Kot smo pri stripih Tomaža Lavriča že vajeni, je tudi Čarodej, 1. del Tolpe mladega Ješue, najprej pridobil vez z bralcem prek revije Mladina. Tam smo ga lahko brali v še ne izpopolnjeni črnobeli verziji. V albumsku obliki je barve med črne konture s slikarsko natančnostjo nanesel Gorazd Vahen in si s tem prislužil mesto ob boku Lavričevega imena celo na naslovnici. Verjetno gre za prvo tovrstno sodelovanje, ki ga je Lavrič priznal za enakomerno opravljeno delo in doprinos k stripu, saj imen koloristov drugače kot v kolofonu do sedaj pri nas nismo videli. Resda se stripar ne obrača pogosto k barvam, a če za primer vzamemo prispevek k zbirki Dekalog ali nedolgo nazaj prevedeni Lomm, bo tam videti le ime letošnjega prejemnika nagrade Prešernovega sklada Tomaža Lavriča.

Delo Gorazda Vahna se predvsem odlikuje v panelih, kjer se junaki premikajo pod senco dreves, kjer vsak žarek skozi listje sije po svoji točno določeni poti. Prav tako nobena bela barva v stripu ni ostala nepobarvana. Z natančnim senčenjem in uporabo organskih zemeljskih barv, je stripu resnično pridodal novo, tretjo dimenzijo. Kot smo lahko slišali ob predstavitvi stripa v Strip.art.nici Buch, pa je Vahen želel ostati avtentičen do te mere, da je želel rimskim legionarjem perjanice in obleke pobarvati v bež barvo, v katero so se večinoma resnično oblačili, ker je bila rdeča predraga. Zaradi boljše prepoznavnosti pa je nazadnje prevladala v pop kulturi večkrat uporabljena rdeča. Podrobnosti pogovora s Tomažem Lavričem, Gorazdom Vahnom in Aleksandrom Buhom lahko slišite v marčevski Stripofiliji na spletni strani Radia Študent.

Mladi Ješua, o katerem teče beseda, je verjetno bolj znan kot Jezus Kristus, božji sin, Marijin pankrt, “Jezusmarija!” ali kaj podobnega. Zgodba pa tokrat ne poveličuje dela in življenja mladega protagonista Nove zaveze, ampak predstavlja njeno alternativo. Lahko bi rekli, da gre za še en s strani Vatikana nepriznan – Lavričev evangelij. Avtor Ješuo vidi kot bolj človeškega, z mnogimi napakami in glavno željo najstnikov – delati nič in s tem še bajno zaslužiti ter se rešiti tegob nizkega družbenega sloja, v katerega so rojeni. Morda gre tudi Ješuevi mladosti pripisati mestoma naivne replike in direktno pripoved, ki skozi zgodbo ne pridobiva na plastnosti. Če izvzamemo, da že na začetku izvemo, da gre za zgodbo v zgodbi. Vseeno gre komaj za prvi del, zato nas morda nadaljevanje še preseneti. Iz stripa po pričakovanju kar seva ateizem, ki poskuša tudi Jezusove čudeže razložiti kar se da racionalno in s pomočjo zvijačništva. Ne gre torej za striparsko študijo Biblije, kot se je podobne tematike lotil Robert Crumb v Genezi, ampak za parodijo Nove zaveze.

Oblačila in okolje so zgodovinsko precej avtentični. Marsikdo bi se znal začuditi bujnemu rastju, ki ga danes v Palestini in okolici ni več. Dva tisoč let nazaj pa je bila zgodba, kot lahko vidimo v zgodovinskih knjigah in v stripu, precej drugačna. Še en simpatičen spodrsljaj se v albumu ni ohranil. Lavrič je na nekem mestu narisal purana, za katerega sta se kasneje z Vahnom spomnila, da ga na Bližnjem vzhodu tedaj še ni bilo. Tako kot nekateri drugi evangeliji - in vsaj nekaj čez dvajset tisoč posameznikov - je tudi ta puran kratkomalo doživel izbris.

Lavrič se je Tolpe Mladega Ješue, katere drugo nadaljevanje pričakujemo še letos, lotil na način realističnega žanrskega stripa. Za razliko od svetopisemskih del v stripu iz zadnjega časa se faktov iz krščanskega kanona ustvarjalca držita le delno. Pri tem mislimo na izdajo Družine – Zgodovina božjega ljudstva, v kateri so dobesedni citati iz Svetega pisma označeni kar z zvezdico, ali na strip Drugi don Bosko Mihaela Rua, ki se prav tako drži s strani papeža priznanih dejstev. Oba omenjena stripa pa sta izdana prav za interesne skupine katoliških vernikov. Na srečo se stereotipnim in ikonskim upodobitvam avtorja izogneta tudi do te mere, da za razliko od podob po slovenskih cerkvah in drugod Palestinci ne izgledajo kot idealnotipski produkt Mein Kampfa.

Strip album Tolpa mladega Ješue nas vodi po poti do želje po boljšem življenju, mimo majhnih barabij, velikih prevar in težkega egoizma. Od naveličanosti in rutinskega dela, ki se prenaša po generacijah, do razburjenja, po katerem hlepi skupina mladcev. Lahek način zaslužka nizkega sloja, ki vodi skozi kriminalna dejanja, vsekakor niso znane zgodbe o moralno čistem Jezusu. So pa prekleto bolj verjetne kot mit o nepokvarjenem božjem sinu, za katerega cerkveni veljaki ne vedo niti, kaj je delal vsaj 10 let svojega življenja.

Nadaljevanja zgodbe o tolpi mladega Ješue se nadejamo že čez nekaj mesecev. Do tedaj lahko svoje potrebe po Lavriču zadovoljite s kakšnim drugim albumom, ali pa se nam v ponedeljek, 19. junija, ob 20. uri pridružite v lokalu Pritličje na Mestnem trgu 2 v Ljubljani, kjer bojo ob projekciji stripa Rdeči alarm na platnu spikerji Radia Študent vloge interpretirali v živo in ob glasbeni podlagi.