Sedmega maja je v Centru starejših Notranje gorice umrl Miki Muster. Poznali smo ga po njegovem umetniškem udejstvovanju in veliko manj po športnih dosežkih, na katere je bil v svojih zadnjih letih še najbolj ponosen. Plavati se je naučil pri 16 letih na Pohorju. V Murski Soboti je pomagal ustanoviti plavalni klub, med študijem v Ljubljani se je preživljal tudi kot trener plavanja. Pri 23 letih se je plavalno upokojil. Leta 2000 se je pri 75-ih ponovno pričel ukvarjati s plavanjem in na svetovnem prvenstvu v Münchnu postal veteranski prvak v kategoriji od 75 do 85 let. 2003 je na evropskem prvenstvu v Franciji postal dobitnik zlate in srebrne medalje. Po smrti svoje soproge leta 2012 je plavanje kaj kmalu opustil zaradi strahu pred okužbami.

Muster je bil eden prvih javnih primerov iz kulture, ki so opozorili na že tedaj visok delež davka na dohodek v Sloveniji. Pri petdesetih letih je začel resno živeti svoje sanje in dobivati plačilo za svoje umetniško delo. Kot je trdil sam, se je zaradi neugodne plačne politike ter previsokih davkov v tedanji Jugoslaviji preselil v Nemčijo. Posledica? Zgradil si je hišo z bazenom. Živel kapitalizem!

Miki Muster je tudi eden tipičnih predstavnikov obdobja, v katerem so talentirane mulce pošiljali raje na kiparstvo kot na slikarstvo, češ da v slikarstvu pa res ne bodo dobili službe. V njegovem primeru je sicer verjetno nekaj pripomogla tudi barvna slepota, s katero ponavadi lažje operiraš pri izdelavi kipov. Kot se je kasneje izkazalo, to ni bila ovira za izdelovanje barvnih animiranih filmov.

Ljubezen do stripov je bila pri Mikiju v njegovih zgodnjih letih močnejša od vsega, zato tudi sodi v kategorijo striparjev s trdno voljo in še trdnejšo zadnjo platjo, ki sta rezultirali v hiperprodukciji materiala. Že v gimnaziji si je želel oditi v Ameriko in delati za Disney. Poudarjal je, da mu časi niso bili naklonjeni, saj da je bila Jugoslavija tedaj še v obdobju stalinizma in je bil strip razumljen kot škodljiva zahodna propagada.

Stripe je začel objavljati leta 1952 v Slovenskem poročevalcu, kjer je pred tem delal kot novinar in ilustrator. Istega leta je začel risati tudi stripe o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku za Tedensko tribuno. Anekdota pravi, da so junaki nastali nekega dne, ko v uredništvo niso pravočasno dobili stripov, ki so jih nakupovali na tujem. Domači ilustrator Miki Muster je tako dobil nalogo, naj naredi kratek strip, namenjen mladim in starim. Miki se je naloge lotil disneyjevsko, saj je bil vendar njegov velik oboževalec. Do leta 1973 so se dogodivščine znamenitih likih razpele po celotnem slovenskem prostor-času in so bile pozneje še večkrat ponatisnjene v knjižni obliki.

V stripih o treh antropomorfnih junakih se je Muster loteval tako vsakdanjih zgodb, kot je pot na morje; pustolovskih, ki so vključevale srečevanja s strašljivim, a neuspešnim piratom Jožo Gulikožo, in nenazadnje tudi aktivističnih, kot je tista o nemogočih razmerah za gradnjo hiše v Sloveniji ali tista o smeteh, ki v prihodnosti Ljubljančane prisilijo v življenje pod zemljo in prehranjevanje s tabletkami. Ves čas so zavaljeni in požrešni volk, zviti lisjak in pametnjakarska želva še obkroženi z lepoticami kot iz Playboya. Miki Muster je sicer do svoje smrti trdil, da so bila dekleta prsata, polnih bokov in ustnic ter prelestna na pogled, ker jih je risal po zgledu svoje žene, ki je bila daleč najlepša. Glede na to da imajo ženske v njegovih stripih redko aktivno vlogo in so ponavadi samo pasivne ali celo neme opazovalke dogajanja, ki se vrti okoli njih, upamo, da se ni v vseh pogledih oziral na ženino pojavo. Sicer pa naj omenimo, da ženske v njegovih stripih še največ govorijo, ko Zvitorepec prevzame vlogo transseksualca.

