Zapornica na Ljubljanici, glavna mestna tržnica, Tromostovje, Šuštarski most, plaža. Malo višje hiša na Karunovi, staro rimsko obzidje, Križanke, Narodna in univerzitetna knjižnica, Vegova ulica, Kongresni trg, zbornica za trgovino, obrt in industrijo, bežigrajski stadion, župnijska cerkev Frančiška Asiškega. Dediščini arhitekta Jožeta Plečnika že v Ljubljani ni videti konca, sledi njegovega dela pa vodijo še čez Prekmurje, do Dunaja in naprej, vse do Prage. Po novem tudi do Foruma Ljubljana ter Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki so skupaj založili strip Plečnik. 

Dobro utečen risarsko-scenaristični dvojec striparja Zorana Smiljanića in zgodovinarja Blaža Vurnika se je po zadetku v polno s stripom o Cankarju ob obletnici rojstva slavnega arhitekta lotil nove biografije. Sto petdeset let po rojstvu Jožeta Plečnika obeležujemo Plečnikovo leto in ni vrag, da ima omenjeni strip dobre nastavke, da postane najboljše umetniško delo, ki bo letos nastalo v spomin na tega znanega arhitekta.

Smiljanićev prepoznavni slog je z vsakim albumom preciznejši. Risbe so natančnejše, bolj realistične, vedno bolj polne mikavnih podrobnosti. Posebej izstopajo jasni posnetki Plečnikovih arhitekturnih stvaritev, kar se za življenjeris mogočnega arhitekta tudi spodobi. Ni važno, ali gre pri tem za ilustracijo preproste pritlične rojstne hiše umetnika ali za mojstrovino, kot je cerkev svetega Srca Jezusovega.

Simboli, obrisi in razgibane linije zakrijejo dejstvo, da je veliko kvadratkov le junakova, torej Plečnikova prvoosebna pripoved, ki zveni nekoliko dnevniško. Dialoga je mnogo manj. Kljub temu ne bi mogli reči, da strip meji na fosterjevsko slikanico, saj že zaradi postavitvi kvadratkov na strani skoraj nobena stran ni enaka drugi. To upočasnjuje dinamiko branja, a povečuje dinamiko zgodbe. 

Ob vseh risbah, ki so nastale ročno, in Smiljanićevem črkopisu občasne opombe v nekakšni računalniški Times New Roman serifni pisavi precej izstopajo. Vse ostalo se bolje vključuje v celoto, naj gre za majhne smešne karikature, s katerimi sta avtorja popestrila zgodbo, ali za dosledne preslikave monumentalne arhitekture, ki se lahko prepletejo že na eni sami strani.

Obilica preštudiranega gradiva, posebej Plečnikove osebne korespondence, odseva v verističnih življenjskih detajlih, kot je ta, da je bilo pivo v Benetkah drago že leta 1898, ko jih je obiskal Jože. Besede spremlja tako bogata slika, da vam veličastnih bajt sploh ne bo treba guglati. Tako kot Plečnik ob obisku Italije lahko tudi mi za njegov stripovski življenjepis uporabimo številne presežnike.

O risarskem delu dodajmo še to, da se je Smiljanić poigral s kar nekaj aluzijami na znane motive iz vizualne kulture. V opisovanju, kako so si Ljubljančani predstavljali Plečnikovo bogastvo, je arhitekta denimo upodobil kot strica Skopušnika iz slavnih Disneyjevih stripov. Pojavi se še hommage Munchovemu Kriku ob Plečnikovem zgražanju nad petjem v cerkvah. Nanašalni elementi pa zgodbe ne zmotijo – scenarij je namreč tekoč in poln majhnih zapletov.

Poleg podrobnega opisa dela Jožeta Plečnika nas strip Plečnik. povede tudi v arhitektovo intimno videnje sveta, v razumevanje njegove osebnosti. Risar in pisec sta ga prikazala kot težkega konservativca, ki se zgraža nad mnogočem, kar zadeva spolnost, in živi življenje volka samotarja, v katerem ni žensk. Razen – kako tipično slovensko – njegove ljubeče matere. Na področju profesionalnega delovanja pa se ne zdi ravno karierist, ampak človek, ki je bil za svoj poklic, svoje poslanstvo poklican od boga in je do črke sledil zgledom protestantske etike.

Mož, ki naj bi dvomil o svojih sposobnostih, je bil hkrati pošteno picajzlast, pa tudi dobrosrčen. Od študentov je zahteval brezhibno orodje, tistim, ki so bili pravi reveži, pa ga je zato kar daroval. Študente je za uspešno rešitev naloge vedno tudi denarno nagradil, četudi ni bila izbrana. Dandanes lahko študenti arhitekture, ki v arhitekturnih birojih brezplačno ali za kakšne slabe peneze po cele dneve garajo kot sužnji, o tem le sanjajo. Kar zadeva denar, je Plečnik pravzaprav svetel zgled, saj je svoje honorarje za projektna dela zavračal ali daroval. Verjel je namreč, da je redna plača, ki jo dobi od profesure, povsem dovolj. 

Pozen trend ustripljanja biografij slavnih ljudi se je v Slovenijo privlekel dokaj pozno in še malo v rikverc. Ampak še dobro, da se je. Takšna kvalitetna, z natančno raziskavo zgodovinskih virov podprta dela dodajajo velik kamenček v mozaik zgodovine. Mnogim so zaradi risb privlačnejša kot prozno čtivo. In v svetu, v katerem članki postajajo vse krajši, ker se zmanjšuje naša sposobnost ohranjanja pozornosti, so še dopadljivejša. Tudi zato strip vse bolj pridobiva težo, celo v slovenskem prostoru. Pomnite: v stripu je prihodnost, in ko bo ta nastopila, bodo takšna neminljiva dela še pomembnejša.