Poet poetu strip

Poet poetu strip

Recenzija izdelka
16. 9. 2019 - 13.00

V današnjem Striptizu predstavljamo najbolj svež slovenski strip Rob: zbadljivi poet v stripu in glasbi, ki je prejšnji teden prišel iz tiskarn, včeraj pa je bil v sklopu desete obletnice Kina Šiška na Stripolisu v Komuni tudi že v živo predstavljen. Na spletni strani Radia Študent lahko prisluhnete še intervjuju z avtorjem, ki ga je prejšnji teden na Radiu Študent gostil Andrej Pervanje.

Martin Ramoveš je s svojim bandom ponovno poskrbel za novo svojevrstno intermedijsko poslastico. Njegov prvi glasbeni album Zvok dežele nam leta 2011 s stripom sicer še ni postregel, čeprav se je s tem medijem Ramoveš takrat že ukvarjal. Dve leti kasneje je sledil album Nesojeni kavboji, ki je bil posnet pri Založbi Radia Študent, v stripovski obliki pa izdan v sodelovanju s Stripburgerjem. Besedila pesmi so bila preobražena v stripovske zgodbe; verjetno je šlo za enega prvih takšnih dvojnih albumov pri nas, če ne celo za prvega. V preteklosti smo stripe ob albumih že zaznali, na primer pri bandih, kot sta Center za dehumanizacijo ali med novejšimi zasedbami Trus!, vendar so bili pri njih stripi precej nepovezani z glasbo. 

S prakso dvojnih albumov je avtor nadaljeval tudi pri naslednjem, kantavtorskem projektu Astronomi leta 2016. Strip, ki mu je bila priložena zgoščenka, se je takrat precej oddaljil od družbenokritičnih besedil v Nesojenih kavbojih. Astronomi so bili pravljično fiktivna pripoved, v kateri se življenjske metafore predstavljajo skozi simbolizem na poti veveričjega iskanja izginulega prijatelja v obliki drevesa.

V novem stripu je Martin Ramoveš ponovno združen z bandom, ki je tokrat svoje vrste še okrepil. Namesto avtorskih besedil pa je za libreto uporabil kar pesmi v drugi svetovni vojni preminulega satiričnega primorskega pesnika Ivana Roba. Zdi se, da sta si Ramoveš in Rob po svoje nekako podobna. Njuna besedila so zbadljiva, njun izpovedni instrument pa je kitara. Česar iz stripa sicer ni razbrati, je pa moč prebrati v spremni besedi, je dejstvo, da naj bi Ivan Rob sicer imel velik talent za skladanje pesmi, a za razliko od Ramoveša dokaj boren posluh. Nenazadnje se je Ivan Rob ukvarjal tudi s stripi, saj je napisal scenarij za strip Štirje stezosledci.

Strip Rob: zbadljivi poet v stripu in glasbi ni le upodobitev pesmi, kot smo jih bili vajeni pri prejšnjih dveh albumih. Tokrat se je v stilu trendov, ki so končno preplavili tudi Slovenijo, odločil narisati kar celo Robovo biografijo. Ivana spoznamo, ko se še kot otrok sprašuje: “Kaj je življenje?” in naivno išče odgovore nanj pri vseh, ki jih srečuje. Ko se že zdi, da bo šel strip po neki cankarjanski poti, nas skozi odraščanje presenetita Robova močna razvijajoča se karizmatičnost in šaljivo spopadanje s povsem resnimi temami. 

Svojo satirično plat je Ivan Rob začel kazati že z izdajanjem dijaškega glasila Ščipavec, ki ga je izdajal tudi na univerzi. Likovno so ga opremljevali njegovi slikarski sodobniki, razširjeval pa ga je s pomočjo ciklostata. Zaradi tega torej lahko rečemo tudi, da je bil eden prvih fanzinarjev. Vsekakor vsestranski umetnik, za katerega bodo po Ramoveševi zaslugi zdaj končno izvedeli tudi tisti, ki niso hodili na po njem poimenovano osnovno šolo.

V svetu se popularnost stripovskih biografij vzpenja že vsaj od Spiegelmanovega Mausa naprej. Torej nekje od leta 1992, ko je Art Spiegelman za stripovsko upodobitev biografije lastnega očeta, ki je preživel holokavst, prejel Pulitzerjevo nagrado. K nam je ta trend zašel dokaj pozno, a se je vendarle prijel, če se spomnimo na stripovsko biografijo Ivana Cankarja izpod risarskega peresa Zorana Smiljaniča, ki je lani postala celo knjiga leta na knjižnem sejmu. Tudi sicer so v zadnjih nekaj letih svoje stripovske biografije dobili svetovna popotnica in literatka Alma M. Karlin [karlIn], vojni heroj prve svetovne vojne Franjo Malgaj in na svetovnem oziroma prevodnem področju Nick Cave, Johnny Cash, Samia Yusuf Omar, Riad Sattouf in mnogi drugi.

Martin Ramoveš z vsakim stripovskim albumom kaže očiten napredek v svoji risbi. V primerjavi z debelimi ekspresionističnimi linijami v Nesojenih kavbojih smo v Robu priča finejšim, tankim realističnim upodobitvam s precej manj homogenimi barvnimi ploskvami črnine in bolj prefinjeno šrafuro. Enovitost glavnega lika je jasna skozi celotno odraščanje in nezamenljiva z ostalimi prikaznimi. Zaradi jasne definiranosti osebnih značilnosti je karakter namreč razpoznaven v vsakem življenjskem obdobju, tako da vemo, komu slediti, stranski liki pa se v svojem prikazu razlikujejo, a ob tem ne duplicirajo. Medtem ko so Ramovešova prva dela in tudi prvi album kazali na usmeritev v bolj eksperimentalno in grotesknejšo risarsko smer, je Robova biografija v svojem izrazju precej bolj klasična. Precej je detajliranja in nekaj malega tudi panoramskih kvadratkov. V primerjavi s prvim albumom je Ramoveš svojo risbo poglobil tudi tako, da se ukvarja z vse več različnimi plani; zaradi tega se dogajanje na sliki ne odvija le v prvem planu oziroma direktno pred našimi očmi, ampak je slika postala globinska.

V Robu: zbadljivem poetu v stripu in glasbi Ramoveš zajame “zabavo za vso družino”. Od začetne otroške sreče in filozofskega prevpraševanja lastnega obstoja do prikaza resnične in prave ljubezni, akcijskih vojnih prizorov in seveda obveznega Robovega življenja na robu, ker kakšen pa bi bil slovenski poet, ki ne bi imel finančnih težav? Za češnjico na vrhu smetane pa je vse začinjeno z Robovo prešerno šaljivostjo. In z možnostjo izbora stripa v mehkih ali trdih platnicah.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.