V Striptizu smo se tokrat lotili zbirke stripov Komikaze. Najprej smo jih zasledili netu na, na komikaze.hr, kjer so nas z različnimi stripi, napovedmi dogodkov in ažurnostjo prepričali, da je treba njihovo stran še kdaj obiskati. To še posebej velja za ljubitelje underground in nekomercialnega stripa oziroma zoper tisto, kar je ljubko in srčkano.

 

Komikaze vsake štiri mesece na spletu objavijo strip album, na koncu leta pa še zbirko v papirnati obliki. Tako lahko stripe preletavaš po dolgem in počez, vmes zaslediš kakšnega avtorja in ga spremljaš v kontinuiteti, saj so vse Komikaze dostopne na netu. Prav slednji se je pokazal kot obljubljena dežela, potem ko je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem nastal prepad, čez katerega se je strip stežka prebijal. Internet je mednarodno sodelovanje in premišljevanje sodobnega časa v formi stripa ne le olajšal, ampak celo omogočil. Prevodi v angleščino pa olajšajo tudi razumevanje in poudarijo pomen avtorskega pristopa, ker je ideja celo bolj pomembna od risbe in izvedbe same. Konec koncev, Ivana Armanini, motor Komikaz, na enem mestu stripov žejni publiki ponuja sveže avtorje, večinoma mlajše generacije, ki obravnavajo večinoma osebnoizpovedne teme.

 

Od leta 2002, ko se je v Zagrebu začel projekt Komikaze, je pri njemu sodelovalo 185 avtorjev iz 35 držav, izšlo je 11 tiskanih izdaj in 30 Komikaze web izdaj. Sodelovali so na skoraj 150 razstavah in za popularizacijo stripa poskrbeli tudi na 35 delavnicah.

 

V enajsti zbirki, ki so jo konec leta natisnili in naslovili “Prasec, zakaj komuniciraš s slikami?”, podajo stripe dvajsetih avtorjev na 120 straneh, bi pa rabili še kakšno stran v zbirki, ki bi ločevala stripe med seboj. Tako so nekoliko preveč zgoščeni in se berejo v zaporedju. Pa vendar smo se prebili skozi to oviro in zasledili nekaj zanimivih avtorjev.

 

Ivana Pipal v stripu Hair ustvari zanimivo kreacijo. Celotno stran obravnava kot stripovsko slikico in pusti očesu, da nemoteno drsi po sliki. Napolnjenost strani in razgibana kompozicija sta dopolnjeni z mislimi osrednjega lika, ki so kot spremljajoči tekst, svobodno umeščene v kompozicijo. Pipalova z razigrano risbo pripoveduje intimno, meditativno pripoved o premagovanju strahov v lastnih glavah.

 

Vančo Rebac ubere drugačno pot skozi strah. Utemelji ga v pred kratkim zgrajenih ogromnih stavbah cerkvene srenje v Zagrebu in z bližino le-teh otroškemu vrtcu. Nekoliko bolj poudarjeno ozadje, tloris in kontraplan so pri Rebcu v službi zgodbe oziroma podajanja aktualne družbene tematike. V ospredju je cerkveni megalomanski gradbeni projekt in vprašanje klerovskega značaja. Misel na nemoten pogled na otroško igrišče iz soban klera se Rebcu upira do te mere, da z veliko dozo kritične grotesknosti nariše najhujši možni možni scenarij.

 

David Petter Kerr se drži bolj klasičnega kadriranja, ki skupaj z oglatimi dialoškimi oblaki poudarjajo vpetost v interier in hišno okolje. Poda nam, recimo, zanimiv presek trinadstropne hiše, skorajda z natančnostjo tehnične risbe. Izpostavlja zvoke televizije, mobitela, gameboya, tako mu uspe pod strip podložiti zvok in ustvariti nekakšno multimedialnost. Po tem in po načinu risanja teka je viden vpliv japonskih Manga stripov.

 

Izpostavimo še črno-beli risarski slog dvojca Wostok & Grabowski, ki sta svoj strip zasnovala po motivih drame “Božič pri Ivanovih” ruskega absurdista Aleksandra Vedenskega. Ekspresivna risba, kjer so prizorišče in figure usklajene z besedili, je grafično učinkovita.

 

V recenzirani ediciji Komikaz zbrani stripi pripovedujejo tako eksplicitne kot tudi le eksperimentalno nakazane zgodbe. Ali pa jih pač ni in ostaneta zgolj geometrija in abstrakcija, kot pri avtorju Sebastianu Borckenhagenu. Komikaze vržejo rokavico v obraz, pomahajo z rdečo krpo pred nosom in obenem povabijo naprej, na vpogled v najnovejše pridobitve in na sodelovanje.

 

Širok izrazni razpon je v Komikazah zasledila Iva A. Boras.