Jason Lutes, Američan, je dvajset let risal tridelni, približno šeststostranski strip, risoroman, s sila preprostim naslovom Berlin. Nedavno zaključeno delo ‒ zadnji del z naslovom Mesto luči je v izvirniku izšel lani ‒ imamo sedaj v prevodu Jakoba Rotarja tudi v slovenščini, izšlo je pri Založbi ZRC. Kakor naslov je preprosta, četudi po obsegu nekoliko megalomanska, tudi premisa: Berlin, mesto in njegovi prebivalci konec dvajsetih let prejšnjega stoletja. 

Zasenčimo si za trenutek oči, da nas ne zaslepi monumentalni obseg knjige, in se poskusimo malce razgledati. Zgodbe Berlin nima, to se pravi nekako tava sem in tja okrog stalnega ansambla likov, pa jih mimogrede zapusti in malo odtava pogledat za vogal. Samo po sebi to ni slabo ‒ knjiga naj bi navsezadnje bila podoba časa in mesta, liki so ji, v to nas hoče prepričati, le naključna oporišča, ki odpirajo razgled na ta ali oni del Berlina ali pot v središče kakšnega zgodovinskega pripetljaja. 

Hkrati pa Lutes prav programsko vztraja na marginalijah, za vsak kader si vzame čas in ga začne malo prej, kot bi bilo treba, ko pa se vse že zgodi, mu pusti še malo izzvenevati. Na tem principu gradi ritem; nepovezane prizore montira ponavadi precej filmsko, s počasnim oddaljevanjem ali približevanjem poskuša vzdrževati občutek tekočega gibanja, ko v resnici skače z enega prizorišča na drugo. Sem ter tja navrže vmes še stran ali dve sanj, spominov ali pa lirično-občutenjskih prizorov - te prepoznamo po sumljivi odsotnosti arhitekture in oblačil -, da bi ne zapadel idealom Neue Sachlichkeit, ki jih njegova protagonistka Marthe, falirana študentka slikarstva, nekako ne prenaša in raje vztraja pri nekakšni nejasno opredeljeni buržoazni čutečnosti. 

Risba pri tem Lutesu sicer ne daje opore, klasicistični, malo simetrični, malo ploski belgijski stil ligne claire daje vtis nekakšne radostne površne, žurnalistične objektivnosti. Izdelana ozadja nam skupaj s kadriranjem in gibanjem dajejo občutek prostora, kot se za knjigo o mestu bržkone spodobi. Z nekaj črtami zarisani liki pa svoj značaj in včasih tudi politiko nosijo na obrazih, kar zna biti precej zabavno: vsi nacisti so videti kot drhal in nekateri komunisti so videti kot socrealistični kipi. Odsotnost sence in sivine, značilna za tovrstno risbo, napravi slike pogosto nekoliko prazne, škoda je, da ni knjiga barvna. A barvaste figurine so folklora, samo beli marmor je umetnost.

Lutesu je cilj zajeti vse berlinsko življenje ‒ četudi le z eno barvo ‒ konec dvajsetih let. Revščina in dekadenca, Židje, liberali, komunisti in nacisti. Morda je ta Berlin zato tako privlačen: ker se je tam odločila usoda prejšnjega stoletja in vseh nas, danes pa se zdi, da je bilo mesto, v katerem bi lahko bilo v nekem trenutku vse drugače. Nič čudnega, da hoče Lutes tematsko in stilsko vzdrževati to tavajočo možnost: v Berlinu ni nobene dramaturgije, nič ne vodi dejanja ‒ puške še ne streljajo.

In tu naletimo najbrž na glavno težavo knjige. Tega mesta ni več, tudi večina njegovih stavb že dolgo ni več niti ruševina. Neodločnosti ni mogoče vzdrževati večno. Kljub temu da se Lutes trudi narisati vse strani, je vendarle povedno, da mu ne uspe združiti svetov svojih likov. Svet liberalne neodločnosti pride še najbliže ulični realnosti, ko se na okno kavarne med demonstracijo nalepi komunist. Ne da bi nujno hotel, Lutes tako daje težo besedam nekega svojega, sicer precej zoprnega komunističnega lika: v revoluciji sta samo dve strani.

Vsaj zdi se, da hoče Lutes skupaj z novinarjem Severingom in artistko Marthe vztrajati pri obstoju tančin, pri neodgovorni neodločnosti, vendar je Berlin navsezadnje knjiga o odhajanju. Glavne cezure v delu označujejo odhodi raznih likov iz Berlina, kjer na koncu ostane samo še novi kancler Hitler, obdan s svojimi prihodnjimi žrtvami. Mesta pretanjenost ni mogla rešiti.

Tako najvažnejšo tematsko os stripa prepoznamo v lekciji o perspektivi na berlinski akademiji nekje na začetku prvega dela. Berlin je mesto med točko pojavljanja v očesu in točko izginotja na horizontu. Lutes s svojim stilom natanko izriše izginjanje stavb in ulic proti horizontu zgodovine. Toda tu je še Marthe, ki zavrača perspektivo ‒ hoče, da bi obstajala le ekspresionistična možnost: snežni metež sedanjosti, v katerem so linije perspektive tako zabrisane, kakor bi jih ne bilo. Nasprotje med novo stvarnostjo izginjajoče zgodovinske slike in bolj čutečo, ekspresionistično naravnanostjo vsebine in besed sedanjega trenutka je lahko rešeno samo z odhodom iz Berlina, mesta, ki samo odhaja naravnost v zgodovino.