Ob koncu preteklega leta smo od založbe VBZ prejeli slovenski prevod grafičnega romana Nick Cave: Mercy on me Reinharda Kleista. Pred letom dni je pri VigeVageKnjige izšel tudi prevod njegove biografije o Samii Yusuf Omar z naslovom Sanje o olimpijadi. Mojster življenjepisov se je pri atletinji Samii in njeni žalostni zgodbi o popotovanju iz Somalije v Evropo trudil predvsem s hitenjem in ujemanjem aktualnosti. Tekačica je umrla na prenatrpanem raftu, polnem beguncev, nekje pred italijansko obalo. Zdi se, da je želel avtor tematiko bega iz nemogočih razmer svetovni javnosti približati čim prej, kar je vplivalo tudi na kakovost risbe. Šele v primerjavi z njegovimi ostalimi biografijami, ki so bile v obdelavi več časa, lahko opazimo, da se v Samiini zgodbi ni pretirano ukvarjal z detajli. Namesto umetelnosti je bila tedaj v ospredju informativnost. Morda bi lahko celo rekli: aktivizem.

Reinhard Kleist je stari znanec slovenskih knjižnih polic. Omenili smo že zgodbo o mladi atletinji, že kar nekaj let pa nam je na voljo strip o Johnnyju Cashu I see darkness, ki je s Cavovo zgodbo precej bolj primerljiv. Cash je bil med drugim nominiran za Eisnerjevo nagrado, nekakšnega ameriškega stripovskega oskarja. Novi stripi iz Nemčije pa so dobra novica, saj je v tem umetniškem mediju Nemčija kar nekaj časa veljala za zaostalo. V zadnjih letih lahko opazimo premik v spodbujanju nemškega stripa s strani oblasti. Če smo nekoč še lahko trdili, da je v stripu »še Nemčija daleč za nami«, se lahko danes pokesamo, ker nas je že pošteno prehitela po desni. Kljub temu v domače loge razen Kleista in Ralfa Königa ostalim še ni uspelo priti.

Mercy on me je še eno v nizu del o Nicku Cavu, ki je – kot smo izvedeli že v dokumentarnem filmu One More Time With Feeling – sam sebi postavil celo muzej. Da je strip vzniknil iz manka informacij o tem pevcu, torej ne moremo trditi. Lahko pa rečemo, da se zgodba trudi biti nepristranska. V njej se srečamo z življenjskim Nickom. Takšnim, ki ga pehanje za slavo vrže v ekstremne situacije zlorabe drog ali pretirane obremenjenosti z delom. Ergo takšnim, ki je daleč od zvezdniškega življenja, ki bi ga želeli oponašati. Prikaz znanega pevca se ves čas nagiba k negativnosti. V ospredje postavlja sebe in tudi »trupla«, ki mu onemogočajo lahek prehod, ga na poti ne motijo. Zmožnost samorefleksije je, po Kleistu, praktično nična.

Kar zadeva tehniko, Kleist vztraja pri že preizkušenem, pri tem, česar se drži že nekaj časa. Spoj čopiča in črnila rezultira v živi risbi, za katero se zdi, da diha. Navkljub nekaterim površno narejenim stranskim junakom protagonist ostaja razpoznaven in se skozi leta in proti koncu knjige tudi primerno stara. Kot že pri Cashu se je avtor tudi tokrat odločil za močno odebeljene oblačke s tekstom, ki iz stripa z izjemno redkimi sivinami še kako izstopajo. Sploh ko bralec ugotovi, da imajo govoreči liki med govorom izredno redko odprta usta.

Po barvi precej črn strip in tak je tudi po svojem karakterju. Večno namrščene obrvi Nicka Cava se ves čas sprehajajo med dvema svetovoma, ki se zdita enako resnična. En je ta, ki ga lahko o Cavu preberemo na Wikipediji in smo ga navajeni tudi sami. Drugi je malce bolj nenavaden, sanjski, v njem najdemo druge Nickove obraze ter izmišljene like iz njegovih pesmi, s katerimi vokalist direktno komunicira, kot bi bili živi. Podnaslov: Demonski svet Nicka Cava v stripovskem biografskem romanu šele tedaj dobi svoj smisel. Sodeč po psihedeličnem prepletanju svetov, je imaginaren svet Cavu zelo blizu. Na zadnji platnici lahko namreč preberemo: »Bližje resnici kot kateri koli življenjepis, drži kot pribito! Ampak da se ve: Elise Day nisem ubil.« Podpis: Nick Cave.

Grafični roman je poln dualizmov in prepleta dva jezika, slovenščino in angleščino. Slovenski del je preveden iz originala v nemščini, ki je bila uporabljena za dialoge in naracijo. Pripovedovalec pričujočega dela ni uporabljen klasično. Gre bolj za občasne Cavove umike v prozo, s pomočjo katerih vstopamo v njegov notranji doživljajski svet. Hkrati tudi v svet njegovega romanopisja, ki je prisoten predvsem v berlinskem delu življenjepisa. Vsake toliko pa se srečamo tudi z originalnimi besedili Nickovih uglasbenih pesmi, najsi bodo izvajane na koncertu ali v »demonskih« blodnjah. Sledijo si na ravno dovolj časa, da lahko v vmesnem času prisluhnete pesmim v živo prek interneta, medtem ko prebirate strip naprej. Pesmi sicer niso zapisane v celoti, vendar prikažejo dovoljšen del besedila, da se lahko vanje poglobimo in doumemo povezavo s prikaznimi. Domišljijski svet se ravno v trenutkih, ko se besedilo v angleščini začne razlegati izven oblačkov in se razširi čez celoten kvadrat, počasi vpenja v resnični svet; tako se včasih zdi, kot da namišljena izumljena zgodba postane tista, ki je resnična. Vseeno pa morda nerazumljiva besedila nepoznavalcem angleščine še naprej ostajajo misterij.

Treba je povedati, da je prevod biografije Nicka Cava Mercy on Me prišel veliko hitreje, kot je v navadi na slovenski stripovski sceni. Prevod z letnico 2017 je bil narejen komaj par mesecev po izidu 7. septembra lani, kar je vredno pohvaliti, in upamo, da se kaj podobnega zgodi še kdaj. Zgodba omenjenega vokalista sicer ni nepoznana, prej obratno. Tudi iz tega izvirajo njegove kvalitete. Večkrat mitologizirani Cave se iz božjega piedestala v tem stripu spusti na nivo slehernega človeka. Veliki umetnik tako postane le najstnik, željan slave, ki se iz Avstralije s svojim bendom preseli v London in že tam pade v konflikte interesov z ostalimi člani benda. V Berlinu je eden tistih modelov, ki v alternativnih prostorih vsakemu povejo, da imajo bend, četudi ta večer sploh ne nastopajo. Potem od človeka ostane le njegova senca, ki se ukvarja z narkotiki ali obsedenim delom. Ves čas ga lahko iz tega sveta izvleče le večna, a nesojena ljubezen do Anite Lane. In nazadnje, ker za razliko od Johnnyja Casha še ni umrl, postane le del svoje domišljije in ostane nekje »Where wild roses grow«.

Izčrpna biografija marsikaj pove tudi o glasbenih vplivih na Cavovo glasbo. V stripovskem romanu srečamo vse od Lydie Lunch, PJ Harvey, Kylie Minogue do Einstürzende Neubauten. Strip je ne samo informativen in izobraževalen, ampak tudi ravno prav dramatičen in ravno prav paranormalen, da se lahko potopimo v melanholijo Nicka Cava, v njenem špehu malo vztrajamo in se v končnem viharju zavemo norosti in zmešnjav osebnega sveta tega svetovno znanega muzičarja, ki je hotel biti tako slaven, da si je nekoč zaradi tega dobesedno razbijal glavo.

Mimogrede, če želite več izvedeti o tem, kaj je stripovski roman, prisluhnite reportaži včerajšnjega Stripolisa v sobotni Stripofiliji ob šestih popoldne.