V Sloveniji nič novega

V Sloveniji nič novega

Recenzija izdelka
13. 6. 2014 - 13.15

V preteklem mesecu je izšel dolgo pričakovani album Martin Ramoveš banda. Tako striparski kot glasbeni v eni platnici. Založba Radia Študent in revija Stripburger sta sklenila roke in izdelek pod imenom Nesojeni kavboji je bil na rojstni dan radia, devetega maja, premierno predstavljen v hostlu Celica. Tudi dvakraten izpad elektrike na vrtu dogodka ni mogel ustaviti.

Ako ste že slišali zgoščenko, vam je besedilo albuma že poznano. Ampak danes govorimo le o stripu, ki nas bo skozi strani popeljal po svojih z resničnostjo in na trenutke psihedeličnostjo prepletenih svetovih. V prihodnosti se menda lahko nadejamo tudi animiranega videospota izpod peresa Martina Ramoveša, glavnega krivca za izdajo pričujočega stripa. Kot striparskega ustvarjalca ga spremljamo že od leta 2006 dalje, ko je zmagal na natečaju Živel strip! Vsake toliko so njegovi stripi prisotni tudi v Stripburgerju. Nesojeni kavboji pa so Martinov albumski prvenec.

Ekspresivna črno-bela ilustracija, narejena s črnilom, nas vodi skozi deset poglavij. Vsaka stoji kot zgodba zase in predstavlja svojo pesem, ki jih povezuje skupna rdeča nit. Besedila so kritična in v njih je zaznati precej simbolizma. Z dobro mero direktnosti prežema album tudi močan cinizem, pri tem pa se poslužuje še slikovitih opisov. S tem albumom smo dobili dober primer uporabe poezije v stripu, ki sta se je nedavno lotila tudi Andrej Rozman Roza in Marko Kociper v stripu Strip je že v redu, mama. Pri tem sta se onadva lotila bolj ilustrativne forme, Martin Ramoveš pa je svojo poezijo mojstrsko vpletel v same stripe.

Kot nam je v hostlu Celica povedal Ramoveš, ni nujno poslušati in brati albuma hkrati, čeprav tudi to vzpostavi posebno vzdušje. Precizno kadriranje nam vseeno da odličen občutek ritma, ki ga z glasbeno spremljavo razumemo tako dobro kot brez nje. V tišini si lahko sami ustvarimo svojo časovno sliko, ki nas ne sili brati v taktu. Enakomerno črno-belo plastenje albumskih strani zaživi z debelo obrobljenimi, večinoma šrafiranimi figurami zmaličenih obrazov. Opazno pa se Ramoveš rad ukvarja tudi z bližnjimi kadri obraza in rok, najraje obojega skupaj. V variacijah pa se z besedo roke velikokrat poigrava tudi v samih besedilih.

Minimalistična ozadja so polna kvečjemu ljudi, pri katerih si obrazi med seboj resnično niso kalupno podobni, kot se to dostikrat dogaja risarjem komercialnih stripov. Pravzaprav tudi v sprednjem planu, razen ljudi in njihovih minimalističnih pripomočkov, ne opazimo veliko drugega. Ta dvojni minimalizem, tako slikovni kot besedni, pa ustvari celotno sliko, ki ni prav nič pomanjkljiva. Pove več kot tisoč besed.

V tretjem poglavju se v pesmi Rop srečamo s kar nekaj krščanske ikonologije, od podobnosti s slikami Device Marije s plaščem do deklet, ki nas gledajo kot z ikone. Zanimivo, v besedilu na to ne namiguje, saj je tista, ki je deviška, zemlja.

Podobe ljudi, s katerimi se protagonisti vsake toliko srečujejo, delujejo grozljivo. Skozi to temačnost se Ramoveš loteva resnejših tematik, vendar se ob tem ne opredeli v korist dobrega ali zlega, kaj šele da bi vpletel čustveno kontacijo. Včasih dobimo občutek, kot da beremo strip starejšega avtorja, ki spremlja spremembe, ki so se mu zgodile preko let, in skozi njih prevprašuje medsebojne človeške in odnose do sveta.

Martina Ramoveša pa boste v bližnji prihodnosti lahko slišali kar nekajkrat. 17. junija se bo ob 19. uri v ZRC SAZU odvilo predavanje o povezavah med radiem in stripom, ki mu bo sledil koncert Martin Ramoveš banda. Več o njegovem stripu boste lahko izvedeli tudi 21. junija na Stripolisfestu v Kinu Šiška, ki mu bo zvečer prav tako sledil večerni nastop banda.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness