Ko smo skoraj že mislili, da nas bodo nehali obsipavati s povojnimi obletnicami, se je na koledarju spremenila števka in – glej ga zlomka – nakazala na novo obletnico. V letošnjem letu se lahko nadejamo še mnogo omenjanja tokrat druge svetovne vojne in obletnice njenega konca. Ljubljanski mestni muzej se je v sklopu tega odločil narediti ne samo razstave, ampak tudi strip z naslovom Spomini in sanje Kristine B. Podobno prakso ustripljanja muzejske zgodovine pa smo lahko v preteklih nekaj letih večkrat zasledili pri sodelovanjih Ivana Mitrevskega in Žige X. Gombača. Še zadnje nepresenetljivo dejstvo je gotovo izbor risarja. To mesto je prevzel Zoran Smiljanić, ki je prav tako že dodobra opremljen z zgodovinskimi knjigami, iz katerih črpa snov za svoje stripe.

Kljub temu, da vesoljno Slovenstvo, sploh starejšega rodu, še ni pozabilo na davno minulo bratomorno vojno, smo upali, da bo to presegel vsaj strip Spomini in sanje Kristine B. Delno se je od opredelitve strani sicer distanciral z vključitvijo dveh ljubimcev gospe Kristine. En je zavzet partizan, ki ji v pismih pošilja visokoleteče slogane, kot so Smrt fašizmu – svoboda narodu! Drugi pa se v stripu prijavi v vojsko k domobrancem. Gospa Kristina pa kot prava meščanska dama sicer priznava oba ljubimca, kar pomeni, da oba do konca vojne tudi obdrži.

Vzdržanost do ljubše ideologije pa v stripu vendar ni popolna. Oče svoje mnenje večkrat nedvoumno izrazi. Izgubljena priložnost pa se pojavi že na začetku stripovskega albuma, ko babica Kristina začne s svojo pripovedjo. V pogovoru z vnukom bi pričakovali, da bo izkušena modra gospa omenila, da je omenjanje vojne pomembno za mlade, zato da se zavejo, česa ne smejo ponoviti. Da ne gre zgolj za nekaj novih nadležnih letnic in skupin starcev, ki se prepirajo ob nekaterih dela prostih dnevih. Vsaj tako bi pričakovali od stripa, narejenega pod budnim očesom mestnega muzeja, kar je na nekaterih drugih točkah precej očitno. Namesto tega ostane Kristina B. ženska, polna skrivnosti. Na tem mestu smo se vprašali, ali gre resnično zgolj za dokumentarni strip brez didaktične notice?

Strip bo bralca, ki pričakuje vojne grozote, zelo razočaral. Glavni junaki so dobro situirani meščani, katerih življenjski slog se v resnici ni opazno spremenil med okupacijo Ljubljane. Spomin na hojo v lesenih čevljih se ne more primerjati niti s pogledom na bone za hrano ali s srajco, narejeno iz padala, kot smo to lahko videli na razstavi. Predmeti Mestnega muzeja so sicer v strip dobro vkomponirani, kar pa zvišuje tudi njegovo legitimnost. Dejstvo, da je družina v zgodbi izmišljena, letvico verjetnosti postavi precej nižje. Ali gre potemtakem za površno predelovanje zgodbe ali za resnično tako živ spomin, da si resnične zgodbe niso upali prikazati? V primeru muzeja kot naročnika nam nobena razlaga ne diši preveč.

Kar nas je ob branju še malo bolj postavilo na trdna tla tukajšnje realnosti, so bili sami liki. V času vojne so verjetno ljudje resnično postajali vedno bolj brezizrazni, vendar bi si v tej narativi želeli kakšne nianse katerega od čustev več. Česa več od nekaj namrščenih obrvi in komaj kakšnega besnenja skozi zobe poleg obrazov s po večini prijetnim nasmeškom ne bomo opazili. Da o vsesplošno izurjenem ventrilokvizmu sploh ne izgubljamo besed. Protagonisti načeloma zaprtih ust se v nekaj panelih tako razbesnijo, da jih med govorom celo odprejo.

Stripovski album Spomini in sanje Kristine B. bi prej lahko označili za povprečnega kot izstopajočega. Morda mu delamo tudi krivico, saj ga primerjamo s preteklim Smiljanićevim albumom Meksikajnarji 4, ki je zaenkrat četverologijo Meksikajnarjev čudovito zašpičil. Ne smemo pozabiti niti na to, da je šlo za prvo sodelovanje s scenaristom Blažem Vurnikom. Opazno pa je, da je imel za pripravo tega albuma precej krajši čas kot za Meksikajnarje, kar ne bi smel biti izgovor in prav tako ne bi smelo vplivati na samo kvaliteto dela. V primerjavi z omenjenim albumom lahko na primer opazimo manj razdelane karakterje in bolj površne druge plane panelov. Nekaj panelov, kot je spominjanje stare in tedanje Kristine ob pogledu, zazrtem k obzorju, pa izgleda skoraj prekopiranih iz Brusovih spominov iz Meksikajnarjev. Nenazadnje pa so Spomini in sanje Kristine B. narisani v črno-beli in ne barvni skali. Povzemanje resničnosti po fotografijah pa seveda ostaja ena večjih odlik Smiljanićevih zgodovinskih stripov.

O stripu in njegovi izobraževalni funkciji smo na Radiu Študent že razpredali ob izdaji stripa Skrivnostni sistem elementov Mateja Kocjana – Kocota. Linija med degradacijo stripa kot zgolj učnega pripomočka, a hkrati njegovo popularizacijo, je zelo tenka. Prav informativni vložki, ki jih je muzej verjetno zahteval, nas sicer dobro podučijo o prenekaterih že mrtvih zgodovinskih osebnostih, a hkrati ostro prekinejo tok pripovedi. Kot dodatek ima strip sicer na zadnjih straneh priloženega tudi nekaj fotografskega gradiva.

Stripovski album Spomini in sanje Kristine B. ni zgodba o vojnih tragedijah. Prav tako ni zgodba, ki bi nam odkrila doslej neodkrite zgodovinske fakte. Pravzaprav niti ni resnična zgodba. Še manj kruta in v spomin zažrta žalost neke gospe. Je pa prijetna izmišljena povest, ki nam lahko prikaže z žico obdano Ljubljano v vseh odtenkih romantike. Zagotovo pa nad njo ne boste razočarani, ko si boste na toplem soncu z mrzlim pivom v roki krajšali čas.