Muster je poleg treh junakov risal tudi protostripe, kot so Medvedek Neewa, Lupinica, Čebelica Špelica, Stezosledec, Snežek, Indijanček Viki na poti v deželo kokosa, Erik, Boško Buha, Draško Šajić, Jakec in Ali Aga, Ježkova pomlad, Junaki podzemlja, Martin Krpan, Nackove sanje, Pumuckl, Sinova ognja, Trebuško Plahun in njegova družina, V puščavi in goščavi, Viki sreča kikiriki in Viki v deželi kakava. Nekateri jih imenujejo tudi slikanice, a jih je večina po straneh razdeljena v kvadratke, zato lažje govorimo o stripu kot o slikanici. Čeprav v slovenščini obstaja različno poimenovanje za oba principa, je meja med njima precej zabrisana, v nekaterih jezikovnih regijah pa razlikovanja med slikanico in stripom sploh ne poznajo.

Mikiju Mustru smo lahko hvaležni, da dandanes ljudje v domači kokoški sploh še vedo, kaj je strip. Po razpadu Jugoslavije in s tem po razpadu stripovskega trga se je od prej obdržalo dokaj malo stripovskih del. Medtem ko je v 90-ih v skrajnem undergroundu deloval komaj ustanovljeni Stripburger, so lahko vsi ostali brali le prevode ali otroške stripe tipa Miki Miška, Racman Jaka ali Zajček Dolgoušček, ki so izhajali v periodiki. Ko je generacija s konca 80-ih in tistih, rojenih v 90-ih, odrasla, je to počela brez stripov. Starši so brali italijanske stripe, kot so Alan Ford, Zagor, Veliki Blek, Dylan Dog, Tex in podobne, mladi v tem niso našli posebnega zadovoljstva. Poznali pa so Mikija Mustra, ki ga lahko danes kot prvega slovenskega striparja berejo tudi že v berilu za osnovne šole. Na primer v enem od beril založbe Rokus Klett, kjer lahko vidijo štiri strani dogodivščin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika iz stripovskega albuma Na olimpijado. Ne moremo mu reči pionir slovenskega stripa, kot zavajajo v nekaterih medijih. Ta vzdevek prej pripada Milku Bambiču. Navkljub današnjemu počasnemu, a vztrajnemu širjenju domače stripovske scene pa večina še vedno pozna samo Mikija in njegove tri žverce, kjer kri nikoli ne teče.

Muster je bil seveda tudi animator in to že od leta 1973, ko se je preselil v Nemčijo. Tam je ustvaril serijo risanih filmov po idejah francoskega karikaturista argentinskega rodu Guillerma Mordilla in nekaj večminutnih risanih filmov za otroke. Ustvaril je animiran videospot za Marjano Deržaj in tudi za Čuke.  Pripravljal je animirane reklamne spote za vsaj 101 domačo tovarno. Med drugim za izdelke in podjetja, kot so Čunga Lunga, Gorenjka, Jelovica, Medex, Pips, Pomurske mlekarne, Reklame Dana, Viki krema, Visoki C, Slonček, Tarzan, Trimček in Zajčki Cik-Cak.

Tekom življenja je bil večkrat nagrajen. 1978 je prejel nagrado Andrije Maurovića jugoslovanskega Kluba devete umetnosti, leta 2000 je prejel Viktorja Akademije Viktor revije Stop, 2003 nagrado glavnega mesta Ljubljane za življenjsko delo, 2014 mu je predsednik republike Borut Pahor predal srebrni red za zasluge za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa, decembra 2014 je prejel častno priznanje Boruta Meška za življenjski opus in likovno ustvarjanje na področju politične karikature, 2015 pa so mu podelili še Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kasneje istega leta je dobil častni doktorat Univerze v Novi Gorici.

Leta 1990 se je Nikolaj ali Miklavž ali - kot ga bolje poznamo - Miki vrnil v Ljubljano. V času po osamosvojitvi se je tudi začel javno politično opredeljevati. Nepresenetljivo je podpiral desni politični pol, kar je razvidno iz karikatur, ki jih je risal za tednike Mag, Reporter in Demokracija. A niti ta strankarsko-publicistična linija oz. ideološka pozicija ne omadežuje njegovega likovnega ustvarjanja. Pečat, ki ga je pustil v slovenskem stripu, je neizbrisljiv. V častitljivem 93. letu nas je zapustil fizično, s svojimi deli pa nas ne bo nikoli.

Miki, počivaj v miru.