to oviro premostiti. Gotovo pa bi bila še dragocenejša nek resničen vpogled v situacijo od znotraj, od nekoga, ki sam živi v vasici Neuerkerode, in njegovo pričevanje o tem, kako deluje ta skupnost. 

Strip Šola padanja nam ponudi ganljiv in simpatičen vpogled v to, kako se njegov protagonist Noel (na)uči padati. Zanj navijamo do zadnjega in se hkrati ob stripu kar fino zabavamo. Upamo pa, da bo strip odprl vrata še več kvalitetnim prikazom določenih zapostavljenih skupnosti.

Padala je Nastja.