Kar nekaj vode je že preteklo po dolinah sončne in senčne strani Alp, kar smo imeli moč strip Meksikajnarji brati v reviji Mladina. Ena redkih revij, ki v Sloveniji brani čast slovenskega stripa in ga že od osemdesetih po zaslugi Iva Štandekerja redno objavlja na zadnjih straneh, se je odločila v prvih vzdihljajih objavljati tudi strip Meksikajnarji. Sramotno je opaziti, da razen z izjemo nekaterih mladinskih revij v drugih tovrstnih serialnih publikacijah slovenskih stripov ni možno prebirati. Ampak pustimo to kritiko za kak drug čas, morda v novem letu.

Strip Meksikajnarji je v tem letu doživel že izdajo svojega četrtega dela sage. Naj spomnimo, da gre za zgodbo štirih mladih Slovencev, ki se spoznajo na naboru avstrijske vojske za odpravo v Mehiko, v drugi polovici 19. stoletja. Do Mehike res pridejo in v pričujočem četrtem delu se že popolnoma porazgubijo. Najbolj zafrustriran od njih pristane v ujetništvu, eden je že mrtev, dva postaneta nepomembna, ker ostaneta pri vojski. Risar in scenarist Zoran Smiljanić ter njegov so-scenarist Marijan Pušavec sta zaradi želje po čim boljšem približku resničnosti preštudirala veliko literature o tem obdobju in poskušala strip utemeljiti na čim bolj resničnih faktih. Podrobnosti o tem je Smiljanić povedal tudi v dokumentarcu Ko črte govorijo in v intervjuju za Radio Študent v novemberski Stripofiliji, ki je dostopna tudi na internetu.

Gre torej za zgodovinski, pustolovski in realističen strip. Kjer ne gre slepo iti mimo dejstva, da so Smiljanićevi protagonisti v vsakem nadaljevanju manj togi in bolj življenjski, resnični. Ako ste brali katerega od prejšnjih delov, ki so še izhajali v reviji Mladina, pa boste morda opazili tudi majhne izboljšave v albumski izdaji. Danes se bomo podrobneje posvetili torej letos izdanemu, četrtemu od šestih napovedanih delov.

Eden redkih slovenskih stripov, izdan v barvah, je verjetno tudi eno opaznejših del na stripovskem področju v zadnjih nekaj letih. Zaradi Mladine morda tudi najbolj populariziran. Vendar ga zaradi tega ne smemo podcenjevati. Domiselnemu scenariju, ki stopnjuje napetost na vsaki strani, prav nič ne niža cene Smiljanićeva risba. Prej omenjena napetost pa se v četrtem delu z naslovom Sierra Madre še poviša, ko nam namigne na tri nosečnosti, ki jih lahko pričakujemo v naslednjem delu, ki je napovedan za leto 2015.

Smiljanić tudi tokrat uporablja čisto filmski pristop prikazovanja zgodbe. Upočasnjevanje trenutkov med pomenskimi pogledi, pospešene in razdelane akcije in dobro umeščeni totali nas kljub delno karikirani risbi ne pustijo hladnih in le še pripomorejo k napetosti, ki nas kar vabi h ponovnemu branju.

Omeniti pa moramo tudi nekaj lingvističnih posebnosit, ki jih lahko opazimo v stripovskem govoru. Nekaterim narečnim besedam navkljub, ki nakazujejo raznolikost družinskih korenin glavnih junakov, nasproti stojijo občasni hrvatizmi. Ti pa niso subtilno umeščeni v besedilo, marveč na določenih delih rahlo udarjajo ven iz sicer zbornega jezika. Tega ne moremo pripisati želji po prikazu stare slovenščine tistega obdobja, ker bi se sicer moralo v besedilu pojavljati pogosteje, kot se sicer. Govorimo o besedah kot je povračanje, v kontekstu kjer namiguje na bljuvanje, torej bruhanje in ne kot vračanje stroškov, če navademo slovarski primer tuporabe te besede v slovenščini. Medtem ko si španščina v stripu očitno ni zaslužila svojega prevoda, ampak jo lahko beremo izključno v originalu.

Razburljivo, napeto in tudi poučno branje se vendar ponaša z eno pogostih napak, ki jih lahko zasledimo tudi pri nekaterih ostalih stripih. Enainsedemdesetim stranem navkljub mine izjemno prehitro. Vendar ne pozabimo na predhodne tri albume in na dva, ki še prihajata in ju bomo še pretežko čakali.