V tokratnem Striptizu gremo do nagega z risoromanom Katarza.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika zasledimo, da: katarza pomeni moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev. To je moralno očiščenje, ki ga dosežemo s trpljenjem. Po tej definiciji le spopad z bolečino prinese mir in odrešitev. SSKJ še dopiše, da se: po Aristotelu moralna sprostitev lahko doseže ob umetniškem delu, zlasti ob tragediji in glasbi.

Umetnost je torej lahko način zdravljenja globokih emotivnih pretresov in katarzo dejansko potrebujemo, ko smo v nekaj čustveno vpleteni. Risoroman se uvodoma tako formalno kot vsebinsko predstavi, da: »ni pričevanje in še toliko manj strip«. Dodala bi, da je ta risoroman - umetniško delo.

Katarza je v slovenskemu prevodu na voljo slab mesec, za kar se gre zahvaliti založbi Vige Vage Knjige in prevajalki Katji Šaponjić. Strip je nastal pred dobrim poldrugim letom, v mesecih, ki so sledili tragičnemu dogodku na uredništvu pariškega satiričnega časopisa Charlie Hebdo. Dogodku, ki ga je avtor Katarze Renald Luzier [RenAld LUzije] – Luz, sodelavec časopisa, zamudil, saj je na dan pokola praznoval svoj rojstni dan.

Vsi se verjetno spominjamo sedmega januarja leta 2015, ko so oboroženi in blazni maščevalci prišli streljat na uredniški sestanek na sedež časopisa. V obrambo Mohamedove dignitete je bilo umorjenih enajst novinarjev. Dogodek pa je ta dan tako močno zaznamoval, da lahko govorimo o svetu pred in po njem. Za avtorjev rojstni dan, razlog, da je ostal živ, izvemo v enemu izmed poglavij stripa. V pričujoči roman je uvrščeno vse, kar nam te dogodke lahko osvetli, a perspektiva je perspektiva malega človeka. Avtor se je izognil padcu v pozicijo žrtve in se je z nerazumnim pokolom spopadel, ne da bi se pri tem zatekel v prodajo svojega najbolj intimnega žalovanja publiki.

Avtorjevega mojstrstva in poguma se zaveste, ko imate enkrat pričujoči roman v rokah; v risoromanu se s tragedijo spopade brez patetike. Zaveste se tudi potencialne moči, ki ga imata satira in humor za preboj skozi sentiment.

Pokol na uredništvu Charlie Hebdo potrjuje misel, da se določene tragedije ne morejo meriti s številom ljudi, ki so v njih umrli. Večje so od števila neposredno prizadetih, merijo širše in veliko večje število ljudi tudi zadanejo. Teroristični napad sicer res takoj terja žrtve, a dolgoročno cilja na ustrahovanje in prizadetost preživelih.

Satirični časopis Charlie Hebdo je od začetka svojega obstoja meril na vse okoli sebe, dokler ni sam postal tarča blaznežev. Tarča, in to lastne satire, je postal še enkrat, saj je za tarčo posmeha Luz vzel samega sebe in tako naredil obrat, s katerim se je rešil neskončne žalosti. Dobri satiri »ništa nije sveto«, ne vsebuje samocenzure, poveličuje svobodo izraza, in prav te vrednote so bile osnovna tarča, na katero so streljali in s katero so nas vse prizadeli.

Avtor nam uvodoma pove, da je teh 130 strani »zgodba o ponovnem srečanju dveh prijateljev, katerih poti bi se bili nekega dne skorajda za vedno razšli«. Prijatelja, o katerih govori, sta on in njegova risba, saj je bil v tednih po tragediji nezmožen risanja.

Katarza ima različno dolga poglavja z neenakomerno razporejeno risbo in besedilom ter je nekje med ilustracijo in stripom. Nasploh lahko rečemo, da je celotna knjiga vseskozi v službi vsebine, moralnega spraševanja in evociranja dogodkov, ki so bodisi sledili bodisi se zgodili pred THE [D, poudari] dnevom. Tekst nam avtor večinoma podaja skozi dialog, a ta ni prisoten vsepovsod in risba pomeni bolj ilustracijo zaporedja dogodkov. Ponekod stripovski oblački poudarjajo vsebino imaginarnih pogovorov.

Avtorjev risarski genij se kaže predvsem v načinu, kako uspeva narisati oziroma prenesti emocijo. Njegova risba je karikaturno enostavna, jasna in prečiščena tako, da je občasna uporaba barve močno orodje, s katerim prikaže emocijo. Primer tega je poglavje, v katerem skozi odprta vrata kopalnice posluša ženo, ki ima skorajda monolog. On pa svoj fokus z računalniškega ekrana z barvo prenaša naokrog, dokler ta ne zavzame celotnega kadra. Bralca mu tako enkratno uspe vsesati v atmosfero momenta, da se vsi trije skupaj, z ženo in avtorjem vred, v zadnjem kadru – zdramimo. Pak! Kot bi počil milni mehur. Tovrstno mojstrstvo je težko opisati, a za vse, ki se učijo podajanja zgodbe skozi tekst in risbo, je Luz lahko velik učitelj.

Dogodkom nameni neenako dolga poglavja, ki jih poimenuje po tem, kar dejansko želi poudariti; ponekod poimenuje tudi določene pojave, ki so mu novi. Denimo, kako vam zveni ime – Genovefka? Tako je poimenoval občutek kepe v želodcu, ki postane njegova vedno navzoča sopotnica in jo poznamo vsi. Zlasti ljudje, ki so preživeli tragedije s številnimi smrtnimi žrtvami.

Poglavje, naslovljeno z »Nekaj ti moram povedat...«, se dogaja na pokopališču in je ena izmed ključnih zgodb žalovanja, spopadanja s situacijo. Avtor popiva, se »pogovarja« z umrlimi prijatelji in ko pride že na mejo samopomilovanja, se sentimentalnemu padcu v pozicijo žrtve izmuzne s humorjem. Iz groba dvigne prijatelja in ta mu reče: »ok, dejva se zamenjat«. Iz melanholije mu znova uspe zdramiti tudi nas.

Humor je, skupaj z ironijo, očitno uspešna strategija preživetja. Ko se na koncu prebiranja Katarze zamislimo nad tem, kar smo pravkar prebrali, dojamemo, da ta dogodek ni končan oziroma so njegove posledice trajno aktualne. Najbrž bomo vsi mi, dokler ne razumemo tujih kultur in njihovega dojemanja svetega, resnici na ljubo preživeli le tokrat. V črnohumornemu slogu, s katerim je prepojena Katarza, lahko trdimo, da smo lahko veseli, »jer smo promašeni ljudi". Naš strah, da bi to ne bili več, ko naslednjič nekje poči, pa je jedro, iz katerega vsaka strahovlada, in tako tudi terorizem, črpa moč za obstoj.

Kljub zelo realnim grožnjam je Luz svojo intimno pot do "normale", torej do ponovnega risanja vsega, za kar meni, da mora biti s satirične pozicije premišljeno in natisnjeno, uspel dati med platnici. Ta risoroman je čtivo, ki bo zagotovo našel prav posebno mesto na knjižni polici slehernega bralca, vsaj tako meni Iva Boras.