Opozorili so nas, da ko bomo prebrali delavsko edicijo stripov Workburger, delo nikoli več ne bo to, kar je bilo. Edicijo so natisnili jo pri Stripburgerju že konec lanskega leta, ampak je več kot trajno aktualna – torej za prebrati in hraniti v arhivu. Namreč kadarkoli mislimo, da vemo, kaj delo je – ob Workburgerju podvomimo. Gre za široko zastavljen pojem dela izpod peres kakih štiridesetih avtorjev. Njihove stripe so za Workburger priskrbeli na mednarodnem natečaju, izbor je raznovrsten in nikakor ne monoton.

Tako v Workburgerju različni aspekti dela najdejo vsak svojo stran. Recimo skoraj pozabljene ideje o petletkah se je lotil Andrej Štular. V sedmih sekvencah opiše dejanski potek petletk v življenju delavca, ki gre od začetne zagnanosti do smrtne utrujenosti. Ruandske izreke na temo dela pa na primer ilustrira belgijski avtor Jeroen Janssen [Jeron Žansen].

Klišeja, da „moramo biti srečni, ker imamo job, in narediti vse, da ga obdržimo“, se je lotil Šved Max Andersson. Morbidno dajanje sebe oziroma dobesedno prodajanje sebe po koščkih iz delavca naredi mučenika. Sprašujemo se, ali je na trgu dela res taka situacija.

Skozi bogato, grafično nasičeno risbo Emelie Ostergren [Emeli Ostergren] skozi dva monologa pove tako imenovano sadistično zgodbo. Podnaslovila jo je „Denar dela življenje vrednim življenja“ in skozi dinamiko ptiča podala povezavo notri – zunaj. Vsakdanjo blodnjo in real life je postavila v učinkovit kontrapunkt ter ga poudarila tudi s kompozicijo strani.

Workburger prav tako ponudi dva enostranska stripa Charlieja Parkerja, ki živo uprizorita delavski vsakdan. Kanček cinizma v stripih brez teksta. Ozadje Parker spretno uporablja, enkrat kot konstanto, torej kot kuliso skozi celoten strip, drugič pa se z ozadjem poigra, saj osrednji lik, Handymen, črn prostor okrog sebe dojema kot pomemben del zgodbe.

Čeprav je tema edicije delo, avtorji pogosto obravnavajo ljudske značaje in ne dela samega. V zgodbi iz metroja se Eva Hilhorst sicer loti obeh aspektov. V njenem od vseh odvečnih detajlov prečiščenem stripu glasba v sijajnemu sosledju postane vrhunec zgodbe. Pa vendar je dejansko le produkt negotovega dela. 

Ob branju te stripovske antologije naletimo na nepričakovane  povezave in zaplete. Avtorji namreč zelo različno dojemajo delo. V stripu, naslovljenem „Former fatty“, nekdanja debeluhinja razlaga, koliko truda je bilo potrebnega, da bi se znebila odvečnih kilogramov. Poudari, da sta „biti debel in imeti debelo kožo“ različna pojma. Menda nam risarka Malin Biller posreduje lastne izkušnje in za srečen konec zaupa, da ji je delo, ki ga je vložila v hujšanje, dejansko dvignilo kvaliteto življenja.

Za konec današnjega slačenja delovnega ljudstva bomo v Striptizu omenili še eno avtorico - Capucine Latrasse [Kapusin Latras]. Ta namreč obrne pogled in spregovori skozi orodje. Pravi, da sekira ne zna delati z rokami, le z glavo, vilice pa se sprašujejo, kako bodo pomladku omogočile šolanje za astronavta. Vžigalica toži, da ni nikoli delala, da je totalni naval na njeno delovno mesto in da upa na bleščečo kariero.

Povsem za konec pa še nekaj faktičnih podatkov. Uredništvo Stripburgerja, ki je naredilo izbor stripov na temo dela, sestavljajo Katerina Mitrovič, David Krančan, Domen Finžgar, Kaja Avberšek in Bojan Albahari. Izbrali so kar se da različne poglede, priskrbeli angleške prevode in naredili 225 strani debelo antologijo Workburger.

Prebrala jih je in za današnji Striptiz obdelala Iva A. Boras.