Olivier Schrauwen je 42-letni belgijski stripar, ki je leta 2006 izdal svoj knjižni prvenec z naslovom Fant moj. Strip lahko od pretekle jeseni beremo tudi v slovenščini. Prevod je izšel tik pred Festivalom stripa Tinta, na katerem ga je več dni gostil Forum Ljubljana. Njegove animacije in stripi so bili med festivalom na ogled v Galeriji Alkatraz. Schrauwen pa je bil tisti visoki, neobriti možak v detektivskem plašču, ki je otvoritev razstave pospremil z igranjem na sintesajzer med projekcijo svojih animacij. Po formalni izobrazbi je namreč animator.

Fant moj je že ob izidu leta 2006 tako izstopal, da je bil leto kasneje nominiran za najboljši album na festivalu v Angoulêmu, najpomembnejšem evropskem stripovskem festivalu. To ni bila njegova edina nominacija na tem festivalu. Bila pa je prva. Že pred tem je Schrauwen risal za kultni belgijski stripovski tednik Spirou. Svoje stripe je izdajal sam ali pri neodvisnih založnikih, zato ni nič kaj presenetljivo, da se je slovenskega prevoda lotil Forum Ljubljana, morda bolje poznan kot institucija, ki izdaja prozine Stripburger. Kaj več o njem lahko tako ali tako slišite v intervjuju, ki ga je za Radio Študent posnel v času svojega oktobrskega obiska.

Strip Olivierja Schrauwena - Fant moj - je lep odraz avtorjevih zanimanj. Očiten je vpliv pionirjev ameriškega stripa tipa Winsorja McCaya, ki je ustvaril Malega Nema in dinozavrko Greto. Hkrati pa je vidna tudi njegova ljubezen do animiranih filmov. Strip se namreč začne črno-belo, nemo in zdi se, kot da gre za kratek animiran film. Od tega prologa dalje je stil povsem drugačen. Že uvodni del nas vpelje v Schrauwenov nenavaden, precej črn humor, prežet s pretiravanjem situacijske komike starih burlesk. Da scena deluje še bolj animacijsko, pa poskrbi tudi odsotnost razmejitev med posameznimi sličicami oziroma odsotnost kvadratkov.

Preostali del stripa je bolj klasičen. Posamični kadri so med seboj ločeni s črno črto, kakršno uporablja tudi za preostale elemente risbe, znotraj katerih ploskovito kolorira. Barve so pritajene, redko bolj žive, večinoma temeljijo na starinskih rjavkasto-oranžnih odtenkih. Medtem ko oče - eden od dveh glavnih protagonistov stripa - izpade še nekako realistično, pa je njegov sin bolj podoben lutki. Je karikatura dojenčka, z glavo v velikosti polovice svojega telesa, ki je v celoti veliko za eno dlan odraslega moškega. Dovolj, da ga lahko dobro ohranjeni ostareli oče s seboj naokoli nosi kar v žepu.

Stripovski album je v resnici zbirka krajših stripov z istima glavnima junakoma, ki temeljijo na smešnih prigodah, v katerih se slučajno znajdeta. Med tem nam stripar pogosto ponudi dva vzporedna trenutka, ki sta si morda na videz podobna le po postavitvi likov v posamičnem kvadratku. Po drugi strani sta si dogodka lahko podobna po vsebini ali po primerljivem dogodku iz nekega drugega, bolj oddaljenega časa.

Najboljši del stripa Fant moj je ugotovitev, ki lahko bralca zadene šele kasneje med branjem. Schrauwen se skozi ves strip poigrava s subtilnimi podtoni dvojnosti, ki so začinjeni z na momente brutalno komičnostjo, ki izvirajo iz primerjav z resničnostjo. Ko na primer konju na oči prileti klobuk, se ta skupaj s kočijo zabije v izložbo. Ob tem si poreže trebuh do te mere, da lahko vidimo, kako mu ven gleda črevesje in lije kri. Oče ob tem kljub temu, da je sam kriv za nezgodo in da je klobuk njegov, sina odpelje stran, rekoč, da takih grozot ne bosta gledala. Ne vidimo pa niti, da bi kočijažu plačal za vožnjo, kaj šele za pravkar izgubljenega konja. Hip zatem se oče in sin znajdeta na razstavi flamskih primitivcev, kjer oče mučenje človeka z rezanjem njegovega telesa občuduje kot veliko krasoto. Kri na sliki pač ni resnična. Risar s tem in mnogimi podobnimi primeri družbi nastavlja ogledalo. Isti družbi, ki se ji upira gledati resnične grozote, medtem ko množično dre v kinodvorane in lakomno čaka, da bodo udi začeli frčati vsepovsod. Dvojnost gledanja in dvojnost pozicije izrekanja je tema, o kateri bi lahko še veliko moralizirali. Še pomembnejša pa je na tem mestu ločnica med fikcijo in stvarnostjo, ki se je Schrauwen še kako dobro zaveda. Nenazadnje so tudi njegovi liki prav risankasto odporni na nezgode.

Čisto mimogrede, tako, da lahko ob površnem branju spregledamo, se dotika tudi tematik, kot je relativnost časa. Na primer v odnosu zunanjega opazovalca do odraščajočega otroka, z opazovanjem katerega se seznanja s svojo minljivostjo. Na šalo obrne tudi rasizem, ko »po kepi« dobi nič hudega misleči in nedolžni temnopolti posameznik, ki je slučajno zraven. Ali pa ko kot najbolj okrutne in nevarne živali v živalskem vrtu v Antwerpnu izpostavi pigmejce. Glede na to, da gre za belgijsko okolje in belgijskega striparja, je povezava precej pomenljiva. Če se le spomnimo na zgodovino okupacije belgijskega Konga in krvoločnega dolgobradega kralja Leopolda drugega. Pigmejci so torej upodobljeni prav tako, kot so jih v časih okupacije predstavljali Belgijci. Primitivni, nasilni in vedno v skupini.

Strip Fant moj je pospremljen tudi s poglobljeno spremno besedo, ki se sprehodi po celotnem opusu Olivierja Schrauwena. In ta končni del albuma je seveda najresnejši del stripa. Saj vmes tudi resni deli ne morejo izpasti prav resni, če se nekje v kotičku kvadratka skriva zvezdica ob kateri je opomba z didaskalijo h kateremu od oblačkov. Na primer: 2x, kar pomeni, da je nekdo zapisano besedilo v govoru predvidoma ponovil dvakrat, ali pa nam pove, da je zapisano v oblačku lik povedal “vse glasneje”.