V časih, ko ljudje še niso prav pogosto hodili na Triglav, se je očitno pravo domoljubje kazalo v pisanju pesmi v slovenščini. Tako kot danes pa so bili pesniki primarno zaposleni z nekim drugim poklicem, na primer z vojaštvom. Takšen je bil Franjo Malgaj, slovenski častnik, pesnik in borec za severno mejo, o katerem sta leta 2018 Marijan Pušavec in Gašper Krajnc ustvarila življenjepisni strip, pa tudi Ivan Rob, ki se je boril šele v drugi svetovni vojni in ki ga je lani ustripil Martin Ramoveš. Strip o Ivanu Robu je nazadnje izpadel bolje, ker si je Ramoveš upal pesnika prikazati kot človeka z mnogimi napakami. Smešnega, včasih nečimrnega, z jasnimi stališči in takšnega, ki mu ni vedno šlo, kot si je začrtal. Strip o Rudolfu Maistru, ki ga bomo recenzirali danes, je na tej ravnini propadel. Maister je prikazan kot lik, katerega pot je povsem jasna. Čustva pa ob tem niso pomembna.

Delo, o katerem je danes govora, se imenuje Naš Maister v stripu in je letos izšlo pri založbi Miš. Za njegovo upredmetenje sta poskrbela risar Damijan Stepančič, ki se je v stripu že večkrat preizkusil, od nedavnega pa uči tudi ilustracijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in Mihael Glavan, ki se je v pisanju že mojstril, na primer s knjigami o Ivanu Zorcu, Primožu Trubarju in Mateju Boru, ampak mu opazno manjka kilometrine pri pisanju stripovskih scenarijev. Kot že omenjeno, je na primer manko čustvovanja v celotnem stripu poskušal zapolniti z mnoštvom citatov iz Maistrovih pesmi. Te niso ravno vrhunec pesništva, ampak na videz rahlo nakazujejo generalovo romantično plat.

Glede na besedilno formo stripovskega scenarija je pisec v ospredje postavil podatke, zgodbo pa postavil v ozadje. Zaradi tega izpade precej učbeniško. Če je bil namen stripa zgolj podajanje zgodovinskih informacij, bi bil morda primernejši kak drug tekstovni format. Le upamo lahko, da bo dal Stepančičev prihodnji, že napovedani biografski strip o misijonarju Frideriku Baragi več poudarka tudi umetniški in ne toliko sporočilni plati, kot to lahko vidimo v Našem Maistru. Razen nekaterih nemih kvadratkov je vsak kvadratek zase pretirano polnopomenski, kar daje vtis zgodbe, ki so jo nanizali kot koralde. Na laksu se najdejo velike, majhne, okrogle in kvadrataste. Ni nujno, da med seboj “pašejo skupaj”. Zgodba zato ne teče lepo, pogosto je nasilno odsekana, kot nekakšen vsiljeni staccato [stakAto]. Eden od razlogov za takšen vtis je pomanjkanje lahkotnejših dialogov, ki bi razbili vojaško discipliniranost scenarija. Okornost se kaže tudi v količini besedila, s katerim nas v posameznem oblačku napade pisec. Vsak oblaček je zgodba zase, kar se proti koncu stripa le še stopnjuje. Zaključek Našega Maistra zato izpade, kot da je avtorjema zmanjkalo časa in sta vse ostalo raje kar zapisala z besedami, namesto da bi se potrudila z dodajanjem ilustracij.

Dodaten problem stripovskega teksta je opaziti v pretiravanju v samorazlagalnosti, ki povsem razbije iluzijo resničnega življenja. Protagonisti ob svojem prvem nastopu večkrat povejo, kdo so, zakaj so tukaj in s kakšnim namenom. Kot v kakšni slabi osnovnošolski predstavi, v kateri bi lahko namesto tega prijema vse te informacije prikazali ali pa jih posamično vpeljali v dialog. Naj zase govori eden od primerov. Na začetku poglavja vidimo promenado v parku, po katerem se sprehaja mlada dama z miniaturnim psičkom. Zgoraj vidimo napis: »1894, poletje, Ljubljana.« Kvadratek zatem vidimo veselo druščino, v kateri govori le ena od oseb, ki pravi: »Kako čudovito je spet dihati ljubljanski zrak, kakšna lepa dekleta drobencljajo s sončniki. Pojdimo v Švicarijo v Tivoli, da se odžejamo s Kozlerjevim pivom in si prižgemo smotke. Po tem dopustu se bo šele začela prava vojaška služba.« Poznate koga, ki bi izustil kaj takega? Morda, če živi v kakšnem prastarem slovenskem filmu, v katerem so se držali gledališke govorice. V stripu pa izpade nerealistično, hkrati lahko le sklepamo, da je izrečeno povedal Maister. Komaj stran kasneje ga namreč lahko že vidimo z drugačnimi brki. V teku let od otroštva do odraslosti je generala nasploh težko razlikovati od ostalih likov v zgodbi, kar naredi strip sila neberljiv.

Nenavaden je tudi čas izida stripovske biografije Rudolfa Maistra, ki je pomemben lik tudi za izrazite domoljube, ki po Evropi zadnjih par let vztrajno dvigajo glave. Domoljuben je tudi način prikaza tega narodnega heroja, ki si mu strip ne drzne očitati nobene slabe lastnosti. Prikazovanje slabih strani zgodovinskih vojskovodij seveda ni državotvorno, bi bilo pa verjetneje. Recimo, da se lahko tolažimo s tem, da izpred stotih let ni veliko ohranjenega. Zato je žalostno, da so se v tej množici podatkov ohranile ravno njegove pesmi. 

Naš Maister ima razen slabega scenarija vsaj zanimive in raznolike ilustracije, narejene v celi paleti različnih tehnik. Pravzaprav gre za že prepoznavni slog Damijana Stepančiča, pri katerem ne boste nikoli videli ljudi, pobarvanih bež, ki bi se sprehajali po normalno zeleni trati in se nastavljali rumenemu soncu na modrikastem nebu. Namesto tega uporablja raznolike barve, ki jih ne bi takoj pripisali objektu, na katerem jih uporabi on. Prav tako se v enem kvadratku ali na eni strani včasih posluži le ene barve, več barv skupaj pa prihrani le za res velike kvadratke ali vmesne naslovnice poglavij. Barva tako, da lahko sledimo vidni potezi pisala. Liki pa ostajajo ostrejši, narisani z ozkimi in strumnimi potezami s črnim tušem. Večkrat zato ostro odstopajo od ozadja. 

Stepančičev unikaten slog je torej tisti, ki daje stripu dodano vrednost in zaradi katerega ga je vredno v roke vzeti večkrat. Brez njega bi Naš Maister ostal izobraževalen, ampak povsem neživljenjski posnetek približka nekega življenja, pri čemer so časovni preskoki med kvadratki tako veliki, da zgodba ni zares povezana. Zato tudi devet strani, ki nam na začetku predstavljajo pomembneže iz tistega obdobja, ne pomaga prav veliko. Ampak to, da je scenarij podhranjeno področje umetnosti na Slovenskem, je žal jasno že vsem stripovskim, pa tudi filmskim poznavalcem.